Mladi, neuveljavljeni, Evropejci

Za samo osem evrov, kolikor stane vstopnica za Manifesto 4, evropski bienale sodobne vizualne umetnosti, so do konca avgusta v Frankfurtu naprodaj mladi neuveljavljeni evropski umetniki. Po devetih mesecih popotovanja po Evropi so jih skoraj sto izbrale kuratorice Manifeste 4 Iara Boubnova iz Sofije, Muria Enguita Mayo iz Barcelone in Stephanie Moisdon Trembley iz Pariza in na prizoriščih ob reki Majni napovedovale "razodetje protislovij sedanjosti, različnih načinov, kako so umetniki znova premislili klasično razmerje med časom in prostorom skozi izkušnjo urbanosti, bivališča, mobilnosti, potovanja, azila, jezika, pogovora in prevajanja, trajanja, spomina in zgodovine, ne da bi pozabili na ironijo in smisel za dober, grešen humor".

Prvo, kar obiskovalec zazna, ko vstopi na prizorišča Manifeste, je, da so kuratorice umetnike iskale brez vodila, da razstava nima osrednje ideje, ki bi jo opredelila. Po dolgem in počez so prevandrale evropski prostor in v Frankfurtu ustvarile mrežo suvenirjev mladih umetnikov. Brez dvoma so si vzele dovolj časa, da so v združeni, pridruženi, postosocialistični, postkomunistični, povojni in tranzicijski Evropi nabrale dovolj nadarjenih umetnikov. A iskanje talentov po evropskem umetniškem poligonu ni zadosten pogoj za uspeh razstave, ki je doslej gostovala v Rotterdamu, Luksemburgu in Ljubljani.

V Frankfurtu je na ogled postavljena razpršena različnost slogov in tehnik, v kateri je težko najti stvaritev, ki prevzame, vznese, omreži, navduši. Neizbežna je ugotovitev, da so bili konec koncev izbrani mladi neuveljavljeni umetniki, ki jih ne druži nič ali malo drugega kot talent. Njihova dela pa kakor meh razpihujejo že razpihane, prepihane in prezračene teme, kot so: identiteta, različnost, mobilnost, urbanost, emigracija, vključitev, izključitev, premoč, oblast, neokapitalizem, tehnologija, mediji. Kot da nihče ni izstopil iz kroga tem, ki so tako vseprisotne in vsakdanje, kot da nihče ni izstopil iz začaranega kroga sodobne civilizacije. Občutki ob ogledu Manifeste 4 so se zlili s projektom Brez naslova Poljakinje Monike Sosnowske, ki se je izkazala v arhitekturi, najbrž enem najtrdnejših izdelkov človeških rok. Sobico, ki ji je bila dodeljena na razstavišču v Frankensteiner Hofu, je pregradila in v odprtine namestila vrata. Vstop v mrežo vrat, ki so na drugi strani odstirala vedno znova majhen prostor, bele stene in nova vrata ter izbiro, katero kljuko pritisniti, da bi morda le ugledali kaj drugačnega, kaj novega, je bil natančen posnetek občutenj zmedenega obiskovalca. In sobico z vrati lahko povzamemo kot ironičen sinonim za frankfurtsko Manifesto: nič novega, že videno, kar nas vedno znova opozarja na očitne omejitve.

Ob pogledu na temno rjavkasto Majno so kot protiutež v spominu vzniknile pisane črke s plakatov Lise Harlev, ki so jih kotički oči ujeli med vrati ob izhodu iz Frankfurter Kunstvereina. "Misliš, da nacionalnost vpliva na razumevanje tvojega dela v mednarodnem umetniškem kontekstu?" je bilo eno od vprašanj, skladnih s časom idej o večkulturnosti, obmejnosti, čezmejnosti, večdržavnosti in Evropi brez meja, ki še niso razblinile vsakršnih stereotipov in predsodkov nacionalnih in kulturnih identitet. Mladi umetniki so zamorjeni, obremenjeni. Vstop na dvorišče Frankensteiner Hofa je bil skladen z občutenjem razočaranja nad Manifesto 4. Obiskovalec za dobrodošlico uzre oder, prekrit s shojeno preprogo nevsiljivih, zmučenih barv, na kateri so ob neartikuliranih zvokih iz zvočnika samevali stoli. Občutek neobčutenja, praznosti, ki je bil ovit v neprebojno tančico niza opomnikov, da živimo v svetu, polnem težav, nesmislov in konfliktov, čezmerne komunikacije in hkrati nadsvetlobne oddaljenosti drug od drugega, je bil iztočnica za spremembo taktike ogledovanja. Vse je le bilo, nanizano v sobicah in na hodnikih, brez bistva, ponekod vsakdanje, sprejemljivo, povprečno. Treba je bilo vnesti kontekst.

