I mrtva usta bi ih jela ...*

Poskusov, da bi razdelili glavno mesto BiH, skupaj z njegovim prebivalstvom, je bilo nešteto. Bili so poskusi na politični in nacionalni podlagi, a k sreči v glavnem neuspešni. Seveda pa Sarajevu, kot vsakemu drugemu mestu, niso tuje naravne delitve med meščani, saj je razumljivo, da vsi ne razmišljajo enako. Če se ljudje delijo v skladu s katero od lokalnih tradicij (in teh je v Sarajevu cel kup), je v tem prav poseben čar. Ena od številnih stvari, prek katerih turisti in drugi obiskovalci spoznavajo stari del mesta, Baščaršijo, so vsekakor čevapčiči. Gastronomski pregled Sarajeva zajema še pite (burek, sirnice, zeljanice, krompiruše, tikvenjače, jabukovače), bosanski lonec, šiš ćevap, sahan, sogan dolme in sladke stvarčice, kot so baklave, kadaif, hurmačice, rahat lokum, tahan halva, tulumbe in tako naprej v nedogled. Tu pa bomo vseeno ostali pri čevapih, kajti vsi drugi izdelki imajo večjo ali manjšo konkurenco v drugih mestih v Bosni in na Balkanu, čevapi ali čevapčiči z Baščaršije pa so še vedno brez konkurence. Nekako se je primerilo, da se niti čevapčičarne v drugih delih Sarajeva ne morejo primerjati s tistimi na Baščaršiji, niti po kakovosti niti po okusu svojih izdelkov. V čem je skrivnost, vedo samo ljudje, ki delajo v kuhinjah starih čevapčičarn in so se tega poklica izučili ali ga nasledili od prednikov v minulih desetletjih, pa tudi stoletjih. Torej, kako kakovostna hrana lahko razdeli ljudi? Prav s svojo kakovostjo, pa še z drugimi stvarmi. Na primer s športom v povezavi s staro bosansko trmo. Šport, o katerem govorimo, je nogomet, saj ta ljudi deli na zelo zabaven način (no, tudi ta delitev ni vedno ravno zabavna, a ne bomo dlakocepili).

Dva stara sarajevska nogometna kluba NK Željezničar (veliko bolj znan pod imenom Željo) in NK Sarajevo sta športna tekmeca že desetletja. Na podlagi tega se tudi Sarajevčani delijo na tiste, ki navijajo za prvega, in one, ki so navijači drugega. Tako kot v nekdanji Jugoslaviji si navijaške skupine najbolj vnetih navijačev še danes nadenejo kako zajebano ime, hkrati pa jim navijači iz drugih mest prilepijo naziv, ki je pogosto izzivalen. Tako se navijači NK Sarajevo imenujejo Horde zla po nekem starem stripu, drugi pa jih imenujejo Pitarji, kar sami prav tako sprejemajo. Navijači Želja so Manijaki, drugi pa jih imenujejo Semenkarji. Pitarji so tako ime dobili, ker večina lastnikov burekdžinic navija za Sarajevo, tisti, ki prodajajo bučnice, bolj znane kot semenke, pred koncertnimi in kinodvoranami, pa nekako v glavnem navijajo za Želja.

In kakšno zvezo imajo nogomet in navijaški huligani s čevapčiči in čevapčičarnami? Oni z njimi nobene, čevapčiči in čevapčičarne imajo zvezo z nogometom in navijači. Večina slavnih nogometašev iz teh krajev po koncu športne kariere odpre burekdžinico, čevapčičarno, slaščičarno ali menzo. Tako je storil tudi legendarni nogometaš Sarajeva Asim Ferhatović Hase. Stari hit benda Zabranjeno pušenje Nedelja kada je otišao Hase je le ena izmed pesmi, posvečenih temu doajenu sarajevskega in nekdaj jugoslovanskega nogometa. Hase ni bil znan le kot nogometni virtuoz, ampak tudi kot humanist in ljubitelj dobre uživaške zabave. Zaradi slabega zdravja je umrl že leta 1987, a do tedaj je bil lastnik daleč naokrog znane čevapčičarne Devetka (to je bila številka njegovega dresa). Ta čevapčičarna je v vsej Jugoslaviji veljala za lokal z daleč najboljšimi čevapčiči po vseh merilih. To so priznavali tudi navijači Želja. A ko je Hase umrl, kot da so del kakovosti pokopali z njim. Devetka je od tedaj precej manj priljubljena, saj naj bi bila slabša tudi kakovost čevapov. Nedaleč od Devetke, na drugem koncu Baščaršije, je čevapčičarna Petica, ki so jo odprli Hasetovi bratje, prav tako nekdanji nogometaši. Danes je uradna lastnica njegova nečakinja Amela Ferhatović.

