Zucchero

Ko sva se zadnjič pogovarjala, je bilo veliko govora o Louisiani, o tamkajšnji glasbi in običajih, o voodooju ..., sedaj pa je na albumu Shake opisan 'mojo'. Sprašujem se, ali si se med potovanji v ZDA že dovolj navzel tiste glasbe in nam sedaj pošiljaš čisto svoj 'mojo', svoj urok?

Ja, vsa ta moja glasba v bistvu izvira iz delte Misisipija, iz okolice New Orleansa in nasploh z juga Združenih držav Amerike. Zaljubljen sem v tisti del sveta in dejansko čutim, da imam tam globoke korenine. Ne bi vedel, zakaj - prihajam iz Emilije v Italiji in prav gotovo so moje korenine tam, a vendar sem se vsakič, ko sem pripotoval v Louisiano, počutil, kot da bi tam že zdavnaj bil, kot da bi tam teklo kakšno moje prejšnje življenje. Morda pa ... Kaj vem, morda sem bil črnski duhovnik ali pridigar ali sem pel v gospel zboru. Dejstvo je, da kadar zaslišim tiste glasove in celo kadar zaznam utrip ulic, vonjave in okuse, se zavem, da imam to že v sebi. Zato sedaj po toliko letih in potovanjih (a predvsem zato, ker to zares čutim) menim, da imam to čisto posebno sposobnost, da vam prek svoje glasbe opišem, pripovedujem in izrazim vse barve in zvoke tiste glasbe - glasbe, ki je navsezadnje bila zibelka in navdih za večinski del črne in bele glasbe, rocka, jazza, soula, bluesa, r & b-ja, funkyja itd. Za skoraj vse, skratka.

Kako pa so to tvojo ploščo sprejeli Američani? Kaj so napisali in povedali, če seveda še prebiraš recenzije in slediš odzivom?

Moram reči, da so bile recenzije širom po svetu zelo pozitivne ... no, razen ene na Nizozemskem, ampak še tisto je napisal neki fant, ki me je iz čisto osebnih razlogov raje poslušal v bolj akustični, manj inovativni preobleki. Pač, slišal je nekaj zvokov, ki sem jih na albumu uporabil, in napisal je, da so bile prejšnje plošče boljše. Ampak v glavnem, tudi če kdo preleti mojo spletno stran in si ogleda, kaj so o albumu Shake napisali najkompetentnejši mediji na svetu, lahko z zadovoljstvom trdim, da so ga sprejeli kot odlično ploščo, kot eno treh boljših izmed dvanajstih, ki sem jih do sedaj izdal. Mislim, da je ta album na ravni albuma Oro, incenso e birra ali pa Spiritodivino, torej med mojimi najboljšimi. Še bolj sem sam s sabo zadovoljen, ker sem našel način, da elemente bluesa ali pa gospela ali spirituala prikažem in uporabim pod nekakšnim novim zornim kotom, zunaj običajnih šablon, ki se morda včasih zdijo celo ljubiteljem tiste glasbe preveč šablonske. Morda se je torej našla neka nova pot - pa čeprav je nisem izumil jaz sam -, tudi prek dela inovativnih DJ-jev, kot so Fatboy Slim, Paul Oakenfold, Moby in še nekaj drugih, po kateri lahko ljudje danes spoznajo to starodavno glasbo v novih in sodobnejših izvedbah ali aranžmajih.

Kaj pa “tisto drugo” sprejemanje, torej ne medijsko, ampak odrsko, prodajno, z eno besedo komercialno?

