Na svoji zemlji

Da se ima na Kongresnem trgu dogajati nekaj zelo posebnega, je mimoidoče opozarjal že pogled na izpostave pošteno zblojenih panksov, ki so na bližnjih klopicah nežno pestovali svoje z najrazličnejšimi primesmi oplemenitene dvolitrske plastenke coca-cole. Kdor ni bil o prireditvi že vnaprej obveščen oziroma ni znal iz prizorov pred očmi intuitivno sam zase začrtati vsaj tiste najširše tematike shoda, je imel na vsakem koraku na voljo kopico panojev in obvestil, ki so vsi po vrsti dajali vedeti, da gre primarno za vzgojno-izobraževalno priložnost. RAZMIŠLJAJMO REALNO, DELUJMO REVOLUCIONARNO! je pozival eden izmed sloganov, ki ga je lepo komplementirala vrsta naslednjih, na primer NE PREPOVEDUJ, IZOBRAŽUJ!, PUŠI PUŠI DOK SE NE ZRUŠI, ODKAR KADIM LEPŠE DIŠIM in celo NE BO SPRAVE BREZ TRAVE.

Težava je bila samo v tem, da so se na sončni upravi, kjer so dopoldne na Prešernovem trgu s toplimi božajočimi žarki tako darežljivo obsipali finale obhoda nekoč z žico obdanega mesta, hašišarjem sklenili svojo robo povsem odtegniti. Izrazito ritmična, po najrazličnejših ekscesih vabeča glasba, ki je donela iz zvočnikov - učinkovito odmerjena kombinacija regija in posebej psihedeličnega džeza -, se je sicer trudila po najboljših močeh in bi navzoče na vsaki jamajški plaži po hitrem postopku zazibala na najbolj puhast možen oblaček, tokrat pa se je vsaj v prvi fazi prireditve še enkrat potrdilo kruto pravilo, da je Slovencu pod ledenim dežjem nekoliko oteženo kvalitetno džuskati, pa če je še tako zadet. "Če bi bili patetični, bi lahko dejali, da nebo joka z nami, vendar nismo in zato ne bomo!" je dogajanje otvoril glavni špiker in kot pravi dedec nadaljeval: "Raje dvignimo roke in pokažimo enega fakiča! Jebi se, vreme!"

Kljub nenehnemu rosenju je treba vsem navzočim, ki jih je bilo mogoče na katerikoli stopnji prireditve preštevati v stotnijah, priznati, da so se tako za svojo zabavo kot za splošno razpoloženje pošteno potrudili, vse skupaj pa jim je postalo sčasoma še toliko lažje, saj so ga ure in ure vlekli natanko toliko, kolikor jim je poželelo srce. Ne gre za to, da gospodov v modrem na prizorišču ne bi bilo videti, ravno nasprotno! Prisotni so bili v vsakega upoštevanja vrednem številu in so imeli v belih avtomobilih lučaj stran za scenarij nočne more, po katerem bi vsi tisti dope friendi v parku do konca zblazneli in sklenili preplaviti ozke meje svoje varne enklave, v polni pripravi tudi odred štirinožnih steklih beštij s kovinskimi nagobčniki. A so, ker se scenarij nočne more pač ni uresničil, dali naravnost osupljiv mir.

Kaj to pomeni? To pomeni, da se je lahko znotraj Zvezda parka prejšnjo soboto povsem nesankcionirano pohalo, in to pohalo z velikim filtrom. Prvi poskusi so bili sicer nekoliko boječi in sramežljivi, opojne kosme so navzoči najprej trpali v normalne cigarete in tako je bilo prizorišče nekaj časa posledično sicer do kraja prepojeno s tistim bogatim, nezamenljivim vonjem, ne da bi bilo obenem mogoče videti en sam džoint, kaj kmalu pa je postalo kristalno jasno, da se bodo lahko udeleženci zborovanja te sobote še dolgo dolgo spominjali kot prave pravcate drogeraške Indije Koromandije. Če je začela ob tem koga grabiti pri tovrstnih substancah sploh ne tako redko gostujoča paranoja, se je lahko na kaki izmed stojnic promptno znova izobrazil o superiornih učinkih plemenite rastline naših dedov, ki zna zares blagodejno pomagati pri slabosti in bruhanju, pa tudi pri krčih in bolečinah, ki - seveda v pravih dozah - hkrati spodbuja apetit in dviga razpoloženje in ki se že dalj časa uporablja za zdravljenje ali vsaj blaženje simptomov tako strašnih boleznim, kot so multipla skleroza, epilepsija, astma in celo tourettov sindrom. Ko si prebral, kakšno neznansko uslugo si pravkar storil svojemu telesu, si si želel v vsej samoohranitveni vnemi po hitrem postopku narolati še enega, in kaj kmalu se je začela mešanica tobaka in atomskega dodatka v vedno nastavljene rizle sipati kar iz šeleshamerjev.

