Gremo v kino

Ena od zahtev, ki jih je Asociacija nevladnih organizacij, samostojnih izvajalce v in ustvarjalcev na področju kulture po razpisni in razdelitveni šlamastiki naslovila na ljubljanske oblasti, je zbiranje dokumentacije za izdelavo elaborata, izbira lokacije, izgradnja, financiranje infrastrukture in programa Centra sodobnih umetnosti (CSU). Na torkovi tiskovni konferenci je Asociacija postregla z dvema argumentoma. Najprej je tu dveletna raziskava o prostorski problematiki neodvisnih kulturnih dejavnosti, ki jo je leta 1998 naročila MOL. V njej so nakazane možnosti za rešitev prostorske stiske, naštete možne lokacije in izdelane ocene investicij v prenovo obstoječe infrastrukture ali v novogradnjo. Mesto do sedaj ni potegnilo nobenih konkretnih potez.

Kot drugo pa je v mestnem programskem dokumentu z imenom Strategija trajnostnega razvoja mesta Ljubljane, ki je bil podlaga za prednostno sofinanciranje programov v letu 2002, na kulturnem področju med prednostnimi nalogami - na drugem mestu - navedena "ustanovitev centra sodobnih umetnosti v Ljubljani." Na prvem sta obnovi dveh gradov, ljubljanskega in fužinskega. Vendar v mestnem proračunu 2002 ni nikjer opredeljeno, s katerimi sredstvi bo MOL financirala ustanovitev centra.

V oddaji Osmi dan na TV Slovenija je županja med drugim navrgla možno lokacijo CSU v prostorih nekdanje Rogove tovarne. To ob prislovično zamudnem pridobivanju ustrezne dokumentacije, izdelavi investicijskega načrta in zagotavljanju proračunskih sredstev pomeni odlog za nedoločen čas, a vsaj tehtne obete.

Raziskava o prostorih za neodvisno neprofitno kulturo locira tudi druge obstoječe objekte, ki so v mestni posesti. Med drugim dva kina. Prvi, kino Ljubljanski dvor, je od petkovega podpisa dogovora med ministrstvom za kulturo in mestom o vzpostavitvi umetniškega (art) kina, ki ga bo upravljala Slovenska kinoteka, končno oddan. Kaj pa drugi, kino Šiška?

Od 6. marca letos so po zakasneli selitvi najemnikov, Ljubljanskih kinematografov, njegovi ključi na oddelku za kulturo in raziskovalno dejavnost MOL, ki cinca, kaj z njim. Indikativna je izjava nekdanjega direktorja mestne uprave, da z njim ne bi imeli radi stroškov. Prevedeno, vanj ne bi radi nič investirali, marveč bi ga dali v najem. Kino je v mestni lasti. Razglašen je za javno infrastrukturo na področju kulture. Mesto se mora torej odločiti o programski namembnosti in o vsebinah, o njegovi prenovi in načinu upravljanja. Kino Šiška je eden redkih prostorov v Ljubljani, v katerem bi lahko že sedaj zasilno lahko začeli izvajati različne programe. Odločitev MOL o njegovi usodi bo pokazala, ali so nameni o podpori urbani sodobni kulturi trenutno leporečje, ali pa misli resno. Resnost pomeni tudi investicijo v njegovo prenovo.

Omenjena raziskava je objekt kina Šiška že prepoznala kot najbolj realno različico za vzpostavitev centra žive urbane "neodvisne" kulture. Ponudila je vsebinski, poslovni, investicijski in pravno formalni program ter opozorila na prednosti in slabosti. Prednosti so obstoječe prireditvene kapacite. S prenovo Šiškinega osrednjega prostora v večnamensko multimedijsko dvorano srednje velikosti bi Ljubljana končno dobila ustrezni prostor za "neodvisne" gledališke in plesne predstave, "stoječe" (do 1500 ljudi) in "sedeče" koncerte (600-800), različne performanse. Foyerji omogočajo postavitev malih odrov. Slabost je predvsem kronično pomanjkanje prostorov za vaje, ateljeje, studije, ki ga Šiška ne bi razrešila.

Investicijska ocena popolne prenove kina Šiška v center za gledališče, koncerte in ostale multimedijske projekte s fazami izgradnje je pred dvema letoma znesla 480 mio SIT. Na tej osnovi je raziskava gradila tudi oceno vložka v potencialno manjšo in dražjo novogradnjo CSU na vzhodni strani severnega dela kompleksa Metelkova ob Majstrovi ulici (580 mio SIT) in s Šiško primerljivo novogradnjo na kakšni drugi lokaciji (550 mio SIT). Če bi sešteli finančni vložek vseh treh, bi dosegli tri četrtine vložka v obnovo ljubljanskega gradu.

Letos naj bi Festival Ljubljana kot upravitelj in za povrh še najemodajalec Križank in Gradu iz kulturnega mestnega budžeta za investicijsko vzdrževanje prejel dobrih 106 mio SIT. Upoštevajoč izračune iz raziskave bi takšna investicija v Šiško zadostovala za vzpostavitev osnovnih pogojev večnamenskega obratovanja velike dvorane. To bi pomenilo minimalni, začetni vložek v nujna popravila in v prenovo oziroma izgradnjo novega odra, posodobitev zaodrja, ureditev garderob, skladišč, toalet, namestitev premakljivih sedežev.

Na potezi je mesto. Od tega, komu bo poverilo upravljanje, ali bo Šiško oddalo v (začasni) najem komerciali, ali pa bo vzpostavljalo pogoje in pravila igre za zasebno-javno partnerstvo ter iskalo ravnotežje med popularnejšimi in manj odmevnimi vsebinami, bo odvisna njena perspektiva odprtega prireditvenega središča v otrplem predelu Ljubljane. Zgled so godbe, kjer visoke komercialne najemnine javnih prostorov producentom vnaprej preprečujejo organizacijo neprofitnih koncertov. Nujni pogoj je, da upravljavec infrastrukture (že obstoječi ali, celo bolje, novoustanovljeni javni zavod) ni sam producent kulturnih prireditev. S tem je onemogočena reprodukcija monopola nad upravljanjem z javno infrastrukturo in komercialnim trženjem prostora na račun zasebnega neprofitnega sektorja. Če kani županja kino Šiška predati v (začasno) upravljanje, vzemimo, "tržno učinkovitemu" Festivalu Ljubljana, bo vsaj jasno pokazala, da jo razvoj urbane kulture in novih estetskih praks malo briga.