Festival duhovne hrane

Gotovo se boste morali strinjati, da nam v tej drugače sicer povsem zabavni epohi pohlepa, nečimrnosti in alkoholiziranega omedlevanja po samotnih hotelskih sobah primanjkuje prav vrednot, takih duhovnih. Zato in pa tudi na temelju osebnega prepričanja, da je tisočletje pred nami tisočletje duhovnosti, so se predstavniki nekaterih za nravno hrbtenico skrbečih združenj v navezi z Radiom Ognjišče odločili prirediti pravi pravcati Festival duhovne ritmične glasbe, kot dodaten razlog pa so navedli, da je pri nas iz meseca v mesec več godbe, ki sicer resne in spoštljive motive rada poboža na nekoliko bolj posveten, popevkarski način. Prek festivala naj bi na svoj račun prišla prav taka glasba, ki ima v podalpskem kontekstu gotovo še vedno nekoliko novorojenskih težav z identiteto: po eni strani je za take selekcije pristojne avtoritete ne želijo uvrstiti na tiste prave resne festivale pobožnega zborovskega petja, po drugi pa se po besedah Andreja Kneza, tajnika društva Salezijanski mladinski center Maribor in ene primarnih gonilnih sil projekta, od krščanskega popa vse preveč samoobrambno odmika tudi splošni javni prostor, ki začne menda nemudoma brskati bodisi za napakami bodisi za neko "revolucijo, ki naj v cerkvene kroge preprosto ne bi sodila". Prav ansamblom, ki želijo tovrstnim pomislekom čim prej odvzeti vsako legitimnost, je pomenila prireditev tisto zlato priložnost, da vsem zainteresiranim dokažejo, da pomeni evangelij predvsem veselo izročilo.

In zainteresiranih je definitivno bilo. Čeprav ne gre za ravno neskončno velik prostor, je nabita polnost Unionske dvorane v Mariboru prispevala pomemben delček k tistemu pravemu gala in grandioznemu občutku prireditve, k čemur je neposredni prenos prek Radia Ognjišče in nekaterih manjših postaj samo še pripomogel. Večinska populacija je sicer v soboto zvečer abonirana na pestro paleto taktov sprostilnega razvrata, tistega večera pa so zavili tja vsi, ki jim tovrstna plebejskost praviloma ni pisana na kožo, vendar to še ne pomeni, da se niso prišli zabavat: ob večini moralo vzdigajočih poskočnic, ki so jim bili priča na prvem festivalu duhovne popevke, so iz čistega navdušenja pristavili svoj lonček z gromkim poploskavanjem in butanjem z nogo ob tla, na koncu pa so se z nasmehi na obrazih strinjali, da so se imeli neznansko luštno. Vse skupaj bi lahko primerjali z mini tekmovanjem za popevko Evrovizije, če bi ga postavili na neki puhasti oblaček ob samem vznožju rajskih vrat, ki ga obletava celotna postava sicer nevidnih, a kljub temu razposajenih buckastih kerubčkov.

Vseh nadobudnih ansamblov, ki so se želeli udeležiti te fešte pozitivnega pristopa, je bilo sicer šestindvajset, vendar je v interesu jedrnatosti in posledične udarnosti posebna strokovna žirija predhodno selekcionirala dvanajst tistih, ki so si po njenem mnenju najbolj zaslužili pozornost fizično prisotnih in radijskih poslušalcev. Za prebijanje ledu je žreb delegiral skupino Vem za pot, ki je bila znotraj v prerezu gledano nekoliko starejše, a nikakor betežne festivalske izvajalske zasedbe ena izmed mlajših skupin, ki je menda tako ali tako nastala kot plod zamisli, da bi se festivala udeležili tudi "mladi, ki se zbirajo pri mariborskih frančiškanih". Kristalno čisti akordi so v kombinaciji z zborom angelskih podpornih vokalov po prvih notah celo nekoliko spominjali na štimungo, kakršno rad kot uvod v svoje praznike morbidnih ekstravaganc od časa do časa zlorabi sam Nick Cave, vendar se s tem vsakršna podobnost tudi dokončno neha, saj je šlo v tem primeru za promocijo občutij, ki so verjetno s fascinantnim rahitikom v diametralnem nasprotju.

