Ičo Vidmar

 |  Mladina 33  |  Kultura

Narobe svet

O glasbenih festivalih, obrobjih in centru

Mediteran festival, Radio Tarifa

Mediteran festival, Radio Tarifa
© Nada Žgank

Glasbeniško razvedrilno poletje je krasna varljiva stvar. Širna dežela festivalsko vzcveti. Škrebljajo na trgih, drgnejo pod šotori, listajo note na grajskih dvoriščih, ob rekah smotkajo ob zamolklem pulziranju iz zvočnikov. Povsod se najdejo TV ekipe in časnikarski zabeležkarji. Kamere in mikrofoni vsevprek snemajo. Polnijo dnevni program in nabirajo štof za "tazahtevno" jesenskozimsko programsko shemo, ko se bo zapečkar lahko spomnil, kje je vedril. In česa ni zamudil.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Ičo Vidmar

 |  Mladina 33  |  Kultura

Mediteran festival, Radio Tarifa

Mediteran festival, Radio Tarifa
© Nada Žgank

Glasbeniško razvedrilno poletje je krasna varljiva stvar. Širna dežela festivalsko vzcveti. Škrebljajo na trgih, drgnejo pod šotori, listajo note na grajskih dvoriščih, ob rekah smotkajo ob zamolklem pulziranju iz zvočnikov. Povsod se najdejo TV ekipe in časnikarski zabeležkarji. Kamere in mikrofoni vsevprek snemajo. Polnijo dnevni program in nabirajo štof za "tazahtevno" jesenskozimsko programsko shemo, ko se bo zapečkar lahko spomnil, kje je vedril. In česa ni zamudil.

Bežni pregled silnega dogajanja, ko "vse gre", razkrije razloček med muzikami, ki jih postavljajo na oder v mestih in zunaj njih. To je poletni narobe svet. Mestni programi se rustikalizirajo. Na odre stavijo novodobno folkloro, vaško idilo, plešejo labodja jezera, doživljajo "večnost in brezčasnost tradicije". Mestno poslušalstvo malo podružabi in posreba tone, ki konotirajo z neko izgubljeno preteklostjo in daljnimi kraji, če ne kar kulturami. Na poljih, v grapah in ob rekah igrajo urbane muzike vsakdana: doni rock, davijo didžeji, jazzirajo, celo eskperimentirajo. Poslušalska občestva so nomadska in se tribalizirajo. Tisto, kar odzvanja z mestnih odrov, se tam udejanja v življenju začasne bivanjske skupnosti.

V obeh primerih ima čarobna formula isto ime - festival. Ogromno jih je, vseh vrst, najrazličnejših muzik, pa spet ne toliko, da bi vili roke tako kot cenjena združba ekspertov za glasbo (ne za godbe) pri ministrstvu za kulturo, ki se ob prošnjah za dotacije prebija skoz lastne toge kriterije, da bi vzdrževala institucionalizirano stanje stvari. Kakopak v imenu "umetniškosti in kvalitete", kjer festivalski ideal poosebljajo Salzburg, Verona, Bayreuth, kraji, ki dajejo popularno glasbeno umetnost 19. stoletja. In ker so zraven nanizani še dodatni izločevalni kriteriji, kot so tradicionalnost festivala, mednarodni ugled, mednarodne koprodukcije, solidno poslovanje s čim večjim deležem lastnih vloženih in pridobljenih sponzorskih sredstev ter organizacijska raven, se obravnava in vrednotenje "nasebne", "čiste glasbe" vse bolj prestavlja v sfero njenih produkcijskih pogojev. Tjakaj, kjer po veljavni doksi domujejo popularne godbe. Tako državno in druga javna patronstva kupčkajo po raztresenih poletnih glasbenih festivalih, ki potem v programskih knjižicah na vidnih mestih ob zasebnih podpornikih oznanjajo velikega dobrotnika. Številni, povečini "poljski", "glasbeno nižji", kar je malodane sinonim za komercialnost, so pri prvem itak zviseli, tisti med mestnimi zidovi pa se lahko pohvalijo s čudno darilno logiko, ki izdaja privilegij tistih, katerih obzidje je bolj grajsko, bližje centru.

Poplava poletnih festivalov ima še drugo razsežnost. Festivalska oblika, torej na enem prostoru zgoščen in časovno uverižen niz glasbenih dogodkov, je ponekod pravzaprav edini možni nadomestek za redno glasbeno dejavnost, organizacijo koncertov, koordinacijo klubskih programov. Ali pa je izgovor, da je ni. Redkeje je klimaks celoletnega miganja.

