Čuvaji meje

Mimo magično omegličene Krke do tokrat nekarakteristično hladne Kolpe med vso tisto za zaklon tik pred švercanjem prek ograje idealno koruzo, da si človek privošči ravno pravo dozo ruralne festivalizacije. Dobrodošli v deželi metliške črnine, kjer se organizatorji hvalijo, da se je v soboto na najboljšem svetovnem kitaristu po izboru Marka Knopflerja zbrala desettisočglava množica, dan potem pa je na zaključku prireditve ostala kar za par brigad šibkejša udeležba, a nič zato, saj so bili Laibach itak vedno en tak bolj ... elitističen ansambel.

Ker so na malem odru uprizarjali neko plesno predstavo, naperjeno proti genetskemu inženiringu, se ne gre preveč čuditi, da se je večji del občinstva pred velikim nabral in ob soundtracku grozečega apokaliptičnega pobobnevanja vzdraženo skovikal že lep čas pred vkorakom naših baronov provokativne teme. Ker ti dobro vejo, kako kaptivirati občinstvo, so večer otvorili s komadom, ki bi nedvomno prinesel ponosen nasmešek na danes bržčas že dodobra razbrazdano, v osemdesetih še deško lice Joeyja Tempesta, nakar so nemudoma odigrali še In the Army Now, torej komad, zaradi katerega - kolikor je to drugače mamljivo - Statusa Quo vseeno ne moremo razglasiti za dejansko najslabši bend vseh časov. Ko je bila s tema dvema v bistvu poskočnicama pritegnjena pozornost večinskega občinstva, so si lahko povsem mirno privoščili nekaj uživaško morbidnega kruljenja v nemščini in podobne sladkorčke, pa so se festivalske pupike na vse skupaj vseeno prav ginljivo marljivo trudile džuskati.

Džuskati se na tisto visokooktansko zmes indust-techna in maše zadušnice v resnici sicer ni dalo, vendar tudi ni bilo mišljeno, to so sčasoma doumeli celo največji veseljaki. Na svoj račun je morala resnično priti manjša skupnost velikansko karantansko zastavo vihtečih skinov neposredno pod odrom, ki so bili ves čas izjemno nekonfliktni in so vso svojo energijo usmerjali v ponosno visoko siegheilanje, če je bilo treba, tudi med Maršem na Drino. Laibach s publiko niso komunicirali, razen enega samega zaključnega poklončiča niti enkrat samkrat, presledki med komadi so bili ravno dovolj dolgi, da se je slišala prva polovica aplavza. Da ni vse skupaj postalo malce monotono, je skrbela pestra koreografija v pisano obarvanem dimu mesijansko visoko vzdignjenih rok, paranojo inducirajočega stroboskopa, žongliranja z obešenčevo zanko in na zadnjo steno odra projiciranih vizualnih stimulusov, ki zbranemu fokusiranemu očesu sicer niso ponudili kakega smisla, a je bilo po dveh dneh marljivega feštanja takih očes v občinstvu tako ali tako sila malo.

Hladnemu, kliničnemu in, treba je priznati, odlično izvedenemu prvemu delu je sledil hladni, klinični in, treba je priznati, odlično izvedeni encore, kjer so kaleidoskop raztreščenih zvokov in intenzivnega razmišljanja o žrtvovanju, smislu in večni damnaciji nadgradili še z obveznim šlagerjem Life Is Life, nakar so za vekomaj odšli, čeprav so še lep čas po odhodu na ves glas rolali neke svoje viže in v atmosfero spuščali naravnost ekstravagantne kvantitete hipnotičnih meglic. Vse skupaj je bilo gotovo mišljeno predvsem kot eksperiment z namenom ugotavljanja, kako dolgo bo raja pripravljena buljiti v prazen oder, in končni izsledek se glasi: dolgo. In še dalj bi bilo, če se je ne bi nazadnje vendarle usmilili in nagradili z rolanjem veseljaške popevčice, v kateri ženski vokal maltene v stilu Rum & Coca Cola doživeto gruli Hitler Lives!. Razveselili so se je tako brez- kot srednje- in dolgolasci, in ker se džuskati ni dalo med koncertom, je bilo treba zdaj - oj, kakšen kul parti trik! - vse to z obrestmi nadoknaditi. Kaj pa vem, no.

"Pred desetletji so napovedali razpad Jugoslavije in združeno Evropo!" se je pred nastopom v občinstvu starejši headbanger mlajšim kolegom spravil razlagat pedigre nastopajočih: "Ful me zanima, kaj bodo napovedali zdaj!" Napovedali niso nič in prav zanimivo je bilo opazovati Laibach brez neke prerokbe, brez neke širše poante in očitno tudi brez neke hude vizije. Laibach preprosto kot bend, kar vsekakor izpade več kot solidno. Nekako tako kot Ministry, če bi igrali veliko priredb. Rammstein so sicer boljši, a so bili Laibach prvi.