Makrobiotika v kasarni

Ko sem dobil poziv, pri sedemnajstih letih, kaj jaz vem, kdaj so mi ugotovili, da sem asteničen. To pomeni, da sem bil telesno nerazvit in pravzaprav presuh za svojo velikost in tudi za leta in tako naprej. No, in to so deset let odlagali. Potem se je zgodil september, po teh desetih letih, ko je manjkalo do mojega sedemindvajsetega leta še tri mesece, to pomeni, da od takrat me ne bi mogli več klicati, so me enostavno porufali. Nobeden me ni nič vprašal, kaj si jaz mislim, ampak sem bil tam ena številka.

Vsi smo živeli s tem čudnim občutkom, s tem cmokom, da bomo morali iti enkrat v to Jugoslovansko ljudsko armado. Vsi smo nekako sanjali, kako bomo prišli ven, ampak brez kakšnega prav posebnega načrta, ki bi bil zelo potreben, da lahko zjebeš tako mogočen stroj, ki funkcionira po nekih zakonih, katere si sam določa ali pa so znotraj njegovih pravilnikov, znotraj ene države, ki bolj ali manj funkcionira po ustavi, sloves svobode tega mogočnega stroja pa je zelo dvomljiv.

In potem te premaknejo iz tvojega okolja in manipulirajo s teboj.

Takrat sem imel že družino in moj sin je, tudi če sem šel kam za en dan, to vedel. Edini, ki je vse vedel in me enostavno ni pustil ven.

Če pa sem šel kam za dlje časa, je bila to cela travma, zato sem moral pobegniti skozi druga vrata, na skrivaj. No, in tako sem odhod odlašal do zadnjega dne.

S seboj sem vzel kitaro in nekaj časa sem še igral na klopci doli ob Ljubljanici, potem sem šel na avtoštop v Pulo. To se je vleklo ves dan. V Kopru sem šel na pico, potem sem proti večeru priromal v Pulo, se javil na kapiji in, tuf, sem se znašel na drugi strani. Takoj se je našel en kaplar, da mi bo jajca pošprical, da me dezinficira. Higienski postopek. Sem rekel: „Oprosti, to, veš kaj!” „Ok, nemoj nikome da kažeš,” je rekel in me spustil naprej. Tukaj bi že lahko bil problem, ampak sem šel dobro skozi.

Kam sem padel, sem dojel šele drugo jutro, in začel sem intenzivno razmišljati, kaj lahko naredim. Nikoli nisem imel nobenih planov, kako izbegavati armijo. Enostavno sem bil silom birokratske prilike pahnjen sem in nobeden me nič v zvezi s tem ni spraševal. Tako, da nisem imel nobene prizivnosti.

Zavedal sem se dveh ključnih principov, ki veljata v vojski: za neću je zatvor, za ne mogu pa doktor. To se pravi, edina pot so zdravstvene težave, ker pa sem čil in zdrav, prav zaradi načina življenja, ki sem ga živel ... Takrat sem bil že štiri do pet let vegetarijanec, vendar sem užival ribe, in to smo jih družinsko jedli enkrat na teden. Na deset dni pa sigurno. Ampak drugače je pa moja punca zelo dobro zaštekala makrobiotiko in smo se dobro hranili. Dostikrat smo nabirali zelišča v naravi, kadar smo šli na sprehod, da se nadihamo, da otroci spoznavajo svet in domovino.

V vojski mi je postalo takoj jasno: bom to, kar sem , tudi v vseh tistih željah, ko sem karkoli hotel biti, pa še nisem znal do tja priti. To se pravi, odpovedal sem se vsej hrani, ki mi jo je ponudila Jugoslovanska ljudska armada. Sicer je bil odličen črni kruh iz domače peke, ampak sem tudi tega nehal jesti, ker sem se bal, da se bom napihnil. Kvečjemu sem v tem svojem postu šipek grizel, ki ga je bilo obilo tam okrog, bil je september, Pula, to je še zmeraj zelo vroče poletje.

Razmere v kasarni so bile grozljive. Same pritlične stavbe, ker na letališču pač ne sme biti visokih hiš. V teh pritličnih hišah so sobane, ki omogočajo, da živi v istem prostoru šestdeset ljudi. Pogradi so bili po placu tako razporejeni kot kakšne domine, vmes pa cel labirint prehodov.