"Kaj naj ti še dam / Nimam denarja, nimam zlata / Vzemi mene, gospod!" je ob vsesplošnem odobravanju zaključila četica belosrajčnikov. Prva pesem je bila nekoliko kratka, zato pa je bila naslednja toliko bolj polnomastna festivalska pop bodrilnica, lično odeta gospoda starejših mlajših let Sašo in Robi pa sta si javno zaželela, da bi jima jadra s svojim dihom napolnil sam Sveti duh. Čeprav ti prvi dve numeri nista bili od muh, je bilo vseeno precej jasno, da gre predvsem za nadarjene ljubiteljske glasbenike, kar je postalo še posebej očitno, ko so oder kot tretji zavzeli člani v teh krogih legendarne skupine Gloria.

Pred časom smo v Mladini obširneje pisali o fenomenu krščanskega popa na Slovenskem in znotraj tega sklopa nismo imeli druge izbire, kot da smo celo poglavje namenili tej ljubljanski superskupini, ki pomeni na svoji sceni nekje toliko kot za svetovno rockovsko zgodovino Beatlesi, le da jim omembe vrednejše konkurence ne delajo prav nobeni Rolling Stonesi. Gloria, dvajset let trajajoča institucija, nikakor ni neko ljubiteljsko ali celo nedeljsko združenje, temveč za pet sodelujočih družin pomeni nič manj kot način življenja. Njih največje bogastvo je trinajst glav potomstva, njihovo življenje pa je zastavljeno predvsem kot Njegova pesem, ki si jo želijo širiti kadarkoli in kjerkoli.

Tokratna Njegova pesem se je začela s poudarjenimi bobni, da gre za prekaljene mačke, pa je bilo seveda jasno od prve sekunde pa vse do zadnje: že sama svetloba, ki je padala nanje, je bila za celo dimenzijo drugačna od svetlobe, ki je krasila vseh enajst drugih, kar ni mišljeno prav nič figurativno, saj so bili edini, ki so znali nekoliko borne zmožnosti pričujočega light-showa vendarle zasukati sebi v korist. Tudi kombinacija komplementarnih maltene fluorescenčnih oprav in ubrane džuskajoče plesne koreografije je morala prisotnim nedvomno vtisniti pomemben pečat, sama viža pa je po pričakovanjih sodila v tisti relaksirajoči lahko poslušljivi revir, kjer itak avtomatično tleskaš s prsti in si židano momljaš v relaksacije prepotrebni brk. Do kraja naštudiranemu večplastnemu petju je zelo hitro pritegnila vsa dvorana, ki sicer ni znala besedila, je pa zato toliko bolj veselo dajala ritem, tako da so se tresla tla.

To Gloriozno, alelujsko in tudi najtopleje nagrajeno popevko je nasledila skupina Dlan. To je bila nedvomno nehvaležna naloga, vendar se zdi, da jo je po svoje prav tako veteranska skupina (ob kitari prepevajo že svojih enajst let, kar pa je vseeno šele polovica Gloriinega staža) iz župnije Kranj Center opravila bistveno bolje, kot bi jo kdo drug. Čeprav so bili člani v primerjavi s predhodniki odrsko nekoliko statični, je bil sam predstavljeni material več kot dopadljiv, nežna in kristalno čista numera s pravim pravcatim violinskim solom in obveznim še v tretje in četrto ponovljenim triumfatorskim refrenom: "Ljubezen je naš božji dar / ljubezen nas pripelje pred oltar!" Za njimi je štafetno palico poprijela skupina Dominik, ki je zanjo vsak dan velika noč, nakar je patra Janeza Ferleša v navezi s Haloško zarjo zanimalo, zakaj ga Bog sprašuje, ali ga ljubi: nekdo, ki ve in zmore vse, bi moral to ja vedeti, kajne?

Da ni postalo zaporedje priletnih zibajočih se skupin niti najmanj monotono, je poskrbela prva iz pušeljca kantavtork. Aynee, nekoč članica Ahilove šeste, ki se je med mlado ustvarjalno kariero spoprijela tudi s čudnim rilcem narodnozabavne glasbe, je v zlati maniri Sheryl Crow - oziroma, ambientu primerneje, Heather Nove - stavila na zlato formulo dekle + kitara + morda še za naprstnik violine, ki jo je na višjih ovinkih sicer nekoliko zaneslo proti Marti Zore (in to brez dud), vendar je šlo vseeno za dovolj zalo in zvonko dečvo, da ni verjetno nobeden izmed prisotnih niti za hip zazdehal. Do konca je sledilo še pet izvajalcev, za katere bolj ali manj velja večina pridevnikov, s katerimi smo označili predhodnike, med njimi pa bi šlo posebej omeniti fenomenalno Timeo in njeno Marija, naša gospa. Čeprav je avtorica že iz naslova sodeč izhajala iz sila ortodoksnega motiva, je šlo za prav moderen in vsestransko svež komad, predvsem pa je bila superiorna sama izvedba, ki je samo kronala poprej poudarjeno dejstvo, da ima izvajalka sila imeniten zborovski pedigre. Zelo krivično je, da jo je strokovna žirija na koncu povsem spregledala, a z modernostjo in s svežino dandanes vseeno ne gre pretiravati, marsikomu v dvorani se je dovolj atomsko bržkone zdelo že to, da se tako resno idejno zaledje sploh prenaša skozi popevke.

