Energija v kovčku

Bistvo moje zgodbe je to, da sem se že prej doma odločil, da v vojski ne bom ostal. To je bilo ključno pri vsej stvari, ker če misliš: ”Bom že potem notri videl, kaj bo,” si gotov. Odločil sem se, da bom zamudil rok, ko se moram javiti v vojašnici, tako da so, ko sem prišel noter, vsi že imeli svoje naloge in sem jaz izpadel. Uletel sem kot nekakšno teslo in seveda zmotil tisti ustaljeni red. Tako sem storil, doma pa sem se že tudi pripravil. Pa še to moram na začetku povedati, da sem bil takšen scrkljanček, da bi se mi notri po osemnajstih mesecih resnično utrgalo. Jaz bi notri zares trpel. To pa sploh ne pomeni, da smo mi neki frajerji, ker smo prišli predčasno ven, sploh ne. Zelo spoštujem in cenim vse tiste, ki so ostali notri in zdržali. Jaz pač nisem bil sposoben zdržati, zato sem bil prisiljen iti v to obliko. Že doma sem si nabasal ogromen kovček s slikarskim materialom, notri sem dal vse, kar sem imel, čopiče, tempera in oljne barvice, nabral sem tudi nekaj amuletov, takšne male figurice iz pliša, ker sem nekako slutil, da mi bo to prav prišlo. Vse sem nabasal v ogromen kovček. Tehtal je skoraj petdeset kilogramov, tako da sem dobil žulje na roki, ko sem ga prenašal naokoli. No, in tako uletim s tem kovčkom v vojašnico v Brčkem. Bilo je okoli poldneva, in ko sem se pojavil pri vhodu, so me vsi debelo gledali. Nekaj časa mene, potem pa spet kovček. Takoj so me odpeljali na zborno mesto. Začudeno so me spraševali, kdo sem. Ko sem jim povedal, so bili še bolj zaprepaščeni in vprašanja so kar bruhala iz njih: “Zakaj pa si prišel šele sedaj, kje si hodil toliko časa? Saj bi moral biti že zdavnaj tukaj.” “Ja, nisem imel časa, da bi prišel prej, ker sem imel veliko dela s slikanjem. Nisem mogel prej končati in takoj, ko sem končal, sem prišel sem.” “Čakaj malo, kdaj pa bi moral biti tu? Saj si dvajset dni zamudil.” Jaz pa sem čisto nedolžno odgovoril, da sem imel delo in pač nisem mogel priti prej, pa saj je vseeno, ker sem sedaj tukaj. Nekako sem se delal naivno dete, ki pač ne razume problemov starejših in je v svoji otroškosti čisto nedolžno. Potem so me peljali k frizerju. Ves čas sem nosil kovček s seboj. Hoteli so vedeti, zakaj nosim kovček ves čas s seboj in kaj imam notri. Odgovoril sem jim: “To je moj pribor za slikanje, papirji, barvice in vse, kar potrebujem zraven.” Vse so hoteli videti, jaz pa sem zelo skrbno bedel nad njimi, da mi slučajno na vzamejo kakšne stvari. “Dobro, lepo, da imaš ta kovček, sedaj pa ga bomo lepo pospravili, nikar nič ne skrbi.” “Jok, kovčka ne bo nihče nikamor pospravljal, kajti nikakor se nimam namena ločiti od njega. Kovček moram imeti stalno pri sebi, če slučajno dobim inspiracijo, kakšno dobro idejo, jo moram takoj narisati, in če nimam kovčka, je cela frka.” Še vedno so bili zelo prijazni in mi razlagali, da to vse razumejo, ampak sedaj sem v vojski in tukaj ne morem risati, kadar se mi zahoče. “Ja, saj vem, ampak če dobim idejo, jo moram hitro narisati.” Hoteli so mi vzeti kovček, a ko so videli, da se ga tako krčevito oklepam, so mi ga pustili.

Odpeljali so me na kopanje in seveda sem vlekel kovček s seboj. Tudi pri frizerju je bil z menoj. Vmes sem se malo usedel, odprl kovček in začel risati. Tudi ko so me odpeljali v sobo, se nisem ločil od njega. Ves čas sem imel nekakšno frko s tem, da moram delati, zato tudi nisem nič jedel, ker pač nisem imel dovolj časa.