Tako se je v tej sobi gnetlo šestdeset totalno pritegnjenih kretenov, mangupov, mandeljcev, zarukancev in inteligentov z akademsko izobrazbo, pa se jim pridruži še en odbluzen umetnik, ki je kitaro s seboj prinesel.

Smrad je bil nemogoč, ker so morali zapirati okna, ker je stara vojska skozi okna vse, kar se je dalo, pokradla, ti pa si moral imeti po pravilih na tisti polici ob pogradu zložene hlače, srajco, kapo, zvezdo ...

Pa je prišel, ne vem, kaj že, poručnik, razumeš, kar koli že, na inšpicienco, pogledat, kako imajo vojaki pospravljeno. Zagledal je kitaro v žokeljnu zraven omarice in čisto popizdil. “Šta je to tu? To odmah smesta da odnesete, nema tu mesta za to!” Jaz pa, da brez kitare ne morem živeti in sem čisti bolnik po tej plati. Nekako sem si le izboril pravico, da sem kitaro lahko obdržal. No, v glavnem sem potem še isti dan začel neke vrste post.

Že naslednji dan, ko smo se zjutraj zbrali v stroju, je šel kaplar od vojaka do vojaka in nahrulil vsakega posebej, če ni bil dobro obrit ali mu je zvezda stala postrani in kaj šele, če je sploh ni imel, kakor je to doletelo mene. Ko pride kaplar do mene, se zadere: “Gde ti je zvezda vojniče?” Sem rekel: “Ja, po pravilima sam kapu stavio na šošku, otišao na spavanje po pravilima, probudili su me po pravilima, ja sam se obukao, i nisam ni primetio da je nema, ne znam gde je otišla.” Takoj se je zopet zadrl: “Moraš da nabaviš!” Tako malo je bil užaljen, pa kar stran je gledal, ko sem mu strokovno pojasnil, kako se je to zgodilo. On pa je še kar naprej gonil: “Moraš da nabaviš.” Sem rekel: “Oprostite, druže ta pa ta, dal možete da mi kažete gde je neka trgovina, neki dučan gde mogu ja da kupim petokraku.” Takrat pa je skočil zraven naš kaplar in mi začel kao na skrivaj in šepetaje razlagati, da bom zvezdo že kako nabavil, ampak naj ne sprašujem takšne bedarije, medtem ko se je nadrejeni, ki je stal zraven, delal, kot da nič ne sliši, in gledal v neko nedoločeno smer. Jaz pa se nisem dal, glede na moja moralna in etična pravila in da ne bi bil še enkrat nahruljen, sem tiščal naprej. Na hitro so me odjebali, a sem se moral kasneje zagovarjati in sem jim razložil, da sem pač tako vzgojen in da mi niti na kraj pameti ne pride, da bi komu odtujil kaj tako dragocenega, kot je rdeča zvezda, in da jo hočem absolutno kupiti. Kasneje sem dobil v dar kar nekaj zvezd, morda tudi svojo, kaj vem. Povedali so nam še, če bomo imeli kakšne zdravstvene težave, nas bo vodnik takoj odpeljal k doktorju. Pri meni pa to nikakor ni šlo skozi. Stradal sem in stradal kar že nekaj dni, hkrati pa sem delal vse vojaške vaje, ki so jih zahtevali od mene. No, potem sem po osmih dneh že kar dobro dol cepal in v teh dneh shujšal za šest kil, kar je pri moji teži pomenilo, da sem bil živ okostnjak. No, potem sem čez nekaj dni le po nekem redosledu prišel tudi jaz na vrsto in tako sem prišel v stacionar, kjer je ordiniral tik pred koncem študija medicine v vojsko poklican mlad Ljubljančan. V njem sem dobil vsaj zvestega poslušalca in lahko sem mu razložil celo situacijo, kaj počnem, da sem vegetarijanec in da striktno ne jem nobenega mesa in da sem po makrobiotskih načelih odpisal iz jedilnika tudi krompir, paradižnik, melancane, vse strupene rastline, in da mi tukajšnja vojaška menza ne zagotavlja oziroma ne omogoča, da bi prišel do svoje hrane, niti mi ne omogoča preživetja, in če bom natepaval samo kruh, bom verjetno resno zbolel tam nekje decembra, ko bom na kakšni burji stal na straži. Vsak zdravnik prav dobro ve, kaj se dogaja s kemijo v telesu, če ne dobiš prave hrane. Zato mi je kar naravnost povedal, da mi prav dosti ne more pomagati, ker ni prava inštanca za to, ampak da me lahko spravi v bolnišnico. To se mi je zdelo še najbolj kul za vse, še posebej za Jugoslovansko ljudsko armado oziroma za našo otadžbino. Tako sva se potem tudi prijateljsko razšla s tem mladim dohtarjem in ga potem nisem več videl.

