Vsota vseh strahov

Spider-Man, brez prizorov, ki so jih posneli na Svetovnem trgovinskem centru, in v Ameriki pospremljen s kritiškimi himnami, je v prvih treh dneh pobral 114 milijonov dolarjev, koto 200 milijonov prebil v devetih dneh, zrušil dva rekorda in zdrvel proti severu, kjer Titanika, ki je pridelal milijardo in 800 milijonov, sicer ne bo ogrozil, lahko pa bi napadel Harryja Potterja (926 milijonov), ki je z drugega mesta lestvice največjih hitov vseh časov nedavno butnil Grozečo prikazen (923), prvo epizodo Vojne zvezd. Jasno, Napad klonov, nova epizoda Vojne zvezd, ki je štartal ta vikend, naj bi plezal s Spider-Manom, tako rekoč z ramo ob rami, pa četudi je postal George Lucas po obsceno huronskem štartu Spideyja malce defenziven. Potegnil se je nazaj, huh. Oznanil je namreč, da sam ne pričakuje takega rezultata, da je Napad klonov preveč mračen, da bo naslednja epizoda še bolj mračna, že kar osebna in intimna, in da je zdaj itak tako dobro situiran, da si lahko privošči karkoli, tudi to, da posname nekomercialen film in ga potem zavrti le prijateljem. Ha. Lucas sodi v tisto gardo režiserjev, ki so Hollywood osvojili v sedemdesetih in oznanili, da bodo h'woodske blockbusterje snemali le zato, da bi se lahko potem čim bolj mirno in brez skrbi posvečali svojim osebnim, intimnim filmom. Hja, tako je govoril George. In tako je po Botru govoril Francis Ford Coppola - nazadnje je na Tajskem superviziral montažo filma, ki ga je režiral tajski princ Chatrichalerm Yugala. Aha.

Okej, online fani so tekmovali v tem, kdo bo razkril več skrivnosti o Napadu klonov, pirati pa v tem, kdo ga bo prej spravil na internet... ee, kdo ga bo prej kloniral, toda king George je gard v resnici nastavil, še preden je udaril Spidey. Prvič, ker je Napad klonov v celoti posnel z digitalno tehnologijo (raj za vaš DVD!), je najprej vadersko zagrozil, da ga bodo lahko vrteli le v dvoranah, ki imajo digitalne projektorje, toda potem je popustil - izkazalo se je pač, da ima digitalne projekterje le 19 ameriških dvoran. Drugič, Napada klonov pred mediji in fani ni tako ljubosumno in "vojaško" skrival. In tretjič, na Napad klonov ni navlekel toliko licenčnih produktov kot na Grozečo prikazen. Lucas je hotel tudi sam malce ublažiti pritisk, predvsem pa - vsaj taktično - ohladiti silna, nerealna, malone nadrealistična pričakovanja. Ne pozabite, pričakovanja pred Grozečo prikaznijo so bila tako ekstremna in tako nadnaravna, da so bili potem vsi kljub enormnemu biznisu nekako nepotešeni, celo razočarani - tako fani, rutinski gledalci in kritiki kot prikazovalci, delničarji in vsi tisti, ki so Grozečo prikazen za bajen denar prilepili na svoje produkte. Leta 1999 so se drugi studii Grozeče prikazni tako ustrašili, da svojih filmov raje niso programirali sočasno - tokrat teh strahov ni bilo. Sočasno z Napadom klonov so štartali tudi drugi filmi, recimo About a Boy (po bestsellerju Nicka Hornbyja), v katerem Hugh Grant spet noče odrasti. Oba znanilca h'woodskega poletja, Spider-Man in Napad klonov, sta svetovno premiero doživela v Sloveniji. Globalizacija, pa recite, kar hočete.

Vgrajena publika

Entertainment je resda globalist par excellence, toda ironično - žrtev globalizacije je letos postal on sam: izguba ameriškega medijskega giganta AOL Time Warner za prvo četrtletje znaša več kot 54 milijard dolarjev, kar je absolutni svetovni rekord... francoski medijski gigant Vivendi, med drugim lastnik studia Universal, je prijavil največjo izgubo v zgodovini Francije (skoraj 12 milijard dolarjev)... v Nemčiji je propadel medijski imperij Lea Kircha (največji nemški finančni polom po II. svetovni vojni)... v Britaniji je crknila kabelska mreža ITV... v New Yorku so ugasnili revijo Talk, zaščitni znak entertainmenta... Michael Ovitz, nekdanji h'woodski titan ("najmočnejša oseba v Hollywoodu"), pa v Hollywoodu ne more več dobiti niti kosila - izgubil je še zadnjo firmo. Odkorakal je domov in rekel: žena, postal sem tehnološki višek! Zunaj je recesija!

