Muzična skrb

Takole se je poslušajoč sprehajal in kasneje poletno dogajanje kronološko popisal ter reflektiral Parižan Julien Tiersot: tekmovanje "musiques pittoresques", klasična finska, norveška, severnoameriška glasba, koncert ljudske glasbe (toda s šolanimi izvajalci), plesi z Jave, madžarski ciganski orkestri, romunski lautari, špansko slavje v Cirque d'hiver in Cigani iz Granade, severnoafriška arabska glasba (alžirska, tunizijska, marokanska, egiptovska), glasba iz Senegela, Konga, glasba Kanakov z Nove Kaledonije, glasba s Tahitija.

Povzemamo iz Druge godbe, krasne, premalo brane knjige italijanskega etnomuzikologa Roberta Leydija in sicer iz pronicljivega zgodovinskega uvida o "eksotičnem ali primitivnem". Torej o dilemi, ki je v recepciji "drugih godb", "godb drugih" razjedala in razvnemala evropsko "omikano" kulturo, sprva predvsem buržoazije in za njo sčasoma razraščajočega se srednjega razreda. Pionir glasbene etnografije Julien Tiersot je zapiske o "slikoviti muziki" podnaslovil "glasbena promenada na svetovni razstavi leta 1889". Pohajkoval je v času imperijev, prosto po Hobsbawmu. Na svetovni razstavi je glasbo določene regije predstavljala imperialna sila, vzemimo, javansko plesno skupino Nizozemska. Če smo površno zoprni, vse je nastavljeno nekako 100 let pred turističnimi soničnimi vodniki po glasbah sveta, opremljenimi s cedejkami, najbolj izbranimi in najimenitnejšimi vzorci, izsečki regionalno, geografsko in s tem takojci kulturno, če ne kar nacionalno določenih godb, ki vas bojo, sonične turiste, očarale in situ. Ponavadi je drobna težava v tem, da vas v kraju, kjer naj bi domoval portugalski fado ali kubanski son, nič manj kakor v točilnici čez cesto, ob steno pribijajo isti zvarki iz londonskih, newyorških, pariških, ljubljanskih kovnic popevkarsko plesnega šmorna. Ako se slučajno zgodi nasprotno in na avtobusu, tržnici in hotelskih terasah zares doni le "ena" zvrst lokalne muzike, bo socialno senzibilni godbosluh vsaj prevzelo nelagodje ali pa radovedna poizvedba, čemu je temu tako. Morda bo odrešujoče že kar snidenje s heavymetalcem v nigerijskem Lagosu.

Dobrodošli v svetu world music. Nacionalne paviljone svetovnih razstav so zamenjale specializirane založbe godb sveta v nekdanjih imperialnih metropolah, dandanašnjih središčih politične in gospodarske moči. Živo, dinamično kulturo z godbami vred jim dobavljajo drugi. Prvi jo pregnetejo, zapakirajo in o njej govorijo z berljivega slušišča. Pohajkovanje in prisluh lucidnega Tiersota so zamenjali potujoči glasbeni festivali podobnih vsebin, kjer nič manj ne prevladujejo predstave o drugih. Ti so lahko tudi pregnanska diaspora iz nekdanje kolonije v soseščini, ki obiskovalcem le na festivalu, koncertu ali na albumu obuja mit o prvinski harmonični skupnosti in nje godbi ali spodbuja uživanje v eksotičnem, ta drobni snobizem, ki si ga lahko privoščijo razvajenci ali naveličanci, nekdanji subkulturniki, če ne celo rockerji, ki s tem le potrjujejo, kako je v dobršnem delu rocka prevladoval folkniški diskurz. Le da je album anglofonskih rockerjev zamenjala bolj "barvita" , "piktoreskna" naslovnica.