Evropa je eno, Anglija in ZDA pa nekaj povsem drugega. Res, da sta to zibelki te glasbe, ki naj bi jo sedaj tja, čeprav po svoje preobraženo, tako rekoč “izvažal”, ampak ... konservativni so tako, da je kar neverjetno. Enostavno ne sprejemajo in niso pripravljeni sprejeti nobenega jezika in kulture razen lastne, anglosaksonske. Držijo se nekih starih nazorov, čeprav je v show businessu težko govoriti o nazorih, ker je to kruta industrija. No, v nasprotju z nekaterimi kolegi vsaj ne pojem na koncertih (ali bolj rečeno velikih zbiralnih zabavah) za italijanske izseljence in delavce v teh državah. Imam “normalne” koncerte, morda ne polnim stadionov, ampak poznajo me že - in v redu je tako. Nekoč sem si v devetdesetminutni program koncerta upal uvrstiti le šest ali sedem skladb v italijanščini. Pač, pel sem jim v angleščini. Ampak rekel sem si: “To bom enkrat obrnil.” In sedaj je na mojem koncertu morda le nekaj skladb, res največ tri, v angleščini. Saj tudi mi Italijani, denimo, ne razumemo vedno oziroma skoraj nikoli ne razumemo vseh besedil v angleščini - ampak sprejmemo in sprejemamo glasbo, zvok. Tako naj sedaj oni sprejmejo moj Shake. In ravno to se tudi dogaja. Začelo se je že davno, z uspehom singla Senza una donna, čeprav so takrat to skladbo (in samo to skladbo) predvajali, ne da bi poznali drugo mojo glasbo ali dosežke ali slog, ne da bi poznali moj obraz. Kdo je ta Zucchero in kaj natanko dela, s tem se niso kaj preveč obremenjevali. Kasneje so me znova prebavili, ker je to postal duet s Paulom Youngom, in počasi sem si utrl pot do pozornosti tamkajšnjega občinstva, tudi zaradi nekaterih pomembnih nastopov: Woodstock '94, koncert v spomin Freddieja Mercuryja, velika turneja z Ericom Claptonom leta '90 ali pa koncert v Kremlju leta '91, kjer sem kot prvi zahodni rockovski izvajalec nastopil prav v srcu tedanje Sovjetske zveze. Morda tudi zato, ker so si mislili: “Ta je Italijan, gotovo poje opero ...” Potem pa so dobili mene! A vendar, še enkrat poudarjam, veliko bolj smešni so v Los Angelesu ali, recimo, v Londonu ... Angleži si še vedno mislijo, da so celina in je ves preostali svet otok okoli njih.

Ampak tudi na tem albumu je veliko verzov, stavkov in vzklikov v angleščini ...

Seveda - ker jih uporabljam kot zvok. Kot dodatek. Vem, da ima angleški jezik v nekaterih pogledih in sploh za glasbo, kot je moja, še bolj “glasbeni” zven kot italijanščina, ki od nekdaj velja za zelo mehek, poetičen jezik. V svojih besedilih lahko veliko več in bolje in globlje povem v svojem jeziku, v italijanščini. Refrene in udarne verze ali sample v angleščini pa že dolgo uporabljam, zakaj pa ne? Celo navdih, o katerem sem prej govoril, ki sem ga dobil ob poslušanju Mobijevega dela in podobnem, pri meni pomeni, da sem v Shake vključil fragmente oziroma sample zvokov in govorice z ulice - nekateri so iz mojih krajev, iz Emilije, drugi pa iz tistega “črnega” dela sveta, ki mi je pri srcu.

Ko si že omenil naslov albuma, Shake ... Sam sem se spraševal - kaj sploh želiš “shakati”? Svoje življenje v novo smer, bolj pozitivno, kot je očitno razbrati iz pesmi na albumu, ali morda italijansko glasbeno sceno, zato da ji znova poveš, da se je treba premakniti?

Prvi razlog, da sem se odločil za tak naslov, je najbrž ta, da je album res zelo pozitiven, energičen in nekako žuboreč. Drugi je, da je, kot sem ti tudi sedaj razlagal, na plošči veliko različnih, a vendar združenih elementov, od črnih vokalov in glasov do malo techna, nekaj gospela in spirituala, predvsem pa sem združil in zmešal novo in staro, kot na primer v duetu z Johnom Leejem Hookerjem, kjer ima ta njegov arhaično zveneči glas zelo sodobno glasbeno podlago. Bilo je torej cel kup stvari, ki sem jih “shakal” in iz njih sestavil cocktail. Sama beseda “shake” pa mi je bila všeč, ker je kratka, jedrnata beseda, ki ima enak pomen in zven po vsem svetu, celo ena stara skladba Otisa Reddinga je imela naslov Shake, to pa je tudi izraz v črnskem slengu. Kar se pa osebnih razlogov tiče, kadar si čustveno ali psihično na dnu, kaj ti še preostane? Koplješ in koplješ še dlje, torej moraš samega sebe stresti, se “shakati” in si urediti življenje.

