Ferragosto - nein danke!

Avgusta se vse ustavi - razen Busheve "vojne proti terorju". Ko je na začetku avgusta obsodil palestinske samomorilske napade, se je oglasil kar z golfa - ko je stal na igrišču za golf, s prstom žugal teroristom in jim zabičal, da naj pri tej priči nehajo s svojim malopridnim početjem, se mu je itak zdelo, da stoji v perzijskem gulfu. Ne, ko pride do "vojne proti terorju", ni kislih kumaric. Kar je na začetku avgusta potrdil tudi obrambni minister Donald Rumsfeld, alias Rummy, itak znan po svojih nenadjebljivih showih, ko je na lepem oznanil, da bo Pentagon v "vojno proti terorju" vnesel malce več kreativnega nemira. Kot ugotavlja Rummy, je "vojna proti terorju" izgubila drive. Z generalom Charlesom R. Hollandom, vrhovnim komandantom Specialnih enot, sta se zmenila za protiofenzivo - "protiteroristične misije" morajo odslej vključevati tudi pehoto. Rummy hoče boots on the ground.

Stražnica Evrope

Drži, čas je bil za drive. Bolje rečeno, čas je bil, da pokličem fotoKrajnca in ga rekrutiram za potrebe protiteroristične kampanje... ee, za potrebe antropološko-raziskovalne misije, ki naju bo popeljala med absurdne sledi, stranske efekte in slepe ulice Busheve "vojne proti terorju". Najprej je verjetno pomislil na najhuje, toda ko sem mu rekel, da je destinacija najine pop-al-arheološke kampanje Lago di Garda, največje italijansko jezero, kakih 400 km od Ljubljane, je pogledal vase in dahnil le: kdaj? Jasno mu je bilo, da je čas za drive - za rumsfeldski drive do Garde. Šele ko sva v petek čemela v rumeni limuzini ter hitela na žetev, je vprašal: "Čakaj, kaj si že rekel, da bova počela na Gardi?" Začudenje je bilo upravičeno, toda reč je v resnici bolj preprosta, kot se zdi. Če namreč vprašate bushije, potem Lago di Garda povsem ustreza opisu lokacije, ki je zrela za teroristični demolition derby. Saj veste, kaj teroristi najbolj ljubijo, daleč najbolj, onstran razuma: nacionalne monumente, ki so geopolitično zanimivi in ekstremno obljudeni.

Garda je vse to: nacionalni monument, geopolitični pret-a-porter in internacionalna masovka. Prvič, Lago di Garda, ki meri 370 kvadratnih km, je eden izmed največjih italijanskih zakladov - naravni spektakel, kreativni čudež, eksplozija barv, svetlobe, mediteranske klime, riviere, belih vršacev, vertikalnih pečin, vinogradov, limonovcev, oljk, oleandrov, cipres, palm, agav, magnolij, fresk, vil, kloštrov, stolpov in trdnjav. Rimo so mu našli Katul, Virgil, Dante in Goethe. Drugič, Lago di Garda je geopolitično torišče. Zanj so se v vseh teh letih grebli vsi - imperiji, nacije, plemena, klani, škofije, grofije, družine, kriminalci, mestne državice, signorije. Ligurijci, Etruščani, Rimljani, Galci, Veneti, barbari, heretiki, Langobardi, Franki, Goti, Saksonci, Tirolci, Bavarci, Avstrijci, Francozi, Republika Brescia, Beneška republika, pa Scaligeriji, Viscontiji, Dalfiniji, Della Scale in kar jih je še. Vsi. Kot da gre za geopolitični center Evrope. No, trenutno je Garda pod italijansko okupacijo. In tretjič, poleti - še zlasti v času ferragosta - se na Gardi naredi masa, turistična, pisano internacionalna, nepregledna masa. Če tu udari en peklenski stroj, ohromi kompletno nemško industrijo - na Gardi namreč poleti letuje toliko nemških delavcev, da so mnogi napisi kar dvojezični. Ha. A to še ni vse, George: na Gardi čaka veliko gulfov, recimo Gulf of Salo, kjer se je Il Duce po letu 1943 pretvarjal, da ima svojo državo, Republiko Salo. Vstop nezaposlenim - komunistom, ateistom in drugim teroristom - je bil kakopak strogo prepovedan. Nobenega dvoma ni bilo, da sva na pravi poti. In na pravi sledi.

