Lepe pozdrave iz Bele krajine

Slovenski filmi so sklenili, da se soočijo z življenjem

Jože Gale in Jože Gale

Jože Gale in Jože Gale
© Igor Škafar

Mimo je Festival slovenskega filma, peti po vrsti, mimo pa sta tudi Portorož in morje. In to dobesedno: novi slovenski filmi se ne dogajajo na morju. Niti ga ne potrebujejo več. Ne pravim, da se morje ne pojavlja več. Za hip ga vidimo v Ljubljani. Toda od Igorja Šterka, sina morjeplovca, ki je tudi sam morjeplovec, bi težko pričakovali, da morju ne bo prilepil omaža. Morje je out - Bela krajina je in. Kar dva nova slovenska filma, Šelestenje (Janez Lapajne) in Varuh meje (Maja Weiss), se namreč dogajata v Beli krajini, če seveda ne pozabimo na dolenjsko poskočnico Na svoji Vesni (Sašo Đukić), ki se dogaja - okej, skoraj - na meji z Belo krajino. Morje je očitno zamenjala Kolpa. Bil je že čas - Kolpa izgleda precej bolj fascinantno, precej bolj nevarno in precej bolj eliptično. Film ji je pisan na kožo. Lepa priložnost, da se po njej spustijo tri seksi študentke, Pia Zemljič, Iva Kranjc in Tanja Potočnik, ki hočejo razčistiti s sabo, s Slovenijo, z njenimi blaznostmi, z Jonasom in mejo, ki ustvarja vse meje, vse razlike, vse predsodke in vse nestrpnosti. Rekel bom le to: ko Bela krajina dobi joške, se ji zmeša. Šelestenje, ki prav tako vključuje razčiščevanje ob Kolpi, je le navidez nekaj drugega: "To je film o odraščanju pri tridesetih. Film o tem, kako se soočiš z življenjem in kako obenem storiš vse, da se to ne bi zgodilo," pravi Lapajne, ki s tem nehote povzema tudi osnovo dilemo drugih slovenskih filmov, recimo Ljubljane - in Varuha meje. Le da se skušajo tu junaki z življenjem soočiti kako leto prej.

Leto soočanja z življenjem, huh. In ko smo že pri tem novem slovenskem trendu: Karpo Godina, comeback kid, je posnel Zgodbo gospoda P.F., dokumentarec o življenju misterioznega slovenskega izumitelja, šarmerja, svetovljana in jet-set magnata, Franci Slak pa je svojo TV serijo o življenju slovenskega gospoda F.P. - izumitelja, šarmerja, svetovljana in jet-set pijanca - skomprimiral v Pesnikov portret z dvojnikom. Treba se je soočiti z življenjem. Urgentno. Zato ne preseneča, da v Amirju (Miha Čelar) svojega sina - rekreativnega nastopača, posiljevalca in roparja - z življenjem sooči Bata Živojinović, stari jugo tough guy, ki je doktoriral iz desetkanja Wehrmachta. In zato ne preseneča, da trend zajezdi tudi Andrej Košak, ki v Zvenenju v glavi z življenjem sooči vse svoje junake - vse jih namreč zapre v ječo, v Centralni zapor Livada, leta 1970, med svetovnim prvenstvom v košarki. Ironično, ravnatelja zapora igra judge Vasilij Vasko Polič, fanatični Belokranjec. Ha.

