Ex yu rock

Angleško sem se naučil mimogrede, med poslušanjem rock'n'rolla. S temi besedami Petar Janjatović začenja knjigo Pesmi bratstva & detinstva - antologija rock poezije SFRJ 1967-91. A ta antologija je bila samo nekakšna prolegomena v zahtevnejši žanr - leta 1998 je Janjatović izdal Ilustrirano enciklopedijo yu rocka 1960-97 in lani dopolnjeno izdajo, Ilustrirano ex yu rock enciklopedijo 1960-2000 (Beograd). Ta je bila prejšnji teden predstavljena tudi v Ljubljani.

Piscu, ki je malo literat in malo znanstvenik, še bolj novinar, predvsem pa spada med "znane rockovske kritike", se pripisuje, da je del čustvene preteklosti rešil pred pozabo in napisal "alternativno zgodovino nekdanje Jugoslavije". To je seveda res. Vendar ne pove dovolj. To se opazi takoj, ko knjigo odpreš. In vidiš, da gre za zbirko približno 400 enciklopedijskih enot, razvrščenih po abecednem redu in unikatnem vzorcu ime-mesto-zgodba o karieri-diskografija. To pomeni, da ne gre za tematske sklope ali konstruirano, enotno zgodbo, ampak za kopico arhivskega gradiva, ki ga je zbral, sistematiziral in formatiziral fanatičen insider. Ki mu je treba verjeti, če zaradi drugega ne, vsaj zaradi sposobnosti, da najde bistvo stvari: da, rockovska generacija - tisti, ki so bili aficirani in inicirani s "področjem" ex yu rocka - je še naprej odraščala s to fascinacijo učenja angleščine med poslušanjem rock'n'rolla, to pomeni naprej od ex YU in od rocka. Danes pa nas angleško učijo iz baz podatkov.

In tako smo se nenadoma znašli na čistini med fikcijo in fiksacijo, kjer se v peskovniku prihodnosti znova poskušamo "zafiksati" in zastrupiti z boljšo preteklostjo, pri čemer predvidevamo, da bomo zagotovo preživeli tudi ta overdose, kot smo že vse druge. Kaj torej storiti s tem ex yu rockom? Brati?! Ok, gremo. Na prvo žogo, osebni pristop. Črka A. Aerodrom (Zagreb). Pađenov bend iz leta '79. Pred nekaj dnevi na HTV igrali unplluged, okrepljeni z rosno mlado vokalistko. Takoj zamenjal program. Aleksandar Makedonski (Skopje). Nikoli slišal ... Automobili (Nova Gorica). Med uskladiščenimi LP-ji še vedno hranim Dugo toplo ljeto (RTV LJ). ... Azra (Zagreb). Uf, Štulić. V osemdesetih letih je bil za Aleša Debeljaka in večino razmišljujoče generacije prerok rocka. Meni sumljiv od '81, ko sem v SKC-ju gledal, kako mu prsti krvavijo od stiskanja žic. Črka B. Bajaga. Človeka poznam! "Zrihtal" sem mu prvi nastop, ko je bil še golobrad pokovec. Odpeljali smo se s prikoličarjem, pod cerado, nastopi pa niso vrgli niti toliko cvenka, da bi plačali tovornjakarju, tako da nam je nazadnje, ko je videl, kako smo prehlajeni, sam plačal pijačo. Romantično?? Ma, nevrotično!!! Katerega leta je že bilo? '76 ali '77?

Zakaj torej metodologija "vsak ima svojo zgodbo" ne vodi nikamor: v enciklopediji sploh ne piše, ali je bilo to leta '76 ali '77, prav tako ne piše nič o bendih herojske punkovske petletke - o Lublanskih psih, Berlinskem zidu, Čao, pičkah!, Via ofenzivi, Otrocih socializma ... Zakaj nekateri so, drugih ni? Zakaj so notri na primer Buldogi, ni pa na primer Izvira? V tem vsekakor kot naročen tiči razlog za prepir. In zakaj je nekaterih več in drugih manj? Zakaj je geslo Brecelj, Marko daljše od gesla Bregović, Goran, geslo KUD Idioti pa daljše od gesla Kreslin, Vlado? In potem iz območja nečimrnosti naglo zdrsnemo v mitologizacijo, manipulacijo, politizacijo pa vse do preštevanja navijačev. In do trditve, da Srbi ostajajo v premoči celo, ko gre za rockerje, in da so vsi Slovenci strpani v le nekaj več vrstic, kot jih je posvečenih Riblji čorbi, v Beogradu pa hkrati godrnjajo, da je bendov iz slovenskih vasi več kot tistih iz srbskih mest ...