Lokalni organizatorji, društva, podjetniki, klubi so iznajdljivi. Pri iskanju finančne in logistične podpore za festival igrajo na karte kulturnega mrtvila v kraju, na njegove neizživete turistične potenciale, na lepoto okolja, trkajo na vest razsvetljenega župana in drugih lokalnih veljakov. Verjetno drži, da je izven Ljubljane ali Maribora lažje izvesti festival, pridobiti potrebna dovoljenja, finančna sredstva, naklonjenost lokalnih višjih faktorjev, zbrati napol voluntersko organizacijsko ekipo in navleči par kulturniških novinarjev različnih medijev, ki komaj čakajo, da grejo na teren združevat prijetno z višjim poslanstvom. Kar ne pomeni, da je organizacija programsko razpoznavnega in izzivalnega festivala preprosta reč. Niti, da je zaradi svoje ekscentričnosti vnaprej provincialen, drugorazreden. Velja namreč tudi obratno. Soj žarometov, v katerem se na grajskem obzidju sončijo ljubljanski purgarji, meče dolge sence do nikdar izpolnjenega ideala Mozartovega mesta.

Mediteran - Ljubljana - Trnfest

Raje si oglejmo dva mestna, ki ne štejeta za "visokoglasbena", a ju je državna okuševalska komisija po svojih čudaških kriterijih pripoznala za vredna javne podpore. Prvi je "obrobni", simpatičen Mediteran festival v Izoli. Minuli vikend ga je sedmič zapored s sodrugi kulturnoumetniškega društva istega imena pod streho spravil domačin in estradnik Drago Mislej - Mef. Drugi je ljubljanski Trnfest, kjer so sijajni Francozi Zakarya na redko posejanim pred odrom in čebljajočim zadaj, ki "se nimajo kam dat", dodatek napovedali takole: "Lahko igramo še šest minut." Takšna ordnunga je za bend, ki čez osnovno konturo komada improvizira in ga dramatično razpoteguje, hujša kakor za Louisa Armstronga, ki je vsaj vedel, da je na plošči na 78 obratov omejen na tri minute. Ampak to postaja mučna realija Trnfesta in navidezne poletne sproščenosti "živahnejših večerov". Trend je, da bo policijska ura zgodnjevečernega koncerta ali predstave na Trnfestu na koncu postala še vrlina. Disciplinirane ljudske množice bojo družabile šepetaje.

Tudi mediteranci se zahvaljujejo sosedom za razumevanje. Razlika je, da na Trnovem zaključujejo ob desetih, na malem Manziolijevem trgu v starem središču Izole začenjajo ob pol desetih.

Mediteran je tip glasbenega festivala v manjšem mestu. Izola je med obalnimi mesti odrinjena od portoroškega popkomerca, omotične piranske svetovljanskosti in administrativno zaspanega Kopra. Staromestno prizorišče je idealno, kar velja za večino trgov primorskih mest. Zgledi iz sosednje Italije so znani. Večino glasbenih prireditev so na noge postavili lokalni privrženci godb, ki so si hoteli narediti fešto, vsaj poskrbeti za drugačno zabijanje časa in v svoj okoliš zanesti nekaj vrveža metropol. Niša ni bila Scala, emocionalne vezi so bile jazz, folk, umetne komorne muzike, rock, reggae. Običajno je šlo za čudne sprege z lokalnimi interesi. Turistična karta je v igro vstopala kasneje. Danes je že glavni adut. V takšnih posebnostih se je vnazajsko potrdila obča norma plemenitenja mestnega kulturnega življenja, za katerega nobeden ni vedel, kaj je, dokler ni nekdo začel delati koncerte ali postavljati klub.