Tam se trudijo ohraniti dobro ime čevapčičev družine Ferhatović tudi zdaj, ko so časi priljubljenosti Devetke že mimo. No, precej močno konkurenco je najti približno sto petdeset metrov stran, gre pa za čevapčičarno Željo. Kakovost in priljubljenost obeh sta postali splošno znani tudi po vojni v Bosni, in to po vsem Balkanu. V Sarajevu je videti, kot da je delitev glede na okus postala še očitnejša. Sedanji lastnik Želja Memeti Šain je solidno razvejil posel in je odprl tudi podaljšek svoje čevapčičarne, to je Željo 2. Za njegov lokal je značilen nekoliko tradicionalnejši interier, ki pa ga malce pokvarijo smešne risbe nekaterih nekdanjih bosanskih politikov, saj narisani niso ravno podobni tistim, ki naj bi jih risbe predstavljale.

Notranjost Petice je nekoliko skromnejša, ozračje je bolj domače, vonj čevapov se meša z vonjem svežega domačega kajmaka, ki spada med specialitete hiše. Seveda je na zidu stara Hasetova fotografija. Amela Ferhatović pravi, da zaradi Hasetove slave njihov priimek še danes poznajo po vsem Balkanu; to opazi vsakič, ko kam potuje. Občasno sodeluje s Šaino, lastnikom Želja. Nista nasprotnika, tako kot nekateri obiskovalci njunih lokalov.

"Petica dela od leta 1984, trudimo se ohranjati tradicijo in zadovoljiti goste, čeprav je danes to teže, kot je bilo nekoč, veliko manjši je tudi trg. Nogometna tradicija se v družini prav tako ohranja. Dva moja sinova igrata nogomet v Italiji. Če se bosta odločila in nehala igrati, lahko naprej delata tu. Resnično ne vem, v čem je skrivnost naših čevapčičev, to bolje vedo dekleta, ki delajo v kuhinji, a priljubljeni smo tudi zunaj Sarajeva in Bosne. Za navijaške delitve ne vem, a morda so nam res bolj naklonjeni navijači Sarajeva (blag, komaj zaznaven nasmeh), vendar mi gostov ne delimo na te ali one," kategorično, čeprav še naprej skromno trdi Amela Ferhatović, lastnica Petice.

No, gastronomske delitve so kljub vsemu očitne. Pripadniki novih rodov navijačev morda celo nekoliko preresno jemljejo do zdaj v glavnem verbalne delitve, neredko celo simpatične. Tudi med starejšimi nogometnimi navdušenci je opaziti delitev, vendar bodo ti, če so lačni, pa je v "njihovi" ali vseh drugih sarajevskih čevapčičarnah (in izbira je res velika) gneča, navsezadnje vendarle vstopili tudi v čevapčičarno "nasprotnikov". Seveda ne smemo pozabiti niti na številne druge čevapčičarne, a so včasih v senci teh dveh, predvsem v času mestnega derbija med tradicionalnima tekmecema Sarajevom in Željezničarjem na katerem od lokalnih stadionov. To je kot nekakšen krajevni praznik, več od tekme. In tedaj bo redko kateri navijač jedel čevape na "napačnem" kraju.

Lastnik Želja, Memeti Šain, je prepričan, da je Željo s svojimi čevapi brez konkurence kjerkoli; tako brez razmišljanja trdi: "Željo stoji od leta 1968 in posel nam gre odlično, morda celo bolje kot kadarkoli doslej, saj nimamo konkurence nikjer na svetu."

Včasih je razumevanje takih delitev tudi dvomljivo.

"Lačen sem in hodim na čevapčiče, vendar v Želja ne vstopim iz verskih razlogov," napol za šalo (ampak res samo napol) pravi Narcis Saračević Cinda, eden od dolgoletnih aktivnih in najbolj vnetih navijačev Sarajeva iz navijaške skupine Horde zla.

Starejši navijači Želja, ki še pomnijo Hasetove čase, spoštujejo njega in njegove čevapčiče in priznajo, da je bila njegova Devetka najboljša, a le, dokler je bil Hase še živ. Zato so se danes pripravljeni tudi sporeči, da bi ubranili svoje mnenje o Željevih čevapih, ker naj bi bili nekaj nedosegljivega.

