20. 8. 2002 | Mladina 33 | Kultura
Energija v kovčku
Prihodnjič: Andrej Trobentar
© Zvonko Čoh
Bistvo moje zgodbe je to, da sem se že prej doma odločil, da v vojski ne bom ostal. To je bilo ključno pri vsej stvari, ker če misliš: ”Bom že potem notri videl, kaj bo,” si gotov. Odločil sem se, da bom zamudil rok, ko se moram javiti v vojašnici, tako da so, ko sem prišel noter, vsi že imeli svoje naloge in sem jaz izpadel. Uletel sem kot nekakšno teslo in seveda zmotil tisti ustaljeni red. Tako sem storil, doma pa sem se že tudi pripravil. Pa še to moram na začetku povedati, da sem bil takšen scrkljanček, da bi se mi notri po osemnajstih mesecih resnično utrgalo. Jaz bi notri zares trpel. To pa sploh ne pomeni, da smo mi neki frajerji, ker smo prišli predčasno ven, sploh ne. Zelo spoštujem in cenim vse tiste, ki so ostali notri in zdržali. Jaz pač nisem bil sposoben zdržati, zato sem bil prisiljen iti v to obliko. Že doma sem si nabasal ogromen kovček s slikarskim materialom, notri sem dal vse, kar sem imel, čopiče, tempera in oljne barvice, nabral sem tudi nekaj amuletov, takšne male figurice iz pliša, ker sem nekako slutil, da mi bo to prav prišlo. Vse sem nabasal v ogromen kovček. Tehtal je skoraj petdeset kilogramov, tako da sem dobil žulje na roki, ko sem ga prenašal naokoli. No, in tako uletim s tem kovčkom v vojašnico v Brčkem. Bilo je okoli poldneva, in ko sem se pojavil pri vhodu, so me vsi debelo gledali. Nekaj časa mene, potem pa spet kovček. Takoj so me odpeljali na zborno mesto. Začudeno so me spraševali, kdo sem. Ko sem jim povedal, so bili še bolj zaprepaščeni in vprašanja so kar bruhala iz njih: “Zakaj pa si prišel šele sedaj, kje si hodil toliko časa? Saj bi moral biti že zdavnaj tukaj.” “Ja, nisem imel časa, da bi prišel prej, ker sem imel veliko dela s slikanjem. Nisem mogel prej končati in takoj, ko sem končal, sem prišel sem.” “Čakaj malo, kdaj pa bi moral biti tu? Saj si dvajset dni zamudil.” Jaz pa sem čisto nedolžno odgovoril, da sem imel delo in pač nisem mogel priti prej, pa saj je vseeno, ker sem sedaj tukaj. Nekako sem se delal naivno dete, ki pač ne razume problemov starejših in je v svoji otroškosti čisto nedolžno. Potem so me peljali k frizerju. Ves čas sem nosil kovček s seboj. Hoteli so vedeti, zakaj nosim kovček ves čas s seboj in kaj imam notri. Odgovoril sem jim: “To je moj pribor za slikanje, papirji, barvice in vse, kar potrebujem zraven.” Vse so hoteli videti, jaz pa sem zelo skrbno bedel nad njimi, da mi slučajno na vzamejo kakšne stvari. “Dobro, lepo, da imaš ta kovček, sedaj pa ga bomo lepo pospravili, nikar nič ne skrbi.” “Jok, kovčka ne bo nihče nikamor pospravljal, kajti nikakor se nimam namena ločiti od njega. Kovček moram imeti stalno pri sebi, če slučajno dobim inspiracijo, kakšno dobro idejo, jo moram takoj narisati, in če nimam kovčka, je cela frka.” Še vedno so bili zelo prijazni in mi razlagali, da to vse razumejo, ampak sedaj sem v vojski in tukaj ne morem risati, kadar se mi zahoče. “Ja, saj vem, ampak če dobim idejo, jo moram hitro narisati.” Hoteli so mi vzeti kovček, a ko so videli, da se ga tako krčevito oklepam, so mi ga pustili.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