Ko sva prispela na Gardo, kakega nemira ni bilo zaznati. Masa se je ravno prebujala. Vse je bilo pod kontrolo. Straži je uspelo noč pripeljati do konca. Varnost ni bila ogrožena. Ladja potrobi - to je vse. Kroživa. Policije ni na spregled. Grmad tudi ne. Nobenih specialcev. Nobenih racij. Nobenih zased. Nobene akcije. Le reklame za Gardaland ščemi sonce. Mimo naju se začnejo počasi valiti sončna očala. Promet se naglo poveča. Ja, masa je vstala. Končno. In očitno naenkrat. Nama kdo sledi? Ne, midva sva na sledi. Na jugu Garde, pred odcepom za Sirmione: Ustavi, Krajnc! S strani na cesto štrlijo rakete, topovi, havbice, mine, vojaški tovornjaki in bojno letalo. Kaj je to? Nič, vse je staro, zastarelo, načeto, zarjavelo - le neko skladišče železnine si je vhod okrasilo s starim orožjem, oh, in z vesoljsko raketo, na kateri pod ameriško zastavo piše NASA. Imitacija Appola, ki ni videla niti NASE niti Amerike. Italijanski pasticcio. Rajcanje. Dobro so se vživeli, toda ne tako kot Rummy, Gulfist in Mož-po-imenu-Amen.

Rambo Action Show

Lažno sled je od prave stvari ločil le streljaj. Ob cesti sva namreč zagledala orjaški reklamni pano, na katerem se je v več kot naravni velikosti raztezalo absolutno nadnaravno bitje - Rambo. Napis Rambo Action Show ni puščal dvoma, da gre zares. Neverjetno! V živo! Spektakularno! Kje? V CanevaWorldu. V akvalandu, največjem tod okoli. Il mondo dei divertimenti. Evo, bila sva na sledi nečesa velikega. Iskreno rečeno, da sled vodi v zabaviščni kompleks, me ni presenetilo. "Vojna proti terorju" in entertainment se razlikujeta toliko kot golf in gulf. Prestižni Washington Post, ki je razkrinkal Nixona in Watergate, je 27. julija poročal, da so vojaški lovci F-16 ponoči nad Washingtonom preganjali skrivnostno leteče plovilo, ki jim ga ni uspelo identificirati in ki je čez čas izginilo. Neznani leteči predmet? Vsekakor, bil je predmet, bil je leteč in ostal je neznan. UFO. Kaj hudiča je bilo to? Misterij? Misterij izgine, če pomislim, da je nekaj dni kasneje v Ameriki štartal film Signs, v katerem nastopajo Mel Gibson, krogi v žitnem polju, zunajzemeljska bitja in neznani leteči predmeti. Razumete, ne. Ni bilo razloga, da ne planeva v CanevaWorld. Takoj. Trije showi dnevno! Šla sva na matinejo. Ob 17.30.

Da ne bo kake zablode: CanevaWorld je družinski štos... ee, family entertainment. Ali kot pravijo oficiali: "Naš glavni klient je družina." Kar pomeni, da tu lahko nabašete na trumo vodnih atrakcij, pa na imitacije Floride, Havajev in Karibskih otokov, na reko depiliranega mesa, revijske priredbe Rolling Stonesov in gospodinje z uhani v popkih in tatuji na ritih. Vse je varno, eksotično, kičasto nadrealistično, sterilno. Če tu umreš, se ti nič ne zgodi. V klor dajejo nekaj, kar ubija erekcijo. In v sonce tudi.

Potem pa na lepem poči: streli. Bum! Bum! Ljudje se zdrznejo. Vstajajo. Zrak prestreli megafonski glas: Teroristi! Ropot. Po stezi med vodnimi atrakcijami se počasi priziblje vojaški džip, na katerem stoji... ja, Rambo. V naravni velikosti. Zdi se, da tudi v prvi osebi. Izgleda kot original - v črnem, z dolgimi lasmi, trakom in brzostrelko. Na džipu, ob katerem vozita maskirana motorista, stoji pokončno, negibno, stoično, monolitno. Smrtno resno. Ne jebe. Z očmi niti ne trzne. Le tu in tam pomaha z nožem, strahom in trepetom ameriških šerifov (Rambo I), vietnamskih komunistov (Rambo II) in okupatorjev Afganistana (Rambo III). Zapeljejo se do bazena, kjer ob glasbi iz filma Rambo nekajkrat ustrelijo v zrak, zasmradijo cel kompleks in napovejo Rambo Action Show. Vljudno vabljeni. Publika ne kaže kakega blaznega navdušenja. Nekateri so apatični, nekateri so zgroženi, nekateri se le smejejo, toda Ramba, ki se ustavi pred vhodom v tisti del parka, v katerem bo show, takoj naskočijo otroci. Hočejo se slikati z njim. Predvsem punčke. He. Rambo ne okleva: pozira, napenja mišice, zateguje ustnice, punčkam pa v roke tlači brzostrelko, nož in svoj znameniti lok, strup za komije. Spačite se! Vaaaa! Tako, ja - jezne ste! Starši so navdušeni. Tudi Rambo, junak Reaganove vojne proti komunističnemu "imperiju zla", navdušeno sodeluje. Dela. Gara. Z globokim glasom. Ves poten. Živi za to. Našel je svojo tržno nišo.

