19. 3. 2002 | Mladina 11 | Kultura
Manj čudoviti um
Nekaj smešnega se je zgodilo na poti v forum
Russell Crowe kot John Nash
Oskarji so že tradicionalno nori na biografije, zato ne preseneča, da so v zadnjih dvajsetih letih Oskarje dobile mnoge zvezde, ki so igrale resnične, zgodovinske osebe, recimo Jakea La Motto (Podivjani bik), Loretto Lynn (Rudarjeva hči), Gandija (šur), Salierija (Amadeus), Ditha Prana (Polja smrti), Christyja Browna (Moje levo stopalo), Clausa von Bulowa (Reversal of Fortune), Belo Lugosija (Ed Wood), Helen Prejean (Zadnji sprehod) in Davida Helfgota (Sijaj). Čudoviti um, film o Johnu Forbesu Nashu, shizofreničnem geniju, ki je leta 1994 pobral Nobelovo nagrado za ekonomijo, je bil čisti in popolni oskarjevski material. Že posnet je bil s povsem jasnim naklepom, tako rekoč tezno, huh, zarotniško. Res, nič pri tem filmu ni bilo prepuščeno naključju. Nič. Razen biografije, po kateri je bil posnet in s katere se zdaj - v ponatisu - že smeji Russell Crowe. Ko so člani Akademije po pošti ravno dobivali glasovalne pole, je namreč nekdo sklenil, da bo prebral knjigo A Beautiful Mind (The Life of the Mathematical Genius and Nobel Laureate John Nash), po kateri je film posnet... ta nekdo je na svoje veliko presenečenje ugotovil, da je bil John Nash v resnici antisemit in da v filmu o tem podatku ni ne duha ne sluha... in ta nekdo je potem poskrbel, da so to - via internet - zvedeli tudi člani Akademije. Da je bil Nash antisemit, je kakopak vse šokiralo. Nezaslišano! Kako je to mogoče?! To so nam zamolčali! Mnogim je šlo na bruhanje. Ni čudno - mnogi člani Akademije so Židje. John Nash je leta 1967 v nekem pismu zapisal: "Koren vsega zla, vsaj kar zadeva moje osebno življenje, so Židje." Če je hotel s tem reči, da so Židje krivi tudi za njegovo "bolezen", sicer ni jasno, je pa jasno, da se je v svojih paranoidnih blodnjah razglašal za "levičarskega palestinskega begunca", da je arabske liderje prosil, da naj ga "zaščitijo pred silo izraelske države", in da je povsod videl "kripto-sionistične zarote".
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
19. 3. 2002 | Mladina 11 | Kultura
Russell Crowe kot John Nash
Oskarji so že tradicionalno nori na biografije, zato ne preseneča, da so v zadnjih dvajsetih letih Oskarje dobile mnoge zvezde, ki so igrale resnične, zgodovinske osebe, recimo Jakea La Motto (Podivjani bik), Loretto Lynn (Rudarjeva hči), Gandija (šur), Salierija (Amadeus), Ditha Prana (Polja smrti), Christyja Browna (Moje levo stopalo), Clausa von Bulowa (Reversal of Fortune), Belo Lugosija (Ed Wood), Helen Prejean (Zadnji sprehod) in Davida Helfgota (Sijaj). Čudoviti um, film o Johnu Forbesu Nashu, shizofreničnem geniju, ki je leta 1994 pobral Nobelovo nagrado za ekonomijo, je bil čisti in popolni oskarjevski material. Že posnet je bil s povsem jasnim naklepom, tako rekoč tezno, huh, zarotniško. Res, nič pri tem filmu ni bilo prepuščeno naključju. Nič. Razen biografije, po kateri je bil posnet in s katere se zdaj - v ponatisu - že smeji Russell Crowe. Ko so člani Akademije po pošti ravno dobivali glasovalne pole, je namreč nekdo sklenil, da bo prebral knjigo A Beautiful Mind (The Life of the Mathematical Genius and Nobel Laureate John Nash), po kateri je film posnet... ta nekdo je na svoje veliko presenečenje ugotovil, da je bil John Nash v resnici antisemit in da v filmu o tem podatku ni ne duha ne sluha... in ta nekdo je potem poskrbel, da so to - via internet - zvedeli tudi člani Akademije. Da je bil Nash antisemit, je kakopak vse šokiralo. Nezaslišano! Kako je to mogoče?! To so nam zamolčali! Mnogim je šlo na bruhanje. Ni čudno - mnogi člani Akademije so Židje. John Nash je leta 1967 v nekem pismu zapisal: "Koren vsega zla, vsaj kar zadeva moje osebno življenje, so Židje." Če je hotel s tem reči, da so Židje krivi tudi za njegovo "bolezen", sicer ni jasno, je pa jasno, da se je v svojih paranoidnih blodnjah razglašal za "levičarskega palestinskega begunca", da je arabske liderje prosil, da naj ga "zaščitijo pred silo izraelske države", in da je povsod videl "kripto-sionistične zarote".
Da so v filmu to izpustili, je samoumevno - antisemitizem ne prinaša niti točk niti Oskarjev. Bolje rečeno, antisemit ni oskarjevski material. Da je šlo za čisto kalkulacijo, pa je tudi na dlani - Akiva Goldsman, scenarist Čudovitega uma, je Žid. Vedeli so, kaj počnejo. Johna Nasha so hoteli sfurati kot trpečega genija, ki je premagal vse ovire, tudi shizofrenijo, in ujel ameriški sen. Okej, lahko si rečete: ampak John Nash je bil paranoidni shizofrenik, tako da mu ne moremo očitati izpadov, ki jih je "zagrešil" med bolezenskimi napadi, ko je med drugim mislil tudi, da je Job, vladar Antarktike in Mesija! Vsekakor, toda zakaj so potem vse te izpade preprosto izpustili? In zakaj so navsezadnje izpustili tudi vse ostale njegove posebnosti... ee, ekscentričnosti? Bolje rečeno, zakaj je film naravnost sistematično zamolčal vse njegove kontroverzne poteze? Specifično, v Čudovitem umu, nominiranem za 8 Oskarjev, ni ne duha ne sluha o tem, da je Nash slovel po rasističnih izpadih... ne duha ne sluha o tem, da je imel zelo nasilno naturo... ne duha ne sluha o tem, da je imel tudi nezakonskega otroka, ki ga je preprosto ignoriral... ne duha ne sluha o tem, da je verjel v zunajzemeljska bitja... ne duha ne sluha o tem, da je mimoidočim zelo rad kazal tiča... in ne duha ne sluha o tem, da je bil homoseksualec, okej, biseksualec. Zakaj so vse to skrili? Šur, da bi bil sam John Nash - okej, Russell Crowe - bolj konzumen in bolj politično korekten... in da bi ga bolj približali idealu Akademije... in oskarjevskemu materialu. Da se zdi ekipi, ki je zapakirala Čudoviti um, istospolnost še vedno žaljiva in sporna, je kakopak groteskno, kakor je tudi groteskno to, da je zgodba o Nashevem antisemitizmu v javnost butnila prav v času oskarjevske "predvolilne" kampanje. Konkurenčne firme so vpletenost v zaroto sicer takoj zanikale, toda ko bodo 24. marca podelili Oskarje, bo jasno, kdo je s tem najbolj profitiral. In kdor bo s tem najbolj profitiral, je ta, ki je "namočil" Čudoviti um, kot bi rekel don Corleone. Če pa pomislim na vse absurdne in makiavelistične spine sodobnega filmskega marketinga, me ne bi presenetilo, če bi Oskarja dobil prav Čudoviti um. Ergo?