Če mene vprašaš, je sodelovanje z Johnom Leejem Hookerjem, ki si ga malo prej omenil, eden najlepših, najveličastnejših trenutkov na plošči. Kako se je to zgodilo?

Bil sem v San Franciscu in imel sem to skladbo, ki sem jo bil napisal ravno z mislijo na to, da bi vanjo vključil neki pravi, arhaični črni glas. Nekaj s tipičnim prizvokom starega - topel, čustven in hipnotičen glas, ki bi se ponavljal in dajal občutek neke cikličnosti v skladbi. Pomislil sem na Johna Leeja Hookerja, tudi zato, ker je bil še edina živeča legenda delta bluesa z Misisipija, ampak sam sebi sem rekel, da bo najbrž nemogoče stopiti v stik z njim, tudi zato, ker sem vedel, da je že zelo star in bolan, da je celo Eric Clapton skušal sodelovati z njim, pa ni prišel do njega, da so se za njim izgubile sledi, ker je imel najprej enega menedžerja, potem drugega in potem nobenega. K sreči sem šel snemat v Record Plant Studio v Sausalito, in tam me je lastnik studia slišal, ko sem razlagal, da bi ta skladba prečudovito zazvenela, če bi jo zapel John Lee Hooker. Rekel mi je: “Poglej, jaz poznam njegovega kitarista, Roya Rogersa, in če želiš, mu lahko to omenim.” Roy je zelo priznan in odličen slide kitarist, čeprav ga bolj kot širše občinstvo poznajo le glasbeniki in ljubitelji bluesa. Tako mi je torej pripeljal tega kitarista v studio in jaz sem mu rekel: “Imam to pesem, če jo lahko zavrtiš Johnu Leeju Hookerju, morda če mu bo všeč in če bo želel sodelovati ...” On pa mi je odgovoril, da je John že zelo star in da bolj malo potuje, ampak ko sem mu predvajal skladbo, mu je bila takoj zelo všeč. Nazadnje je rekel le: “Upam, da mu bo všeč - in te bom kaj obvestil.” Cel teden kasneje, ko sem v bistvu že izgubil vsakršno upanje, me je poklical in mi povedal, da bosta prihodnjega dne on in John Lee Hooker prišla v studio - ker mu je bila skladba všeč. Tako sem se znašel pred njim - ikono in legendo bluesa; kot vedno je bil zelo eleganten v svoji sivi svileni obleki in s črnim klobukom ter sončnimi očali. Zdel se mi je zelo v formi, čeprav je bil izredno suh. Spremljali in crkljali sta ga dve petdesetletni “punci”. Tako se je tudi končalo njegovo življenje, le dva meseca po tem najinem snemanju - umrl je pri triinosemdesetih v snu, v postelji, med tema dvema petdesetletnima ljubicama. Mislim, da je to najbrž smrt, kakršno bi si vsak želel ...

Kaj pa si ti trenutno želiš?

Da bi ta dolga turneja, ki smo jo začeli februarja v Zuerichu in na kateri je ta koncert v Kopru šestdeseti po vrsti, ob koncu, enkrat decembra, izpolnila vsa moja pričakovanja. In še bolj, da bi (kot pojem v naslovni pesmi albuma Shake) bilo zame “sonce vedno prižgano”. Ta plošča, bodisi snemanje in pisanje skladb bodisi sedaj izvajanje v živo, je bila zame prava terapija po težavnem in nesrečnem obdobju v zasebnem življenju. Če lahko drugim ob poslušanju enako pomaga, bom vesel. Sicer pa lahko še vedno poskusite recept za čarobni 'mojo', ki je razkrit v knjižici, priloženi CD-ju ... toplo ga priporočam.