Košak se torej vrača 5 let po tem, ko je z Outsiderjem pridelal največji slovenski hit zadnjih dvajsetih let - videlo ga je več kot 90.000 ljudi. Vsekakor, Outsider je zdramil Slovence in za sabo potegnil tudi druge slovenske filme (V leru, Jebiga, Porno film, Zadnja večerja), ki so prav tako postali huronski hiti, toda zdaj, po Zadnji večerji (mhm!), se je trend nagnil ostro navzdol. Oda Prešernu, Kruh in mleko, Sladke sanje, Barabe, Poker in Ljubljana množic niso zgrabili. Prej narobe. Publika jih je zaobšla. V povprečju jih je videlo le od 10 do 20 tisoč ljudi. Včasih še manj. "Vsi smo si filmske standarde že tako izostrili, da točno vemo, kako mora izgledati film, tu pa slovenski filmi odpovejo, začenši s scenarijem, dialogi, montažo, kadriranjem in štorijami. Zdi se, kot da se nam je zgodovina ustavila - ni več zgodb, nič več se ne dogaja," pravi Živa Emeršič, direktorica Festivala slovenskega filma. "Res je zatišje," priznava Filip Robar Dorin, direktor Filmskega sklada, in dodaja: "Nimamo tako velike produkcije, da bi lahko šli iz hura v hura. So zatišja in so dvigi. Vedno je bilo tako."

Čas kome

Recimo v osemdesetih, ko se je Slovenija osamosvajala in osvobajala, ko je subkultura dobila rob, ko se je prebujala civilna družba, ko se je začela partija onesveščati, ko je začel disidentski glas dramatično naraščati... in ko se je zdelo, da slovenski film ne obstaja več. Bil je brez glasu, brez dometa, brez vpliva, brez strasti, brez iskre v očeh. Osemdeseta so bila za slovenski film naravna katastrofa. In narobe, slovenski film je bil za naša osemdeseta naravna katastrofa. Osemdeseta si bomo zapomnili po marsičem, praktično po vsem drugem, le po slovenskih filmih ne. Slovenski film je bil no-show, zombi, globoka koma. Če bi ga tedaj z dekretom ukinili, se ne bi nihče vznemirjal. Mnogi so bili itak prepričani, da so ga že ukinili. Z dekretom, se razume. Toda dekret v resnici sploh ni bil potreben - slovenski film se je v osemdesetih, v času velikih sprememb, ukinil kar sam. Vsaj tako se je zdelo. Filmi Doktor, Prestop, Krizno obdobje, Boj na požiralniku, Pustota, Deseti brat, Naš človek, Christophoros, Čas brez pravljic, Heretik, Usodni telefon, Ljubezen nam je vsem v pogubo, Nobeno sonce, Moj ata, socialistični kulak, Živela svoboda, Remington, Kavarna Astoria, Coprnica Zofka, Veter v mreži in Nekdo drug - oh, in kar jih je še - so šli mimo, ne da bi jih kdo sploh opazil. Izginili so brez sledu. Kot da jih ni bilo. Vsakega izmed njih je videlo le po nekaj tisoč ljudi, huh, verjetno vedno istih nekaj tisoč ljudi. Včasih še manj. "Vse je bilo narobe. Slovenski filmi niso vedeli, kaj bi radi, niti niso vedeli, s kom se hočejo pogovarjati," pravi Andrej Košak. Ja, Slovenci so pozabili na slovenski film. Preprosto. In brez napora. "Tudi to je bilo zatišje, podobno današnjemu, le da je trajalo bistveno dlje časa," poudarja Robar Dorin.

Ne vem, kaj bi se moralo zgoditi Američanom, da bi pozabili na svoje filme. Ali pa Francozom, Italijanom, Japoncem, Indijcem, hej, ali pa Srbom. Bi moral nanje treščiti kak apokaliptični meteor? Eh, še preden bi treščil, bi o njem že posneli film. In potem sploh ne bi treščil tja. S filmom bi ga premagali. S slovenskim filmom v osemdesetih ni bilo mogoče premagati nikogar. Dokončati niso znali niti enega stavka, niti ene misli, niti ene zgodbe, niti ene emocije. Okej, Slovenija je tako mala, da tu ni kaj dokončati, boste rekli. Drži, Slovenija morda res ni dežela, v kateri bi živeli celi stavki, cele misli, cele zgodbe in cele emocije, toda najboljši filmi so se vedno dogajali v mali, zaprti sobi ali pa v puščavi. Slovenija je bila tedaj morda res le mala soba v puščavi, toda hej - zakaj potem nismo videli žejnih, klavstrofobičnih, agoničnih junakov? Namesto tega smo fasali kup puščav v malih slovenskih sobah in trop katatoničnih junakov, s katerimi ni hotel nihče govoriti. "Slovenski film je preprosto zaostajal za svojim časom. Bil je mimo, čisti anahronizem, vezan predvsem na preveč literarne scenarije," pravi Živa Emeršič.