Mediteran je danes pravzaprav najbolj čist festival world music v Sloveniji. Tega ne skriva. Trend je pri nas začela Druga godba. Za njo se je usulo. World music je s svojimi konvencijami, institucijami, obredjem, presojevalno logiko vendarle del ali nadaljevanje folk, "ljudskega" sveta. Vzdržuje osnovno romantično držo poslušalske in glasbeniške skupnosti, ki naj bi njihovo godbo vendarle ločevala od vsakdanjega pokvarjenega, komercialnega popa. Geslo "povratek h koreninam", k roots music, k nečemu, kar je izgubljeno, se vedno znova udejanja na skupinskih obredjih folk skupnosti, ki so klub ali festivali na odprtem ob koncu tedna. Pogon world music je domače ljudske godbe, ki so predstavljale integracijo umetnosti in življenja, le internacionaliziral in "etniziral". Pogled mesta na vas je dopolnil pogled ene kulture na drugo. Folk poslušalska skupnost je za povrh med vsemi edina socialno opredeljiva. Za razliko od drugih glasb folk, "etnične glasbe" najbolj vdano živi srednji meščanski razred. Pripadajo mu razočarani rockerji, ki jim je skupnostni ideal sesula skorumpirana pop industrija, jazzarji, ki so jim nedoumljive težke, umetniške in novatorske zamisli avantgardistov ali pa imajo dovolj standardiziranega mainstreama. Razočaranje je večje, ko glasbeni ansambel, ki naj bi bil “etno”, poseže po pop klišejih, utrjenih rockovskih obrazcih ali pa namesto “starodavnih” tonskih načinov pelje melodijo iz durmolovske tonalnosti. Razvnete polemike o “pravilnosti” in “pristnosti” pozabljajo, da se folk stika s pop svetom, kjer je glasbena vrednost izenačena s prodajo, uvrstitvijo na glasbeno lestvico, in svetom umetne glasbe, ki v “delu” ugleda individualnega genija in ob njem želi doživeti transcendenco. Za zvezdo world music torej velja, da proda ogromno plošč, ker je avtorsko izvirna in sodobna, a vendarle črpa iz glasbenega izročila svoje dežele, ljudstva, etnije ali družbenega razreda.

Izolski trg sprejme do 300 ljudi. Šest vikendov je gostil tako folk avtentike kot imenitnejša imena world music. Vstopnina za finančno težje koncerte je bila 2000 SIT. Bili so mlajši bendi iz sosednje Italije, ki ima kljub Berlusconijevi povodnji še vedno močno srenjo učečih se iz “žanrsko” zavezujočih pisnih in posnetih virov. Igrajo na starejša (akustična) glasbila in jim dodajajo nova. Med zvenečimi so bile pojoče Bolgarke Angelite, Radžastanci Musafir, finska atrakcija Varttina in Francozi Bratsch. Domačo tvornost so predstavljali Ana Pupedan, Bradko Bibič & The Madleys in Katalena. Raznolik in spretno sestavljen program je delno povzetek pri nas že videnega, a se steguje tudi po ansamblih, ki jih naokoli še ni bilo. Marsikdo bi si ob njih obliznil prste. Vsekakor na oder ne postavljajo mačka v žaklju. Smola je bila, da smo ujeli sila povprečne Radio Tarifa. Za mednarodno zasedbo z domicilom v Madridu je po odmevnem španskem prvencu stala vplivna londonska založba world music. Mik benda je bilo združevanje afriških in evropskih sredozemskih glasbenih kultur, nekakšna sodobna glasbena “rekonkvista”. Kot pravi folkniki so študirali arabska glasbila, ritmiko, tonske moduse, impozantno zgodovino andaluzijskih glasov, cante jondo, flamenko. Plošče so dobro producirane. Studio je imenitna priprava. Prikriva, kar se zasliši na koncertu. Bend je turistično razpadal. Električne kitare so se teple z baterijo darbuke in pevčevim pretankim nazalom, ki je bil bolj tradicijska manira. Vse ne zažge. Občinstvo je bilo blagonaklonjeno.

Ljubljanski Trnfest ima drug problem. Izgublja specialistične publike, ki jih je svojčas z rednim programom pridelal Kud. S politiko brezplačnih prireditev je pridobil množico obiskovalcev, ki se grejo poletno promenado, družabno postajo na tavanjih. Poslušalske navade se korenito spreminjajo. Glasbeni del programa je sicer bolj kilav, pretežno folkniški, intimno dvoriščen in po pravilu ne vzdrži vseljudskega brenčanja. Trubaška muzika zvezd, prevejancev Fanfare Ciocarlia, ki so svoj repertoar zožili in ga prilagodili za poletne radosti, je bila za večino osmišljena, ko so urezali Bregovića. Med ortodoksnimi folkiji bi to veljalo za gneva vredno komercialno potezo. Avanturistični Zakarya so imeli “realno” toliko publike kakor pred meseci na boljšem koncertu v Menzi na Metelkovi.

Trnfest (podobno kot primerljiva Druga godba) je za letošnji program od državnega patrona, ministrstva za kulturo, tradicionalno prejel nekaj milijonov tolarjev, Mediteran pa dvesto tisočakov.

Mediteran festival, publika

Mediteran festival, publika
© Nada Žgank

Trnfest - Zakarya

Trnfest - Zakarya
© Nada Žgank

Trnfest, kondomi sponzorja za publiko

Trnfest, kondomi sponzorja za publiko
© Nada Žgank