S čimer seveda ne pridemo nikamor oziroma le tja, kjer smo že bili. To pa je znamenje, da je treba zgrabiti "sam predmet" in se nemudoma spoprijeti s tem, da diagnosticiramo pacienta, ki je že mrtev. Še natančneje, naš "ex yu rock" je umrl večkrat. In to v podobi YU, kar so evidentirali vsi od Združenih narodov navzdol, pa tudi v smislu rocka, ki je bil takšen že uvožen. Za tiste z dobrim spominom - zagotovo je najpomembnejšo prelomnico pri prehodu r'n'r iz podzemne v množično kulturo pomenil koncert Rolling Stonesov v Zagrebu leta '76, že naslednje leto pa je Johnny Rotten vzkliknil Rock is dead, artikel je uvozil G. Tomc in kmalu so prišli tudi Pankrti in Lublana je bulana in grafiti, ki so - celo preden se je nabralo toliko punkovskih bendov, da jih je bilo mogoče prešteti na prste ene roke - razglašali, da je tudi že Punk is dead.

Govoriti torej o ex yu rocku, pomeni nazadovati v več pogledih, predvsem pa v vsebinskem smislu. Kajti "vzeti pod drobnogled" sklenjeno časovno obdobje in poskušati splesti zgodbo, ki bi povezala ljudi, dogodke in pojave, je tipično zgodovinski pristop, temu pa se rock načelno upira. Kajti kaj je rock drugega kot muzika, to je godba in ne zgodba. In kaj so sami akterji, rockerji: če bi hoteli, da za njimi ostane zgodba, bi sedli za pisalni stroj in ne bi v rokah stiskali vratov kitar. Razlika je, poenostavljeno, v tem, da rock ni nekaj za sedenje, rockovski žur ali koncert pa ne nekakšno posedanje, ampak stvar stanja in gibanja, ki se, kot pri drugih strojih, ohranja in stopnjuje z dotakanjem pogonskega goriva - praviloma piva, čeprav jointi in drugi psihotropi niso ravno izjema. Tisto, kar ostane v smislu "materialnih dokazov" oziroma tako imenovanih nosilcev zvoka, so večinoma neuporabne razmagnetene kasete ali črne vinilne gramofonske plošče, ki v novem tisočletju že dobivajo antikvarno vrednost, poleg tega pa še izrezki iz časopisov, ki so za raziskovanje tako privlačni, da se je za ta korak odločil en sam samcat beogradolog.

Toda ker smo postavljeni pred dejstvo, da je ex yu rock stvar zgodovine in stvar za zgodovino ter da že ima svojo enciklopedijo, kakršno ima tudi tisti pravi r'n'r, ki je nastal nekje v petdesetih letih v črni rhytm & blues Ameriki, ki ji nikakor ni šla od nog folklora bele country & western Amerike, in v naslednjih desetletjih v različnih podobah popa omrežil planet kot avantgarda globalizacije in spotoma zajel tudi SFRJ, bi ga bilo nekako vendarle treba kontekstualizirati (beri: površno osmisliti) in kozmeticizirati (beri: polepšati vsaj toliko, da ne bi bil videti smrtno resen). Vsaj toliko, da bi bil videti kot parafraza znamenitega dokaza Trockega o obstoju komunistične partije - da je videti, kot da ex yu rocka v resnici ni, so pa ljudje, ki so dokaz njegovega obstoja.

In to v dobesednem in prenesenem smislu, realno in simbolno. Obstajajo torej rockovske zvezde, ki so se v ex yu rocku "kontekstualizirale" z več sto tisoč ploščami in več tisoč koncerti, in njihovo občinstvo, ki kupuje cedeje, hodi na koncerte in spremlja trače v občilih, ki življenje zvezd detajlirajo. Vse to pa je posel. Seveda velik. Toliko, kolikor so velike tudi zvezde. Obstajajo na primer lastniki slovenskega pop cedeja z največjo naklado, Plavi orkestar, ki kadarkoli lahko napolnijo - in v resnici polnijo - katerokoli dvorano na exozemlju "od Vardarja pa do Triglava". Obstaja Goran Bregović, ki mu je polnjenje dvoran in mestnih trgov na območju, nekoliko širšem od tega, torej na ozemlju Evrope, že nekoliko presedlo, zato svatovsko-pogrebno muziko z edinega evropskega bojišča trži po drugih celinah.

Ta "fenomen", z drugimi besedami, prihaja iz istega "paketa" in se, tako rekoč samoumevno inertno, v isti paket tudi ponovno uvršča. Le da se nekdanji nalepki YU prilepi predpona. Zaradi česar lahko nastane zmeda v glavah nepoučenih. Poučeni pač vedo, da so na primer Balašević, Partibrejkersi, Leb i sol ali Dino Umri, pred smrtjo Merlin, iz yu zgodbe, po drugi strani pa je na primer Zaklonišče prepeva v Republiki srbski znano kot slovenski bend, Goblini "razturajo" od Kopra do Brežic kot srbski postpunkerji, za Hladno pivo se ve, da gre za Zagrebčane itd. itd., vse to pa zato, ker so eni izstopili iz te time-machine, drugi pa so pač "rojeni pozneje". Kot v tisti Balaševićevi "generacijski himni" iz leta '78 Računajte na nas, ki je že tedaj z nekakšno "prisego Titu" anticipirala povezavo rocka in politike, popačeno zvezo med mladinskim uporništvom in ideološko konfekcijo, ki je svoje praktike (tiste, ki niso "kadili", pa tudi, če so "kadili, niso inhalirali") pustila na zgodovinskem cedilu tako imenovane "jugonostalgije". Če me spomin ne vara, smo bili mi drugi tedaj prepričani, da smo svoj Woodstock doživeli na koncertu Bijelega dugmeta pri Hajduški česmi. In si s tem kupili vstopnico za tokove, ki so veliko intenzivnejši od naše lokalne predstave. Za planetarno rockovsko zabavo.