"Joj, vsi so tu, vsi, ki kaj pomenijo na naši pohaški sceni!" se je navduševal kolega Elvis, ki so ga kasneje na odru citirali, da danes sicer dežuje, vendar je vseeno takooo lep dan. Barvita družbica je konstantno pridobivala na številu, in ko je organizatorjem uspelo dokončno spraviti v pogon še z ljubkim belim šotorčkom prekrito desko z živo glasbo, je bilo vse nared za kolektivno histerijo, ki je mnogi ne bomo tako zlahka pozabili. "Caaaaammmaaaan, itsaGANDŽApartiiiii!!!!!!" je pozival pevec hiperkinetičnih Sitih Hlapcev, ki je obilno smotko pridno puhal kar med trimčkanjem po verjetno najmanjšem odru na svetu. Nazadnje jo je ponudil tudi rumenemu varnostniku levo spodaj, a jo je moral ta seveda simpatično odkloniti, so pa zato toliko bolj hvaležno poprijela pljuča desetin in stotin vseh drugih soborcev, ki se jim na ta praznik k sreči ni bilo treba posvečati ozirom dolžnosti in službe. Kmalu so začele peti še vodne pipe, čeljusti pri vsesplošnem nasmihanju sploh niso več zapuščale tal, drugače vedno tako krivično zapostavljeni tipi s škrlatnimi naočniki in oranžnimi kvadratastimi bradicami so končno dobili priložnost, da zasijejo kot zvezde, kakršne v resnici so, mene pa so začeli sogovorniki masovno primerjati z bosonogim avguštincem, in sicer zgolj zato, ker sem pač nosil svoj običajni plašč in toplo kapo (?!). Ko je začel briljantni duo Slon in sadež hropsti globoko doživeto odo našemu najuspešnejšemu množičnemu morilcu, ki se je glasila nekako kot "Za Metoda goriš ... Za Metoda goriš ... beeeeeejbi!", je postalo vse skupaj že malce preveč čudno.

Siti Hlapci niso prenehali, dokler jim ni uspelo priklicati sonca, ki je na tej točki že zdavnaj nehalo veljati za bistveno, vendar je bil njegov nasmeh vseeno pozdravljen kot čudovit dodatek. Izkoristilo ga je par govornikov iz ustreznih organizatorskih organizacij, a so se vsi zelo dobro zavedali, da na svoj račun ne gre preveč krajšati časa, ki je bil odmerjen rajanju, zato so se omejili samo na tiste najosnovnejše napotke. Matej Košir iz vladnega urada za drogo je izrazil veselje, da se je vendarle končno uspelo zorganizirati civilni družbi, ki se zdaj bori za vse tisto, za kar so se oni že zdavnaj, in zaključil z napotkom, naj prisotni danes dobro žurajo in vsekakor kakšnega pokadijo, mladenič za njim pa je sentimente celotne množice bržčas najbolje povzel s: "Kanabis ubija ... če pade v lončku na glavo iz dvanajstega nadstropja, kadar pa sproščeno govorimo in razmišljamo o njem, je pa samo fajn in zastonj."