Ker so vsi pravi festivali vsaj delno tudi tekmovalne narave, se je prisotna publika, še preden je docela izzvenel zadnji akord (Vse dobrine bi si rad privoščil / Resnice se bojiš / Ves napredek, zmage in uspehi ti ne zadoščajo / Zdaj, ko sebe si postavil za Boga / Edinega Boga), lahko lotila izpolnjevanja glasovalnih lističev, prek posebnih telefonskih številk pa so se s svojimi preferencami lahko vsaj za hip kot del hepeninga počutili tudi poslušalci ob radijskih sprejemnikih. Za nivo atmosfere konstruktivne prisrčnosti sta v podaljšanem obdobju preštevanja glasov skrbela dekliška pevska skupina Sirene in častni sponzor, karkoli že to pomeni, mariborski škof Franc Kramberger, ki je razširil misel, da smo Slovenci trikrat bratje, po krvi od matere, po krstu od cerkve in po pesmi, saj smo narod, ki poje. Čeprav so bili v resnici seveda zmagovalci prav vsi udeleženci, jih je bilo treba nekaj tudi uradno izvzeti. Zmagovalka občinstva, ki si je s to laskavo titulo prislužila tudi dvajset ur studijskega snemanja, je postala Julija, plahi kantavtorski vrabček, ki si je želel Poleteti in je hkrati uplenil tudi drugo nagrado strokovne žirije, kar mu je poleg znotrajžanrovskega ugleda prineslo še sto tisoč prešernovskih bankovcev. Zmagale so seveda hodeče legende, ansambel Gloria, kaj drugega se konec koncev sploh ne bi spodobilo.

Predsednik žirije Edvin Flisar je odločitev utemeljil na podlagi štirih osnovnih kriterijev, besedila, melodije, aranžmaja in izvedbe, ter galantno dodal, da so bile razlike med posameznimi izvajalci izrazito majhne. Ko smo pred časom pisali o Glorii, smo njeno godbo ocenili kot tipično old skool slovensko popevko, in v ta pri nekaterih nostalgijo vzbujajoči pehar lahko nedvomno zlijemo tudi tokratno zmagovalko. "Kristus je s svojim vstajenjem v srca vseh ljudi vpisal novo melodijo - alelujo!" so v zahvalnem govoru svoj uspeh nadgradili člani ansambla: "In lepo je videti, kako jo danes tule vsak v svojem stilu poje."

Sami organizatorji so bili, ko so pod vsem skupaj potegnili bilančno črto, presrečni. Sprva so si za cilj zastavili polovico prodanih vstopnic, a je bila potem Unionska dvorana razprodana v treh dneh, in to cel teden pred dnevom dogodka. S to sijajno štartnino so njihove oči še toliko bolj koprneče uprte v prihodnost, v morebitno tradicionalnost takega načina druženja. Prvič so se pri razpisu festivalskih pogojev za udeležence sicer omejili izključno na vsebine, izhajajoče iz krščanskega idejnega zaledja - dobrodošli naj bi bili tudi na primer pravoslavni in evangeličanski muzikantje, čeprav, dodajmo, se oder od tovrstnih predstavnikov ni ravno šibil -, za naprej pa resno razmišljajo o uvrstitvi pop-rockovskih himn povsem drugih izročil, kot je recimo muslimansko ali pa kak izmed vse prej kot redkih new-agerskih kalčkov. Po besedah Andreja Kneza bi se lahko že prvič povsem mirno prijavile tudi razvpite Sestre, če bi le zadostile osnovnim vsebinskim zahtevkom, saj so se organizatorji potrudili najeti čim bolj nevtralno glasbeno komisijo, ki naj jo zanimata izključno besedilo in glasba: "Tudi če bi se prijavili sami homoseksualci, bi jih povsem normalno sprejeli." To se sliši osupljivo spodbudno, kajne?