In tedaj so prišli Gang of Four in zapovedali Entertainment! in Zagreb leta '81 (zakaj že je bil odpovedan ljubljanski koncert?) "osvojili" s punk-funkom, saj so generacijo, ki si je "zamišljala življenje v ritmu muzike za ples", prisilili k razmišljanju o tem, zakaj so dramatični dogodki na drugem koncu sveta doma videti preprosti, kajti doma se človek pred televizorjem počuti kot turist in se zabava ob prikazovanju trupel kot nove oblike personality. Da, veliko pozneje bo Tony Blair priznal, da nikoli ne bi bil premier, če ne bi "padal" na GoF, osebnosti iz britanske pop-rock industrije pa bodo razglasili za najmočnejšo in najpomembnejšo družbeno skupino, kajti, zaboga, pop pleasure-culture, ki so jo GoF paradoksno ustoličili s svojo radikalno kritiko, bo s svojimi izdelki v tujini ustvarila dobiček, ki presega prihodke britanske jeklarske industrije.

Kaj hočemo reči s tem? Najprej to, da obstaja "geneza", v kateri je s primeri mogoče dokazati, da "interaktivnost" kot nekakšen novokomponirani milenijski ultimat ni izum novih tech in cyber generacij. Z drugimi besedami, ex yu rock nikoli ni bil samostojen ali izoliran pojav. Ravno nasprotno. Od nekdaj, torej od Osmijeha Draga Mlinarca iz leta '67, ki je bil prodan v 50.000 izvodih, nekaj manj od tedanjega skupnega števila hišnih gramofonov, je bil rock v prepletu in v interakciji, akcij in dinamizmu. In to na paradoksen način zaostajanja za Zahodom. V vsem. Od tehnične opremljenosti do selitve iz garaž in kleti v športne dvorane in na stadione, od prodora z družbene margine proti večinski množičnosti. Pri čemer se rock gotovo v ničemer ne razlikuje od razvojnih poti drugih velikih formul, ki so si jih izmislili na Zahodu, tu pa so se uveljavile, kot so parlamentarizem, zasebna lastnina, trg ali človekove pravice. Le s to razliko, da je rock, kot smo že dejali, nastopal kot predhodnica vesternizacije, to je globalizacije, nenehno prinašajoč novosti, ki so se "prijele" tudi tu.

Še večji paradoks je to, da je bil takrat, ko je rock nehal zamujati, ko je ustvaril svoj trg, na katerem so se dosegale svetovne naklade - 450.000 prodanih LP-jev Mrtve prirode Riblje čorbe -, ko sta se porodila avtohtoni rockovski izraz in senzibilnost v smislu sarajevskega novega primitivizma, ljubljanske alter scene, beograjskega novega vala, ko se je rockovska generacija naučila angleško, posnet film Kako je propadel rock'n'roll in je zmanjkalo rockerjev. In dokler so obstajali rockerji, so bili mobilni ljudje, ne telefoni. In rock je doletela usoda tistega replikanta, ki je ostal "jokajoč na dežju".

Ostal je kot poziv na rekonstruirano fikcijo. Fikcijo, ki ni nič drugega kot nekakšen presežek poprejšnje zgodbe o tem, kako rock ni črka, ampak akord, ni zgodba, ampak godba, izpad zgodovine, ki, kot smo videli, ostaja le neka Zgodbovina. Zgodbovina dezintegriranega pogleda. Ki se sprašuje, ali ni nekoliko ekscesno ali za marsikoga celo šokantno, da je "tukaj in zdaj" ta ex yu rock prisoten in učinkovit. Rekli bomo, da, gotovo je, vendar je prav zato tudi vključen v tržne mehanizme, ki se z njim hranijo in ga čisto solidno reproducirajo.

Iz česar bi sledil še paradoksnejši nauk, ki bi lahko ovrgel vse prej povedano - da ex yu rock popolnoma zadovoljivo kotira na having fun borzi in da svoj posel opravlja veliko bolj živahno kot kadar koli doslej. Ker je šele na začetku. Do česar je - kot do življenjske izkušnje - prišel tudi Janjatović, zato sporoča, da sprejema dopolnitve, pripombe in popravke. Da, to bo to. Rekonstruirana fikcija v enciklopedični obliki na virtualen način. Ex yu rock v nadaljevanjih. Ap-tu-dejtan.

povezava