Naslednje jutro na obuki sem že ob osmih zjutraj poslušal izredno dolg nagovor o lojalnosti, prijateljstvu in zaupanju med kameradi vojaki. Zastavnik s prižnice dol drži svojo mašo in jaz sem to s prav velikim zanimanjem poslušal. Potem pa mi tako po enih desetih od vsega skupaj dvajsetih minut govora začne moja počasna pamet proradživati, da je ves ta bogat in lep nagovor pravzaprav namenjen meni oziroma da govori o tem, kako so nekateri prisebni vojaki rešili življenje sovojaka, ki je bilo že resno ogroženo, in so s svojo prisebnostjo zaslužili odlikovanja. Bil sem že ganjen, ko sem dokončno zaštekal, da govori o meni, in potem je vso stvar na dan privlekel, in čeprav me ni hotel prav poimensko izpostavljati, so vsi točno vedeli, za koga gre.

Nihče mi ni zares nič hudega hotel, vendar so se ves čas izvajali pritiski. Grozili so mi, da bodo poklicali starše, naj se že vendar malo zresnim, da hrana sploh ni tako slaba, le poglej nas, mi smo vsi zdravi, daj že enkrat začni uživati normalno hrano. Še posebej so jih razkurili moji sprehodi v menzo. Lepo sem naložil hrano na pladenj, vse lepo po pravilih, potem pa pladenj odnesel na drugi konec in ga oddal in šel ven. No, ker sem bil prekmalu zunaj, so me še enkrat poslali noter. Komanda je komanda. A se je že vedelo, za kaj gre. Ovaj izbegava hranu. Marš nazaj noter pa jest. In stalno so me kontrolirali, ali sem šel v menzo ali sem jo popihal v gozd.

Naslednje jutro pa me je moj nadrejeni oficir poklical v svojo kancelarijo na raport. In začel me je masirati. “Tako, sedaj boš pa ti meni malo razložil, kaj in kako ti tole misliš?” Sem rekel, da sem se o teh zdravstvenih problemih že z zdravnikom pogovoril, da če ga pa kaj detajlno zanima, pa tudi lahko odgovorim, da ne bi mislil, da gre tukaj za kakšnega samomorilca ali kaj takega. Lepo sem mu razložil zadevo, a on ni bil dovzeten za to in odločil se je, da bo posebej naročil hrano zame in jo bom moral pred njim pojesti. Kmalu sem skozi okno zagledal prizor, kako zastavnik, ki je bil strah in trepet vse kasarne, pelje dva svoja vojačka, ki vsak na svojem pladnju nosita obilo hrane iz kuhinje skozi park. Vse skupaj postavijo pred mene in potem šefe reče. Eto, tako, sedaj ne boš šel nikamor, preden vsega tega ne poješ. Jaz pa stručno vzamem papriko, odmaknem paradižnik, odmaknem kruh, vse mlečne proizvode, mesa mi sploh niso prinesli, ker to so pa že vedeli, da sem vegetarijanec. No, in jaz lepo vzamem iz žepa svoj nožič in lepo narežem papriko na rezine. Še prej sem jo lepo opral v njegovem lijaku. Nato sem jo lepo počasi, rezino za rezino z užitkom prežvečil. Kot pravi makrobiotika. Tekočino prežveči, gosto hrano pa pij. Oficir je nekaj časa to gledal, potem se je že videlo, da mu počasi popuščajo živci. “Slušaj, čoveče, pa zašto ne jedeš rajčice? Pa šta ti je?” Sem rekel: “Slušajte, rajčica, to vam je otrovna bilka, to je isti rod kao krumpir i melancane.” Oficir se je že za glavo držal, pa reče: “Čoveče, pa gde si to pročitao?” Pa mu odgovorim: “V katerikoli makrobiotski knjigi.” “Čekaj malo, kaž' ti meni koji ti je ludak ovu knjigu otkucao? Pazi, vidi mene, juće sam pojeo dve kile rajčice, vidi, čitav sam, živ sam. ” Nisem mu hotel kvariti veselja in razlagati, da so pač ene stvari v življenju dolgoročne, da jih ni treba tako kratkoročno gledati in tako naprej, saj se je nekako med nama razvilo neko spoštovanje in že takoj je bilo jasno, da on pač ni človek, ki bi do tega zavzel kakršnokoli stališče, in je enostavno izročil zadevo naprej. Odšel sem na višjo inštanco. Bilo je še nekaj nežnih poskusov, takih, da so me nekaj silili, a vsi so bili na podlagi prigovarjanja.