Točno, tudi Kalifornijo - Hollywood, filmsko industrijo - je udarila recesija. Leta 2000 je bilo v filmski industriji zaposlenih 151.400 oseb, leta 2001 pa le še 133.600. Kar pomeni, da je Hollywood na hitro eliminiral skoraj 20.000 delovnih mest. In trend kaže navzdol, heh, dramatično navzdol, ni pa vezan le na siceršnjo agonijo nacionalne ekonomije. Ključ za razumevanje h'woodske recesije je namreč izraz pobegla produkcija (runaway production), novi strah in trepet Amerike in samega h'woodskega personala. Kaj pomeni izraz pobegla produkcija, je očitno - prvič, da Hollywood beži iz Amerike, in drugič, da Hollywood beži iz Hollywooda. Specifično, Hollywood vse več in več filmov snema v tujini, predvsem v Kanadi in Avstraliji. Efekt je dvojen: to po eni strani povzroča recesijo, saj se število h'woodskih delovnih mest s tem zmanjšuje, po drugi strani pa jemlje posel zveznim državam, v katerih je Hollywood prej snemal filme. Recimo: Severna Karolina je leta 1998 s h'woodskimi produkcijami zaslužila več kot 100 milijonov dolarjev, lani pa že manj kot 50 - kar 11 produkcij, za katere je bila v igri, je Hollywood odpeljal raje v Kanado. Ker je tam ceneje. Ne da se to ni dogajalo že prej, toda zdaj to postaja sistem - no, neke sorte nova paradigma.

Ni čudno, da Torontu pravijo "Severni Hollywood". In ni čudno, da so začeli v Torontu graditi še en orjaški state-of-the-art studio. Tudi v Avstraliji stalno dodajajo nove in nove state-of-the-art gigante, kjer lahko Hollywood brez problemov pakira svoje superprodukcije, Matrice in Misije nemogoče. Produkcije bežijo. In nič ne pomaga, niti svarila, da je kanadski filmski personal tehnično inferioren in da v Kanadi nenehno dežuje. Še več, Sony je sklenil, da bo prodal studio Culver, hja, enega izmed najbolj slavnih h'woodskih studiev. Koga briga, če so v Culverju posneli h'woodske klasike a la V vrtincu, Državljan Kane in King Kong. Če imate 100 milijonov dolarjev, ste vljudno vabljeni. In če ne boste imeli v njem kaj snemati, vam bo lahko služil kot fino, klimatizirano skladišče za pomaranče. Kam to pelje, se sprašujejo odpuščeni, ogroženi in insiderji. O, le kam - veliki h'woodski studii se bodo postopoma znebili produkcije, ki jih, kot kaže, le ovira in bremeni. Kot je namreč nedavno sporočil londonski Financial Times, znaša letni donos na kapital, ki ga studio vloži v svojo kompletno produkcijo, le odstotek, v najboljšem primeru dva. Bolje bi bilo, če bi denar vložil drugam, magari na banko - hej, ali pa v kemično čistilnico. Scenarij je torej na dlani: prvič, studii bodo produkcijo opustili, drugič, filmi se bodo pakirali in producirali povsem neodvisno, zunaj studiev, in tretjič, studii bodo filme le še distribuirali. H'woodski studio bo tako le še administrativna mašina za distribucijo, razpečevalec, dispečer, dealer. Jasno, distribuiral bo le tiste filme, ki bodo že vnaprej jamčili profit.

Hollywood se hoče znebiti produkcije, ker se hoče znebiti krahov. Nobenega hazardiranja več! Hej, naj raje hazardirajo investitorji in producenti. Kar bo kakopak povzročilo verižno reakcijo. Tudi investitorji in producenti bodo zdaj nehali hazardirati. Zahtevali bodo pač večja jamstva, absolutno "preverjene" in "preračunane" filme. In režiserji? Nič, postali bodo le še bolj to, kar že itak so - bralci javnomnenjskih raziskav, ki v filme spuščajo le tisto, kar hoče večina. Hollywood grabi panika. Le kaj ga ne bi - na nikogar več se ne more zanesti. Zvezdniki, recimo Sandra Bullock, Angelina Jolie, Demi Moore, Robin Williams, Brad Pitt in Meg Ryan, ki so še včeraj jamčili uspeh, se danes pretikajo le še iz kraha v krah. Tudi Bruce Willis - njegov vojni triler Hart's War je povsem propadel. Film Gangs of New York, v katerem igra Leonardo DiCaprio, prestavljajo že eno leto. Schwarzeneggerja čakajo le še nadaljevanja - Resnične laži 2, Terminator 3. Za nič originalnega ni več dober. Konec je eksperimentiranja. Tudi Arni je izgubil "tisto" - in postal riskanten. Kot vsi ostali. Vedno vžgejo le še Tom Cruise, Tom Hanks in Julia Roberts, ki imajo avtomatično publiko. Magični izraz je zdaj pač built-in audience. Kar pomeni, da Hollywood zanimajo le še filmi, ki imajo vgrajeno publiko, built-in audience. Zato snemajo filme po kultnih, popularnih stripih... zato snemajo filme, v katerih igrajo pop pevke a la Britney Spears, Mariah Carey, Jennifer Lopez in Mandy Moore... zato snemajo vojne filme (Mel v Vietnamu, Owen v Bosni, Arni v Kolumbiji, Nick na Pacifiku, rendžerji v Somaliji)... zato reprizirajo stare hite (E.T.)... zato snemajo nadaljevanja hitov (npr. Petek trinajstega X)... in zato snemajo rimejke starih hitov a la Grof Monte Cristo in Časovni stroj, kar pa se pogosto ponesreči. Rollerball, rimejk akcijske klasike iz sedemdesetih, je povsem pogorel, pa četudi je režiser John McTiernan slovitega online kritika Harryja Knowlesa, guruja spletne strani Ain't It Cool News, na posebno projekcijo odpeljal s svojim letalom in mu plačal hotel - Harry je namreč potem oznanil, da je to eden izmed najslabših filmov, kar jih je videl.