Že naslednji trenutek sva se z Bojanom krohotala, ko sva skozi daljnoglede, pritrjene s srebrnimi verižicami, odkrivala človeške figure na sosednjih stavbah, voajersko proučevala vsako njihovo podrobnost in se trudila razbrati naslov knjige, ki jo je možakar na vrhu strehe molil v nebo. Razstavišče se je spremenilo v igrišče in neznansko sva uživala, ko sva ob zrenju in poslušanju besedil, v katerih so mladoletnice pripovedovale in pisale o poželenju do fantov, o posilstvu pri šestih, o vplivu kave na rast prsi, o dekliških lažeh glede samozadovoljevanja, lovila projekcije črk na vratu, štopala v Ohio ali raziskovala stol, v katerega je bil vgrajen sesalnik, a nisva našla vtičnice, da bi ga preskusila. Navduševala sva se nad domiselnim lepljenjem krožnikov in skled na kičaste figurice baletk, kužkov, rožic in še česa, toda kaj, ko je v vso radost do življenja zarezal triptih olj na platnu, ki je nanizal zgodbo od rojstva do smrti, ko porcelanasti par ni imel druge izbire kot končati pod avtomobilsko gumo. Še psihoterapevtske domislice umetniškega izražanja nama niso pokvarile igre, le enkrat sva podlegla videnemu. Vstopila sva v prostorno umivalnico in nikakor se ni dalo prelisičiti zvonjenja vsaj dvajsetih majhnih, čisto povprečnih budilk na baterije, pa še s televizijskega zaslona so v naju buljila nema telesa v belem s plešastimi maskami in poudarjenimi ustnicami. Sproščujoče je bilo zrenje v zaslon s predstavo preobrazbe plastelinaste zmesi, ki se je ob zvokih in glasbi v natančno montiranem videu spreminjala in ustvarjala splet zabavnih podob. Skozi luknje sva si privoščila še kukanje dveh drugih obiskovalcev. Sedla sva tudi za mize, kjer so razstavljali net art, vendar domišljija ni porodila nobene rešitve, kako bi iz monitorjev, tipkovnice in miške izvabila zabavo. Vse, net art, videoseansa pri psihoterapevtu, ljudje z ulice v počasnem posnetku, zgibana žička z gumbki, skrbno zapikani zobotrebci v preluknjanem pleksiju, fotografije mest za počitek, bistro kot umetniški izdelek, simulacija avkcije za integracijo emigrantov z Vzhoda, zgibane škatlice marlbora, lahkotni umetniški komentarji vsakdanjega življenja in še bi lahko naštevali, je bilo vrženo v isto škatlo in razmetano po Frankfurtu.

Z igro vstavljanja "všečnosti" v sodobne umetniške stvaritve sva z Bojanom najbrž zagrešila skrajno krivoversko in kriminalno dejanje. Ko sva se nahodila med razstavišči Manifeste 4, razpršenimi od frankfurtskega letališča ob bregovih reke do središča mesta, in za ogledovanje brez zadržkov potrošila hvalevredne zalogaje energije, sva stopila še pod osvetljene kvadrate toplih barv, ki so naju skozi prevladujočo oranžno mehko svetlobo pripeljali do za javnost dostopnega arhiva. V krožnih nizih so bili pod dežnikastimi močnimi svetilkami razvrščeni črni fascikli, v katerih je bilo vse gradivo o vsakem od umetnikov, ki je razstavljal na Manifesti 4. Začelo se je objestno štafnanje, kaj črne kartonaste platnice skrivajo v svoji luknji. Prvič sem doživela, da sem lahko v roke vzela arhiv neznanca, prebrala njegovo ime in ime kraja, od koder prihaja, zarila prste med vstavljeni material in prelistala spomine njegovega dosedanjega ustvarjanja. Ugotovila sem, da se mnogi umetniki ne predstavljajo posamezno, vendar se družijo v skupine, v bende, v katerih se uglasijo vizualni umetniki, glasbeniki in celo kritiki umetnosti, ki pogosto živijo in delajo vsaj v dveh evropskih mestih, zunaj rojstnega mesta. Če nič drugega, je Manifesta 4 potrdila, da meje v Evropi izginjajo. Ob pogledu na stvaritve je nemogoče določiti nacionalnost umetnika, z lahkoto pa ugotovimo, da prevladuje tendenca konceptualnega ustvarjanja. Arhiv je izvrsten konec ogledovanja razstave izdelkov nadarjenih mladih umetnikov brez revolucionarnih idej, ko te čeljusti že nekoliko skelijo od prešernega zehanja in so noge le še nabuhle kumarice.

povezava