Naslednje jutro okoli enajstih me pozovejo k vrhovnemu poveljniku letališča. Vodi me desetar, dva metra visok Črnogorec. Na dolgi poti po letališču sva šla tudi mimo razvedrilnega centra in tam me je tip ponovno začel pregovarjati. “Ajde, daj stani, nemoj, ajde,vidiš tu kakvi prostori, ima gitare i bubnjevi, ima bas gitare, ima pojačala, ma što god želiš, ti samo ovu obuku tri mesece izdrži, nešto malo pojedi, i otići ćemo mi tamo da sviramo i niko te neće dirat. Ti češ bit kralj.” Sem rekel: “To se čisto lepo sliši, ampak jaz nimam kaj jesti.” In sva nadaljevala pot. Saj je bil čisto fejst dečko.

No, potem sem prišel na navzkrižno zaslišanje k temu visokemu oficirju. Soba je bila v poltemi, povsod oblazinjeno pohištvo, na steni Titova slika, za veliko hrastovo mizo sedi general in poskuša biti prijazen. Ponudil mi je stol, vprašal me je, ali bi kaj popil, in zanimalo ga je, v čem je pravzaprav moj problem, kako se počutim v armadi, ali bi mu lahko razložil kaj v zvezi s tem. Naštel sem mu vse tisto o sobi s šestdesetimi ljudmi, tistem nemogočem smradu po goveji župi, ki teče iz prepotenih teles v soparnih nočeh, in ker stara vojska krade, so vsa okna zaprta in misliš, da boš umrl, in se greš rajši z nočnim stražarjem pogovarjat, da lahko vsaj malo dihaš. Naslednja stvar, ki sem mu jo razložil, je moj problem z orožjem in to, da čutim, da je moja služba civilne narave in da lahko blazno veliko naredim za svojo okolico, in to v psihosocialnem in tudi fizičnem smislu. Tukaj pa, če ne bom imel svoje hrane in svoje energije in tej energiji jaz sledim, bom dol padel. Razložil sem mu svoj princip vegetarijanstva, o primarni energiji sonca, vode, zemlje, zraka in sekundarni energiji, ki izvira iz teh osnov, in to so rastline. In kjerkoli mi je moč dobiti to čim čistejšo hrano, na primer v hribih ali gozdu ali kakšnih zakotnih krajih, kjer rastline še niso gojene z umetnimi gnojili ali hrana kako drugače ni kontaminirana z vplivi mesta, ceste itd., si vzamem čas in jo naberem. No, malo sem mu predstavil ta pogled, da bi lažje razumel, kako absurdno je zame, da bi ob šestih zjutraj moral jesti golaž, vampe, makaron flajš ali ne vem kaj, zatem pa oditi na telovadbo. To je skregano z vso logiko prebave in si bom s tem uničil želodec, zato jaz telovadim, preden jem, potem ko pojem, pa nekaj časa ne telovadim, in če imate tak protokol, je to čisto zgrešeno. To so vaša pravila, jaz se vanje nočem vtikati in sem tudi jaz tako delal, vendar jesti sem pa nehal. To je bil potem zadnji argument, ker je on stalno spraševal: ”Pa šta još, šta još ima, ima još šta?” Potem me je seveda poskušal še s tistimi klasičnimi prijemi: “Zamisli da imaš familiju pa da ti neprijatelj dođe i siluje ženu, šta češ učiniti, treba da se naoružaš, moraš da se braniš.” Jaz sem pa vso zadevo predstavil z dejstvom, da sem bil eno leto v Ameriki, ki je kapitalistično-imperialistična sila in v danem trenutku nas lahko napade in naenkrat se na drugi strani puškine cevi znajde moj najboljši prijatelj iz Amerike. “Dali bi ga mogao nazvati neprijateljem?” Sem rekel: “Predpostavka na predpostavko. Ne pričakovat od mene, kaj bi jaz naredil, če bi, ampak jaz vam lahko povem tisto, kar sem izkusil, do sedaj zvedel in se na podlagi tega tudi vedem. Ko pa bom v tisti situaciji, v neki agoniji, kakor mi jo vi sedaj opisujete, kako bom takrat ravnal, tega pa vam sedaj niti slučajno ne znam povedati. Kako bom ali ne bom agresiven, mogoče je ta agonija že sedaj tukaj.” No, takrat sem dejansko dobil na štiri oči priznanje od višjega častnika jugoslovanske armade, ki je izrekel, da sem snažan čovek. To je bila zame diploma, tudi zato, ker tip ni glih po župi priplaval. Vprašal me je, kaj pa mislim, da bi sedaj naredili, in sem zaprosil, naj me dajo v bolnišnico za interne zadeve, ker ne morem jesti in smatram, da če bom zdrav hodil po temu planetu, bom bistveno bolj koristen v vojski ali pa v civilu. Nazadnje se mi je začel opravičevati, da mu je zelo žal, ampak da ne morejo imeti posebnega vegetarijanskega voda že zaradi tega, ker nas ni zadosti.