Omenjena gostinska lokala so obiskali že številni spoštovani in znani gostje iz vsega sveta in seveda iz samega mesta. Lahko naredimo tudi primerjavo med tistimi, ki so jedli v eni in drugi čevapčičarni. Med znanimi osebnostmi, ki so poskusile čevape v Petici (in nekatere od njih trdijo, da so boljši kot v Želju), so: Jernej Šugman in Gregor Baković, igralca SNG, Kostas Smoriginas, starejši litovski igralec, Bono Vox, vodja skupine U2, Robert Bob Dole, nekdanji ameriški kongresnik iz časov Clintonove vlade, Zdravko Čolić, veteran balkanske pop scene. Nekateri od slavnih ljudi, ki so jim bili bolj všeč čevapčiči pri Želju, pa so: Haris Silajdžić, medvojni bosanski premier, Bill Clinton, nekdanji ameriški predsednik, Ivica Osim, zadnji selektor nekdanje jugoslovanske nogometne reprezentance, Alija Izetbegović, nekdanji bosanski predsednik (med temi so v večini nekdanji, vendar se ne ve, ali je to od čevapov).

Tudi mnenja turistov in obiskovalcev Sarajeva (mesta, ne kluba) so različna, med njimi so celo neopredeljeni. Na primer Barbara Petančič, poslovna entuziastka iz Ljubljane; v Sarajevu je bila prvič, njen gastronomski komentar pa se je glasil preprosto: "Čevapi v Petici so zakon." Paulo Zucco, motorist iz Italije, na prigovarjanje svojih sarajevskih prijateljev redno hodi na čevapčiče v Petico in pravi, da se je tako navadil nanje, da bi si s kakimi drugimi pokvaril okus, v Sarajevo pa prihaja vsako leto.

Ve se tudi za primer preizkušanja volje duha in telesa. Stefan Van Der Burgh, rokovski glasbenik iz Utrechta na Nizozemskem, je večkrat obiskal Sarajevo s svojo skupino, pa tudi zasebno. Do lanskega leta je bil zaprisežen vegetarijanec. Kot sam pravi, sedem let ni poskusil niti koščka mesa. Ko je s prijatelji sedel pri Želju in so prijatelji jedli čevape, se ni mogel upreti skušnjavi in je poskusil enega. Temu je sledil še eden in nato ... saj vemo, kako človek postane odvisnik. Zaradi osebnega prepričanja. Tudi njegov komentar je bil v skladu s tem: "I just couldn't resist."

Razprava iz ene od sarajevskih kavarn nakazuje občasno resnost omenjenih delitev. Znanca v pijanosti razpravljata, ali je boljše žganje travarica ali loza. Razprava se naveže na razpravo o čevapčičih, čigavi so boljši, kateri so boljši. Ker je to tesno povezano s krajevnim nogometom, nazadnje izbruhne manjši pretep med pijano dvojico, potem pa spet sedeta skupaj in pijeta naprej. Z drugimi besedami, do norosti in nazaj. Nekaj podobnega so Nadrealisti parodično počeli sredi osemdesetih let. Šlo je za parodijo na Romea in Julijo. Živela sta v Sarajevu in se imenovala Sejo in Seada. Njegovi so navijali za Sarajevo, njeni za Želja, zato nikakor niso hoteli, da se mlada dva poročita. Oba so celo vrgli iz hiše, da družinama ne bi delala sramote.

Še sreča, da takšne delitve ne veljajo tudi za burekdžinice, menze, slaščičarne in kavarne. Kdo ve, čemu bi bilo mesto potem podobno. Če bi bil Radovan Karadžić bolje spoznal Sarajevčane in Sarajevo, bi mu morda celo uspela uresničitev bolestne zamisli o delitvi Sarajeva po zgledu Berlina v času nasilja, zasedbe in vojne. Ni mu uspelo, pa je zato granatiral in bombardiral mesto s svojo armado, a vendar so njegove delitve v glavnem propadle, tele neuradne pa niso uničili ne granate ne ostrostrelci. Čevapi živijo večno, vojnam in politiki navkljub.

Ena formula pa velja za Želja in za Petico. To je način, kako ljudje tukaj označijo nekaj, kar je izjemno okusno, ne glede na to, ali gre za pite, čevapčiče ali pijačo.

Če vas po odličnem obroku v kateri od obeh čevapčičarn kdo vpraša, kakšni so bili čevapčiči, je najbolj vsakdanji odgovor: "Stari, še angelci bi jih jedli ..."*