Prestavimo se v festivalske realije world music. Še lani je v predverje prizorišča pogona Druga godba, ne več razmišljujoče knjige, razbesnjen privihral redni obiskovalec: "Vse skupaj je en navaden pop." Zadel je. Pač, muzikantje, ki so prihajali iz zahodnoafriške države, so podajali posvojeno univerzalno pop formulo. Niso igrali "domače", "etnične" glasbe. Razločevalne poteze so bile jezik, padajoča melodija in stilizirani koncertni dresi. Drugo res igra že vsak plestenjak. Tukajšnji konzument je od afriških muzikantov pričakoval "drugačnost", "afriškost", oni so mu, sklepamo, vrnili s "strateško neavtentičnostjo", s hotenim priklopom na moderni svet. Kaj pa, če jih v industrijskem mestu, od koder prihajajo, duši zapovedana "nacional-folklorizacija". Najboljši historični zgled je kajpak afrobeat Fela Kutija. Prevladujoč nacionalni in obenem slog jorubskih elit v Nigeriji v njegovem času je bil pač džu džu. "Doma" so muzičnega svetovljana poslušali le naprednjaki, študentje, izobraženci in popoli lumpenproletariat. Afrikanist Gerhard Kubik je brez kančka folklorističnega obžalovanja ugotovil, da so se afriški ustvarjalci (dodajmo, preostalega "nezahodnega" sveta ter "tretjega sveta" v zahodnih metropolah ) na mednarodnem tržišču naučili svoje proizvode ovijati v sociokulturne, sociopolitične in zgodovinske teorije. Balzam za ušesa posredovalca, javnega okuševalca in prireditelja koncertov. Nazaj jim vrača z besedičenjem in hvalospevi o tradiciji, celo tisočletni "zamrznjeni", "ohranjeni" v primeru orientalnih dvorskih, učenih, kar je sicer čisto fin retoričen udarec zahodnim visokim klasičnim normam, a obenem reproducira zgornjo "Leydijevo" dilemo. Materialističen odgovor je, da je tradicija vedno selektivna, v konkretnih zgodovinskih okoliščinah celo izumljena, izmišljena. Druga iz govorične zakladnice world music in sodobnih folknikov, nekaj tega ponuja programska knjižica letošnje Druge godbe, se tiče modernosti, urbanosti "drugih godb". Navsezadnje vse počasi tolče spoznanje demografskega dejstva, da je tretji svet po II. vojni in dekolonizaciji začel prenaseljevati velika mesta. Popularne označbe za proces formiranja novih godb - včasih so nekritično povzete iz rabe sodobnih tehnologij shranjevanja, reproduciranja in genereranja zvoka in glasbe - so mešanje, hibridizacija, sinkretizem, "zastarelo" brikoliranje. Po pravilu so označene kakor novodobni procesi in spregledujejo, da so jih sodobne tehnologije le pospešile. Ni treba daleč v zgodovino, le v ogledalo Evrope - Amerike pred 200, 300 leti -, v "čezatlantske integracije" je treba pogledat, ali konkretno v godbah, denimo, k reggaeju ali kar k rokenrolu.

In ker pisarije navsezadnje lahko vzamemo kot del distribucije, vsaj izdajmo naš izbor iz programa. Izbirčno in arbitrarno so to manjši koncerti, na žalost dva med njimi v sobanah novega tihega partnerja festivala, Cankarjevega doma. Če bi Druga godba kakorkoli glasno in javno oznanjala svoj boj za koncertni prostor, se postavila v ospredje sicer pretankih zahtev od županstva Ljubljane za kino Šiška, bi takšen "kompromis" šel, tako pa institucionalna sprega s kulturnim in budžetnim hegemonom v pespektivi ni nič manjši flop kakor evforično vključevanje v omrežje world music mešetarjev, čigar del je zadnja leta. Osrednji prireditveni prostori v Ljubljani za godbe na Metelkovi so zanjo itak španska vas. Torej, ondi bosta muzicirala harmonikar iz Finskega, Kimmo Pohjonen z vizualnim spektaklom in meharjenjem ob sodobnih studijskih pomagalih ter Dživan Gasparjan na oboi duduk. Znanec iz Erevana, kako značilno za godbe in njih recepcijo, je sicer poročal, da so se pri njih vnele polemike, ali preveč "umeteli" s "starodavno tradicijo" ali je to prav. Sklepni večer bo v Križankah s karnataškim saksofonistom Kadrijem Gopalnathom skupaj z veteranom evropske impro scene, saksofonistom Evanom Parkerjem. A še bolj, zaradi pedigreja in domicila, draži velemestni odziv urbanih mladcev iz Mexica, deklariranih "zapatistov", Los de Abajo, na razvodenelega Manu Chaa. Pa še primera na kratko razdaljo bo. Druga godba je vse bolj vpotegnjena v tehnizirano festivalsko katalogizacijo. Vse manj skrbi za godbe. Pesnica Jayne Cortez je uglasbila poemo s ponavljajočim se verzom: "Hočejo nafto, ni jim mar za ljudi." Skrb za godbe je na drugi strani, tam, kjer jih igrajo, poslušajo, ob njih plešejo, oblikujejo prostore, scene, demonstrirajo, jih mislijo, snujejo, sanjarijo, se o njih kregajo in ob njih ljubijo.

povezava