Max Modic

25. 2. 2002  |  Mladina 8  |  Kultura

Waylon Jennings, 1937-2002

Odpadnik iz Teksasa, ki je porazil bando iz Nashvilla

Waylon je bil survivor. V petdesetih je preživel past usode. Imel je sedež na letalu, s katerim se je ubil njegov mentor Buddy Holly, a ga je odstopil kolegu, ki je bil preveč bolan, da bi šel na turnejo z avtom. Preživel je šok, ki je sledil nesreči, in dve leti žalovanja, ki sta sledili šoku. V šestdesetih je odšel v Nashville, postal cimer Johnnyja Casha in preživel pivske dvoboje z božjastnimi količinami viskija.

Njegovo ime so izgovarjali s spoštovanjem, prepričani, da gre za izbranca, v katerem so se v najčistejši obliki utelesili trma, norost in talent Hanka Williamsa. V sedemdesetih je preživel naval nashvillske mašinerije. Hladnokrvno jo je odjebal, češ moje glasbe ne bodo pačili godalni orkestri in najeti studijski glasbeniki, s čimer je za country naredil tisto, kar je Bob Dylan za folk.

Pridružili so se mu Willie Nelson, Billy Joe Shaver in Kris Kristofferson, v monolitnem imperiju pa so zazijale prve razpoke. Trio honky tonk herojev je v osemdesetih oplemenitil Johnny Cash, postali so The Highwaymen in odjezdili v sončni zahod. V slabih petdesetih letih je Waylon Jennigs posnel dobrih šestdeset plošč. Preživel je 21 let alkohola, kokaina in poživil. Ter abstinenčno krizo leta 1984, ko je postal čist kot solza. Dvoboja z boleznijo ni preživel. Če je mogoče, naj v vaši diskoteki ne manjkajo njegovi albumi Lonesome, On'ry & Mean, Honky Tonk Heroes, This Time in The Ramblin' Man.