Od romance med Slovenci in slovenskim filmom ni bilo mogoče pričakovati, da bo imela happy end. Slovenija in slovenski film sta pač živela drug mimo drugega. In tudi misliti sta nehala drug na drugega. Kar je bil kakopak popkulturni šok. "Če naj se izrazim internetno - med slovensko kinematografijo in publiko ni bilo linka. Čas se je spremenil, film pa tega ni znal reflektirati. Ni bilo še pravega potrošniškega lagodja, ki bi ustvaril novo populacijo gledalcev. V kinu tako ni bilo niti zabave niti provokativnih političnih sporočil, kajti programiranje filmov še vedno ni bilo ravno demokratično. Erosa, ki bi privlačil širšo publiko, slovenski film ni imel," pravi Miran Zupanič, dekan naše filmsko-gledališko-televizijske Akademije, Dorin pa dodaja: "Vse skupaj je bilo povezano z zamenjavo generacij, s konfuzijo v produkcijski shemi, s konfuzijo na konceptualni in vsebinski plati, izčrpal pa se je tudi del materiala, po katerem se je delalo filme. Sploh pa, nad vsem je še vedno bedel orel, ki je določal, katere teme so okej in katere niso."

Orel je nad vsem bedel tudi v šestdesetih in sedemdesetih, toda slovenski filmi so leteli kot orli. Huronsko. Slovenci so namesto v cerkev romali v kino. Pred dvoranami, v katerih so vrteli slovenske filme, so bile dolge vrste, ne vrste, prave partizanske kolone. Vsi so prišli. Tudi tisti, ki so bili proti komunizmu. Celo oni, ki so bili za komunizem. Srečo na vrvici je kategorično odsvetoval celo Marksistični center, a ni pomagalo. V sedemdesetih se je zdelo, da slovenski filmi ne morejo zgrešiti. Slovenske filme so s sporeda metali pri polnih dvoranah. Morali so se umakniti drugim filmom - pogosto prav slovenskim.

In čas ponovnega vstajenja

Ne da so v osemdesetih drugi slovenski filmi zgrabili mase. Le redki, pa še ti le otroške mase. Recimo Poletje v školjki. Bolj ko so se osemdeseta iztekala in bolj ko je orel izgubljal oblast, slabše je bilo. Slovenski filmi so bili brez nog. Iz kinodvoran jih kakopak ni metala partija, čeprav je mnoge tja pripeljala - in jih potem očitno pozabila pogledati. Ni kaj, slovenski filmi so bili brez trde roke nad sabo malce izgubljeni in razpuščeni, Slovenci, že hudo okupirani z odcepljanjem, pa so med kinom in protestnim shodom raje izbrali slednje. In ne da je bilo kaj bolje, ko smo bušnili v devetdeseta, v nove čase, ko partije ni bilo več. Decembrski dež, Umetni raj, Srčna dama, Triangel, Ko zaprem oči, Morana, Oko za oko in Rabljeva freska so bili D.O.A. - mrtvi ob prihodu. Tudi ljudje so ostali mrtvohladni. Niti trznili niso. Kaj šele, da bi jo mahnili do kina. Ali pa, da bi si vsaj pogledali plakat. Plakati so sicer viseli, toda Sloveniji je bilo vseeno. Dvorane, v katerih so vrteli slovenske filme, so zevale prazne. Še v Ljubljano so ti filmi le komaj pokukali. Slovenija ni v tako kratkem času še nikoli tako ignorirala takega števila slovenskih filmov. V prvi polovici devetdesetih je ven štrlela le Vincijeva komedija Babica gre na jug, ki je pokazala, da Slovenci od svojih filmov ne zahtevajo prav dosti - le malce zgodbe, le kanček emocij, le prgišče smeha. In če film te njihove osnovne zahteve ne ignorira, pridejo.

