mediji / Hrvaški Jerry Springer

Ko se v soboto zvečer mladi na Hrvaškem odpravijo ven, mame in očetje ostanejo doma pred televizorji. Industrija zabave, ves tedne oglaševana in hvaljena na zabavnem programu HRT, Nove TV in OTV, se vsak konec tedna preizkuša v živo, z neposrednim stikom z glasovi priljubljenih zvezdic cro-dancea in "Tonike-harmonike". Okoli 23.00 se začne vsesplošno preklapljanje na program OTV, na Odprto televizijo, saj vse zanima, koga je Željko Malnar pripeljal v studio in kakšen približno bo videti program. Že deset let na OTV, danes edini televiziji, ki kljubuje medijski blokadi, ki jo ustvarjata HRT in dnevni tisk, vsako soboto predvajajo Nightmare Stage, zabavo za vzdržljive. S kakovostnim zabavnim, dokumentarnim in političnim programom je OTV gojišče kadra, po katerem je postala prepoznavna: zdaj že kultni 2 ob 9 Romana Bolkovića (politični intervju, kontaktna oddaja), številni humoristični projekti režiserja Vinka Grubišića (večinskega lastnika OTV in Jadran filma) in komika Željka Pervana, kot so Večerna šola, Mali poredneži in najnovejša Obljubljena dežela, ter najkakovostnejši dnevnik Dnevni odmevi, zaradi katerega se v Zagrebu televizijski sprejemniki prižigajo že ob 19.00.

Željko Malnar je eden izmed naštetih, vendar je hkrati popolnoma drugačen od njih. Voditelj antitelevizijskega šova Nightmare Stage zagovarja koncept antitelevizije, pod nos pa nam moli vse, kar smo že dolgo vedeli o družbi, a se sami sebi nismo drznili priznati: politike brez kampanje in programa, guruje brez doktrine, pevce brez posluha, erotomane brez izkušenj, dementne pijance, pripadnike manjšin. Med njimi kot liki, ki sestavljajo All Stars postavo, izstopajo ljudje z zagrebškega obrobja - Stanko Vrapčanec (izmozgani pijanec s klobukom), Vojko Peščanec (v vojaški uniformi), alkoholik-diabetik, minister za obrambo Malnarjeve virtualne Republike Peščenice, in Andrej Blatnik - Cezar (z vencem okoli vratu), dovčerajšnji človek brez identitete, varovanec Psihiatrične bolnišnice v Vrapču, danes pa pevska zvezda, ki jo priznava celo Mišo Kovač (!). Prav te dni bo Cezar pri založbi Millenium Music izdal CD in videokaseto.

Iz tedna v teden se demokracija teše na televizijskih zaslonih s tem, da se gledalcem naštevajo genitalije, s pretepi v studiu, pornografijo v živo, z grožnjami oboroženih gostov ... Malnar je izviren družbeni kritik in je do danes ostal brez konkurence: ob spremljavi videospotov grind-core, cro-dance in tehno skupin, z intervjuji s turbo-folk zvezdami, živo cigansko glasbo v studiu ali brezbrižnim kršenjem predvolilnega moka na vsa usta kriči, da je cesar gol! Med najbizarnejše prizore iz studia vsekakor sodi nastop tamburaške skupine, katere basist je jokal zaradi očetove smrt, gledalci pa so mu po telefonu izrekali sožalje.

Danes je Malnar sociokulturni fenomen in vročica sobotne noči hkrati. S svojim pristopom se od Jerryja Springerja in podobnih razlikuje po tem, da goste dialektično spelje na tanek led in ni pobudnik "accomodating, but intimidating" morale, kar je drugo ime za licemerje. Z absurdi, ki se vrstijo iz kadra v kader, predvsem kadar voditelj zaspi ali vsi zapustijo studio in pustijo kamero, da snema prazen prostor, je gledalec do konca pritegnjen v eksperiment. Ker uživa ugled zahodnjaškega avanturista, ki je prvi na konju prejahal indijsko puščavo Thar, je vstop v njegov studio prava pustolovščina, saj je v vlogi voditelja popolnoma nepredvidljiv. Če pa gledalec omaga, ga čakajo limonade na državni televiziji ali umik, ki je mentaliteti vendarle tuj.

Malnar je self-made man z zagrebške Peščenice, ki je v mladosti opustil študij medicine in se prek Istanbula odpravil v Indijo, tam pa se je vpisal na Filmski oddelek na Inštitutu za množične komunikacije. V tistem času je posnel tri art filme z Radživom Gandhijem, potem pa študiral vzhodnjaško filozofijo na Himalaji. Malnarjev življenjski prequel torej ni prebijanje po stopnicah televizijskega hrama, ampak gibanje v visokih krogih neokolonialnega establishmenta. Poleg tega, da slovi kot velik osvajalec orientalskih plemkinj, je leta 1984 vodil mednarodno odpravo Around the Tropic World, ki jo je financiral teksaški bogataš Beck Bass. Zaradi "dosežkov pri zbliževanju in razumevanju različnih kultur" mu je Bass izročil ključe ameriškega mesta, katerega častna meščana sta tudi Ornette Coleman in Tina Turner.

Prav toliko, kolikor je mlajšim rodovom očitna Malnarjeva karizma, je cenjen tudi med bralci potopisno-filozofske kolumne Turistična inšpekcija v tedniku Globus (gre za nadaljevanje nekdanje rubrike Izgubljena dežela). Tam objavlja članke, iz katerih je jasno, da pustolovec nikoli ne odide v pokoj, reportaže, ki s sliko pričajo o ježi po goratih predelih Hrvaške, prekritih s snegom, z besedo pa problematizirajo filozofska stališča skozi usta likov iz vaških gostiln.

Danes je znan kot bonvivant, ki čez teden piše kolumno za Globus, za časopise daje odštekane, izzivalne in smiselne izjave, v soboto zvečer pa se razgali pred publiko. V enem večeru spremljamo preobrazbo iz blagogovorečega zaratustrovca v razvnetega vikinškega boga uničevalca, ki je sodnik in krvnik hkrati. Ker je dober poznavalec psihologije in antropologije, s pedantnostjo in natančnostjo "vstopa v glave" svoje All Stars postave ljudi brez identitete, tako da jih počasi razgalja in režira, da delajo, kar želi. Včasih se v oddaji pojavi tudi kak gost, ki poskuša preseči tesnoben položaj, ali pa se med tistimi, ki telefonirajo, najde kak deus ex machina, vendar so to le naključja. Gostovanje Miša Kovača, ki roti Malnarja, naj ne napravi samomora, in podobni škandali ter šokantno dogajanje v studiu, kakršen je session s pornoigralko, rojevajo teme in naslove za senzacionalistične medije in glede tega je Malnar poleg politikov edina prava zvezda na Hrvaškem. Predvsem ker imajo eskapade v hrvaški politiki in gospodarstvu otipljiv vpliv na vsakega državljana Hrvaške.