Je to Sly Stallone? Glede na trenutno krivuljo njegove kariere me ne bi presenetilo, če bi se preživljal z imitiranjem samega sebe in likov, ki jih je igral, ko je krivulja kazala drugače. Kot Buffalo Bill, ki je na stara leta nastopal v cirkusu, tudi zelo blizu nas, v Trstu. Čas je bil, da se pogovorim - s klonom. "Ne, nisem Stallone. Sem kaskader, Romano - iz Trenta." Ah. Skoraj si me prevaral. "Ja, zelo sem podoben Stalloneu, ne." Definitivno. "Njegov uradni dvojnik sem. Zaradi obraza." Očitno. "Ko je snemal v Italiji, sem ga dubliral v akcijskih prizorih - v Plezalcu in Svetlobi." Rambo, kateri del Ramba je najboljši? "Prvi. Potem se je začel ponavljati." Sam tega ne bi znal reči tako dobro, huh. In kdo je zdaj Rambov sovražnik št. 1? "O, saj veš." Teroristi? "Ja, toda teroristi generalno. Nobenih oznak, nobenih nacionalnosti, nobenih zastav." Osama bin Laden? "Ne! Kje neki! Si nor?" Se ga bojiš? "Ne, le delal bi rad tudi v islamskih državah. Ramba poznajo vsi." Ko rečeš Rambo, nikogar ne užališ. Rambo je politično korektna tema globalnega lunaparka. Vstopimo!

Gledalcev v areni, na Rambo Action Showu, za katerega je treba plačati 6 evrov, ni bilo dosti, le kakih 50 duš, pretežno žensk, ki še niso doživele prve menstruacije. Show se začne že pred areno, ko tip, podoben iraškemu vojaku, preseneti in potolče tri maskirane stražarje - terorist, si rečete, še zlasti ko stražarja, ki se prebuja iz nezavesti, ustreli v hrbet. Beng, beng! No, ko vstopimo v areno, nam Francesco, režiser showa, ki nenehno razbija s klapo in vpije "Lights! Camera! Action!", pojasni, da je to v resnici Rambov prijatelj, ki se bo zdaj infiltriral v teroristični tabor. In res teroristični tabor - orjaški "filmski" set z vodnim tankom, stražarskimi stolpi, strojničnimi gnezdi, pomoli, platformami, rampami, tovornjaki, motorji, džipi, čolni, skuterji, sodi, reflektorji, dvigali, cisternami in bučnim akcijskim soundtrackom - kmalu zajame kaos: rafali... pretepi... voda šprica naokrog... torpedo razstreli pomol... vse leti v zrak... Rambov prijatelj zbije nekaj teroristov... za njim se vsujejo motoristi... pregon... bruhne ogenj... areno preplavi dim... skuter se raztrešči v tunelu... toda na koncu teroristi Rambovega prijatelja le obkolijo, premiskastijo in vržejo v visečo kletko. Le nečesa ne vedo - da je to Rambov prijatelj! Napaka. Vstopi Rambo, ponori in jih razmeče - ko zgrabi lok, sodi odletijo pod nebo, vodni tank mutira v ognjeni tsunami, ogenj finalne eksplozije pa areno skoraj stali. Tu teroristi ne rastejo več. Garda je rešena.

Okej, gledalci so na koncu zaploskali, toda medlo. Iz vljudnosti. Niso sijali. Za razliko od Ramba in njegovih kaskaderjev, ki po nastopu niso le žareli, ampak so se postavili celo v špalir, ko smo odhajali. Morali bi videti njihove obraze... morali bi videti tisti žar v njihovih očeh - in lažje bi razumeli, zakaj sem se počutil kot tedaj, ko skoraj sam sedim v dvorani, v kateri vrtijo film, ki je stal 200 milijonov dolarjev. Sly Stallone je šel že zdavnaj iz mode. Izgubil je drive. In tudi Romanu Somadossiju, Rambu iz Trenta, se tržna niša hitro tanjša. Ja, izgublja drive. Kot "vojna proti terorju". V očeh Rummyja, Gulfista in Moža-po-imenu-Amen pa ves tisti žar.