Srečal sem tudi Slovence, hoteli so vedeti, od kod sem, a sem jim bolj skopo odgovarjal, saj sem hotel biti bolj sam, tako malo asocialen. Prišla je noč, a bil sem tako našponan, da nisem mogel ne spati ne jesti. Že zelo zgodaj zjutraj, ko je bil še mrak in so vsi spali, sem se usedel na stopnice, potegnil ven blok in začel risati s svinčnikom in flumastrom. Mimo so prišli neki vojaki in me vprašali: “Šta radiš tu?” “Nič, rišem,” sem odgovoril. “Dobil sem inspiracijo, pa rišem.” “Ne ga srat, tu ne moreš risati. Sedaj bo bujenje, takoj moraš stran.” “V redu, sploh ne vidim problema, samo tole bom še dokončal.” “Ampak ne moreš tega delati tukaj, sedaj bo prišel kapetan.” “V redu, takoj bom, samo da končam.” Takrat je po stopnicah prišel major. “Kaj se tukaj dogaja?” je hotel vedeti. “Tovariš major, mi pri tem nimamo nič, kajti on riše.” “Kaj rišeš?” je hotel vedeti. “Rišem pač,” sem mu odgovoril in major sploh ni posebno reagiral, ampak je kar odšel naprej. Potem sem s kovčkom odšel še nekam drugam in sem še tam nekaj risal. Medtem so se vojaki na dvorišču že postavili v vrsto in klicali tudi mene, naj pridem zraven. Prišel sem na dvorišče, seveda sem držal kovček v roki. Vsi so planili v smeh. “Pridi v vrsto,” so me vabili. “Ne, ne, sedaj ne morem, ker moram nujno nekaj narisati.” Postajali so vedno bolj nasilni. Moral sem jim pobegniti. Užgali so jo za menoj. S težkim kovčkom sem bolj težko tekel in hitro sprevidel, da jim ne morem pobegniti, zato sem skočil v bližnji grm. Najprej so me vabili ven, češ saj bo vse v redu in da se nimam časa bati. Hoteli so vedeti, kaj počnem v grmu. “Energijo lovim,” sem odgovoril. To jih je še bolj razvnelo. “Kakšno energijo vendar?” “Energijo, ki je v tem grmu. Čim postanem nervozen, se oklenem kakšne veje in tako dobim energijo. Kadar pa postanem zelo nervozen, takrat moram takoj začeti risati in to me takoj pomiri.” “Ja kako pa veš, da je tu notri energija?” so se čudili. “To pa vem zato, ker imam rad drevesa.” Vojakom je postajalo vse bolj zabavno in nastajal je vse večji kažin. To pa nadrejenim oficirjem ni bilo več všeč, ker sem vnašal nemir v vojašnico. Takoj mi je bilo jasno, da je to prava taktika, kajti čim bolj jim bom napoti in jim bom šel na živce, tem prej se me bodo hoteli odkrižati. Nakar sem jim takoj zatežil, naj mi dajo hitro atelje, kjer bi lahko risal. Namreč najprej sem mislil, da bom ostal v vojski, in rešitev bi bila, da bi imel atelje, kjer bi v miru lahko delal. Ne, ne, to je pa nemogoče, tukaj nimamo ateljejev. Odpeljali so me k zdravniku v vojašnici. Prijazno se je pogovarjal z menoj in se odločil, da me pošlje k specialistu v sarajevsko vojaško bolnišnico. Dodelili so mi dva vojaka za spremstvo.

Privedli so me pred glavnega psihiatra. Tudi on je hotel vedeti vse o meni. Seveda je pregledal vsebino kovčka, od katerega se nikakor nisem hotel ločiti. Potem so me pošiljali z oddelka na oddelek, k različnim specialistom, vsakemu s svojega področja. Vsi so hoteli videti tudi risbe in potem so nekaj šušljali med seboj. Slišal sem le redke besede, a najpogostejša je bila ŠIZOFRENIJA, tipičen primer. Potem so me peljali še k enemu specialistu. Preden sem stopil v čakalnico, pa sem odložil kovček. Morda mi je za hip popustila koncentracija in sem ga tam pozabil. Že ko sem stal pred zdravnikom, sem se spomnil na kovček in takoj planil k vratom. Pogledal sem ven in z grozo ugotovil, da kovčka ni več tam, kjer sem ga bil pustil. Spremljevalec, ki me je pripeljal, ga je samo malo umaknil vstran, a dovolj, da ga nisem mogel videti. Takrat se mi je čisto utrgalo. Začel sem kričati, kje je moj kovček, zakaj ste mi ga skrili, jaz hočem kovček takoj nazaj, jaz ne morem brez kovčka. Brezglavo sem se pognal po hodniku, krilil z rokami in tulil: “Kje je moj kovček?!” Začel sem odpirati vrata ordinacij in še kar naprej tulil. Vedno več osebja je teklo za menoj in me poskušalo pomiriti. Kričali so: ”Ujemite ga, umirite ga!” Potem je eden od oficirjev našel kovček. “Eto ga, tukaj je, nikamor ni izginil, pomiri se,” mi je prigovarjal, jaz pa sem se delal, kot da ga ne slišim, in kričal naprej. No, končno sem se le pomiril, dobil sem kovček in takoj sem se usedel, odprl kovček in začel nekaj risati. Bil sem zelo napet, saj nisem vedel, ali so me pogruntali, da blefiram in ali ni to samo preizkušnja, ko so stalno omenjali, da sem šizi. Nato so me odpeljali h glavnemu zdravniku. Nič me ni spraševal. Držal sem kovček v roki in decimeter oddaljen od stene bolščal naravnost vanjo. Za seboj sem slišal klofanje pisalnega stroja. Vojak, ki me je pripeljal, je stal poleg mene in vprašal, ali naj me pelje nazaj v vojašnico. “Tiho bodi,” se je zadrl in tipkal naprej. Ko je končal, mu je naročil: “Pelji ga nazaj v vojašnico. Jutri gre domov.” V hipu se mi je odvalil ogromen kamen od srca, postal sem lahek kot ptič, a tega z ničimer nisem pokazal, še vedno sem nepremično strmel v steno. Odvedli so me nazaj v vojašnico in drugi dan sem odšel domov.