Naslednje jutro je prišel bolniški avtobus in odpeljali so me v bolnišnico. Najprej so me stehtali, zmerili in nazadnje so me vtaknili v sobo skupaj s kakšnimi dvanajstimi čisto različnimi sopacienti. Ostal sem deset dni. Od časa do časa so me peljali na kakšno preiskavo, a glavni namen je bil, da me hranijo in da me nekako spravijo na normalno težo, preden me odpustijo. Zelo dobro sem se razumel z mlajšo sestro, kakšnih trideset jih je imela. Stalno me je tolažila, da bo vse v redu, in sploh je imela neko človeško toplino. Tudi z jedačo so se kar potrudili, na razpolago smo imeli tri jedilnike, a se je tudi zgodilo, da nisem našel nič primernega ali pa so bili vsi trije meniji mesni. Takrat so mi zelo solidarno priskočili na pomoč drugi pacienti in mi naložili na krožnik torte, sadje in še kaj, pa saj tako ali tako večine jedi nisem jedel. V glavnem pa je bil totalen dolgčas, nič se ni dogajalo, jedel sem pač, kolikor sem mogel, seveda sem se še vedno striktno držal diete in čakal, da se zredim. Še preden pa se je zbrala komisija, ki bi me morebiti rešila muk, sem bil povabljen na pogovor. Ta pogovor je vodil eden glavnih dohtarjev v kasarni in začel me je privijati. Že v začetku sem naredil napako, ko sem prijavil, da sem lakto vegetarijanec, to so vegetarijanci, ki uživajo mleko in mlečne izdelke. In dohtar lepo navali: “Kažeš, da si lakto vegetarijanac, a kaži mi onda zašto ne jedeš sir, skutu, mlijeko, mliječne proizvode.” Pa sem rekel: “Če po pravici povem, sem v tisti zmedi na začetku rekel, da sem lakto vegetarijanec, ampak jaz sem pravi vege in ne uživam mlečnih proizvodov.” Potem sem mu pa razložil malo o oreščkih, seitanu, tamariju in teh stvareh. Pazljivo je poslušal in bilo mu je čisto jasno, da v vojski ne bom mogel preživeti s takšnim načinom prehrane.

Naslednji dan zjutraj je prišla k meni sestra, s katero sem se kar dobro štekal, in mi tako na uho zašepetala: ”Ne brini ništa, pustit će te. Sve će bit u redu.” Trudil sem se, da sem obdržal nespremenjen izraz, saj nikoli ne veš, kdo je kdo, lahko bi bila to tudi kakšna provokacija, preizkušnja. Nikomur nisem zaupal in sem fural svoje naprej. Kajti tudi že po tem, ko sem dobil odpustnico, je nisem dobil takoj, ampak sem moral počakati do naslednjega tedna. Vrnil sem se v jedinico. Sicer mi ni bilo treba nič delati, a spet nisem jedel, ker zame niso imeli primerne hrane. Tudi to preizkušnjo sem prebil mirno, saj sem svoj vojaški rok že odslužil.