"Če bi vedel, kako se naredi hit, potem bi delal same hite," pravi Vinci Vogue Anžlovar in dodaja: "Morda mi je preprosto uspelo, morda pa sem si izbral dobre sodelavce, ki so mi naredili film. Zdaj sem dvakrat udaril mimo, zato res nimam pojma." Vsekakor, njegova naslednja filma, Oko za oko in Poker, sta pogorela. In ne le pogorela: "Kritiki in publika so ju sovražili!" Zato se je umaknil. "Ker ste mi vsi povedali, da ne znam delat filmov, sem jih nehal delat. In skoraj gotovo jih ne bom več delal. Vsi ste mi rekli, da je to kurac. Vseeno pa sem toliko inteligenten, da ne bi več delal kurca. Brez smisla se je zaletavat z glavo v steno." Zdaj pri Višnji gori redi koze. "Burske pasme, saj veš - kot burska vojna." Na očetovi zemlji. "Zelo uživam. To je sistemska reč, veš - tako kot klofuta ministru za kulturo. Mene so kritiki tepli po senci." Zato nas zdaj čaka kozlovska sodba v Višnji gori. "Ne pozabi, da je imel František Čap na koncu kurjo farmo." Ne v Višnji gori, ampak nedaleč od Portoroža.

Jasno, večna vprašanja a la "zakaj nič ne mislite na slovenski film", "kdaj ste videli zadnjega", "zaradi katerega slovenskega filma ste slovenske filme nehali gledati" in "kdaj bodo Slovenci s slovenskim filmom spet pripravljeni stopiti v mrak" so dokončno dobila odgovor leta 1997, ko je v kina prišel Košakov Outsider, ki je dojel to, kar je dojel Vinci - le malce zgodbe, le kanček emocij, le prgišče smeha, pa ljudje pridejo. Ugotavlja Košak: "Kot kaže, sem se edini zavedal, kaj bi slovenski film moral ponuditi. Usekal sem svojo mladost - punk, smrt Tita, razpad Jugoslavije. In to svojo zgodbo sem povedal na pravi način - iskreno." Vsekakor, Slovenci so na Babico in Outsiderja planili kot sestradani psi. "Oba sta imela to, česar prejšnji slovenski filmi niso imeli - simpatično, dinamično, na filmski način podano zgodbo," pribije Zupanič, Živa Emeršič pa: "Trik je bil pravzaprav v zeitgeistu. Na začetku devetdesetih smo bili cepljeni na vse, kar je bilo slovensko, avtohtono. In Babica nas je lepo zrajcala. Outsider pa nas je nekaj let kasneje udaril po nostalgični žilici, ki jo imamo vsi. Vsi smo cepljeni na neka čustva, na melodramo, če je pa to vse skupaj še vpeto v neki čas, recimo Titovo smrt in bivšo Jugo, toliko bolje - in prav tu nas je pobožal Outsider." In Dorin: "Outsider je bil igriv in zabaven, pa čeprav je imel v sebi tragiko. Travmatičnih stvari se ni lotil na travmatičen način. In tu je ključ: treba se je vrniti k resnim, poglobljenim, zahtevnim temam, toda neobremenjeno - na živ, živahen, duhovit način." Let's roll!

povezava

Varuhi meje: Iva Kranjc, Jonas Žnidaršič in Pia Zemljič

Varuhi meje: Iva Kranjc, Jonas Žnidaršič in Pia Zemljič
© Igor Škafar