V nadaljevanju se je na območju Zvezda parka dokončno izoblikovalo osvobojeno ozemlje, na katerem je lahko vsak - dokler ni s tem na noben način ogrožal sočloveka - s sabo počel natanko to, kar mu je v danem trenutku pasalo. Kadar je v ta epicenter degeneracije in razvrata po naključju zaneslo kakega normalnega pešca na njegovi normalni poti, je svoje oči po pravilu namontiral na par decimetrov dolge peclje: zdi se, da so se nekateri, predvsem kak starejši občan, vsaj za trenutek počutili tudi nekoliko ogrožene, kar je bilo sredi vse tiste v nebo vpijoče drugačnosti sicer logično, a povsem nepotrebno, saj je največ, kar bi se lahko naključnemu mimoidočemu dejansko pripetilo, to, da bi ga kateri izmed poplesavajočih prijateljsko zalizal. Nad območjem te enkratne sodobne Gomore se je ponosno vila mogočna zastava Green Dragonsov, na kateri so družbo nekam zeleno izgledajočemu zmaju na vsakem koncu delali listi najbolj nazobčane izmed žlahtnih rastlin.

Zabava se s padcem teme seveda ni končala, temveč se je preselila na Metelkovo in v K4, kjer so bili najbolj munjeni od vseh prav jutranji petelini. "Kljub vsemu smo presenečeni nad sobotnim odzivom. Pošteno je deževalo, ljudje pa so vseeno kar stali tam!" je Dan Potem ponosno strnil Tomaž Koren, predstavnik Konoplje.org, ene izmed pobudniških organizacij. "Še bolj zanimivo je, kako tolerantni so bili varuhi reda. No, ker je bila zadeva tako medijsko izpostavljena, se mi kaka resnejša posredovanja v resnici niso zdela zelo verjetna, sem pa vseeno pričakoval vsaj kak orenk obhod. Kapo dol. Kapo dol, čeprav je treba poudariti, da tudi mi nismo povzročili nobenega izgreda. Bolj kul, kot je bilo, ne bi moglo biti." Konkretnega odgovora na naša poizvedovanja, od kod izvirajo ti v soboto na videz neizčrpni rezervoarji tolerance, so se na policiji potem ves teden prav patetično otepali kot radioaktivnega odpadka, nazadnje so nam v uredništvo po e-mailu poslali kratko birokratsko notico o tem, kako niso pri opravljanju delovnih nalog zaznali nobenih kaznivih dejanj, povezanih s prepovedanimi drogami, razen dveh kršitev zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami, kjer bodo oba zlikovca poslali k sodniku za prekrške.

Trajni opojni oblak, ki ga je rajajoče-protestirajoča množica pustila nad Kongresnim trgom, se je moral do danes vsaj delno razkaditi, vendar nas bo njegov vonj nedvomno grel še cele mesece. Čeprav je bilo osvobojeno ozemlje sredi prestolnice v svojem bistvu vendarle iluzija, je bila to lepa, plemenita iluzija, za kakršne je vredno živeti. Za prihodnje leto organizatorji napovedujejo še večji in še udarnejši praznik, ki naj bi bil deležen tudi obširnejše predhodne promocije. To je po eni strani seveda čudovito, po drugi pa tudi nadvse zgovorno: priča namreč, da glavni aktivisti v vmesnem obdobju ne pričakujejo prav nobene pozitivne spremembe v zvezi z dekriminalizacijo te v primerjavi z vrsto drugih tako neškodljive razvade, kar pomeni, da bodo samo v soboto gentlemanski plavi angeli poštenemu davkoplačevalcu ob vseh drugih delavnikih zaradi ušive polovičke grama zelenjave še naprej odtujevali groteskne vsote denarja. Med vsemi štanti je bil daleč največje aktivnosti deležen tisti, na katerem se je podpisoval uradni apel, ki naj bi državni zbor podučil o sramotni zaplankanosti njegovih srednjeveških pogledov, čeprav se glavni pobudniki hkrati strinjajo, da bi bil morebitni jutrišnji referendum zaradi žalostne dezinformiranosti večinske javnosti skoraj gotovo obsojen na klavrn propad. Slovenija je v svojem bistvu žal še vedno navadno THC-jsko močvirje in prav zato je bil sobotni masovni marihuanski marš - čeprav bi ga kot marš v resnici sila težko opisali, saj so se udeleženci predvsem zibali na mestu in se lenobno nasmihali - v središču Ljubljane tako neprecenljiv.