Postseptembrske vibracije

Da bo h'woodsko poletje prineslo serijo nadaljevanj, ni dvoma. Že začelo se je z nadaljevanjem, z Napadom klonov, nadaljevanja pa bodo dobili tudi Možje v črnem, Mali vohuni, Austin Powers in Noč čarovnic (osmič!). Svojih 5 minut bodo dobili tudi komiki Chris Rock, Eddie Murphy, Dana Carvey, Jackie Chan in Adam Sandler - jasno, filmi bodo izgledali kot nadaljevanja njihovih prejšnjih hitov. Recimo: kretenski Sandler bo igral v neke sorte rimejku klasike Gospod Deeds gre v mesto. Hja, poletje vse prenese! Tudi fast-and-furious imitacijo Jamesa Bonda (XXX). In tudi h'woodsko introspekcijo... ee, trumo filmov o Hollywoodu, med drugim tudi tehno fantazijo Simone, v kateri režiser Al Pacino glavno igralko zamenja z digitalno izdelano igralko, s specialnim efektom, ki pa postane zvezda, bolj živa od Julie Roberts, ki igra v digitalno posnetem filmu Full Frontal, za katerega je Steven Soderbergh pokuril le dva milijona dolarjev - ja, Julia igra igralko. Brez make-upa. A la Dogma. Pomislite, dva milijona običajno stane samo njen make-up, huh.

Brez skrbi, Apokalipse niso odpovedali. Matthew McConaughey bo v grozljivki Reign of Fire raketiral zmaje, v filmu Eight Legged Freaks bodo malo mesto napadli orjaški pajki, Clinta Eastwooda bo napadlo njegovo novo srce (Blood Work), v tehno trilerju The Sum of All Fears, posnetem po bestsellerju Toma Clancyja, pa se bo zgodilo tisto, za kar se vsi bojijo, da bi se lahko zares zgodilo - Washington bo doživel atomski napad. Ka-bum! Da ne bodo rekli, da jih Hollywood ni posvaril. Agenta Jacka Ryana bo tokrat igral Ben Affleck, Harrison Ford, ki ga je igral v prejšnjih filmih (Patriotske igre, Neposredna nevarnost), pa bo v filmu K-19: Widowmaker igral kapitana ruske atomske podmornice, ki leta 1961 obleži pod morjem - kapitan Ford stori kakopak vse, da se atomski reaktor ne bi stalil in povzročil III. svetovne vojne. John Woo v filmu Windtalkers na II. svetovno vojno - specifično, na Pacifik - odpelje Nicolasa Cagea in Indijanca, eksperta za šifriranje sporočil, ki pod nobenim pogojem ne sme pasti v japonske roke. Uganite, kdo preživi? Namig: kode niso Japonci nikoli prebili.

Ni kaj, poletni filmi bodo postseptembrske vibracije v retro embalaži: v trilerju The Bourne Identity, posnetem po bestsellerju Roberta Ludluma, Mediteran naplavi amnezičnega Matta Damona, ki ga začne terorizirati zloglasni Carlos (ja, the Jackal). No, postseptembrske vibracije nas čakajo tudi v futuristični embalaži: v filmu Minority Report, ki ga je Spielberg posnel po zgodbi Philipa K. Dicka, Tom Cruise lovi "kriminalce", ki na zločin šele mislijo... ee, dokler begunec - potencialni kriminalec - ne postane sam. In kamor gre b'k, naj gre še štr'k: Tom Hanks bo v filmu Road to Perdition poklicni morilec. Brez panike, v morastem trilerju Insomnia, ki ga je režiral Christopher Nolan (Memento), se zgodi nekaj še bolj čudnega - psycho je Robin Williams! Aaaa! Beži, Osama! In nikar ne mislite, da poletje ne bo zastavilo ultimativnega vprašanja - ali obstajajo zunajzemeljska bitja? Ta čast bo pripadla filmu Signs. Kaj torej - obstajajo ali ne? In kdo izmed nas je alien? Pozor: film je posnel M. Night Shyamalan, režiser Šestega čuta in Nezlomljivega. Kar pomeni, da ima twist. Vem, na kaj ste pomislili. Upravičeno - lani poleti se je izkazalo, da je bil ameriški predsednik Abraham Lincoln opica.