Elvis je mrtev, živel Elvis!

Pred petindvajsetimi leti se je prebivalec mesteca v ameriški zvezni državi Minnesota ustavil na pošti in vprašal uslužbenca, kdaj lahko pričakuje Elvisovo spominsko znamko. “Samo pokojniki se pojavljajo na spominskih znamkah,” je odvrnil poštni uslužbenec. “Vlada ni prepričana, da je Elvis mrtev.”

Bismarck, Severna Dakota, kakšno leto kasneje. “Da, lani se je Elvis ustavil pri nas in kupil akustično kitaro znamke Gibson,” pravi Bob Wiest, prodajalec v glasbeni trgovini Guitarland. “Bil je zelo vljuden, za stranke je zaigral nekaj svojih pesmi. Don't Be Cruel se spomnim, drugih ne. Še zmeraj ima glas, pa tiste svoje gibe, čeprav se je zredil.” Ste prepričani, da je bil Elvis? “Ne stoprocentno.” Vas ni presenetilo, ko ste ga videli živega? “Niti ne. Nikoli nisem verjel, da je mrtev.”

Bozeman, Montana. “Elvis je bil tu leta 1990,” se spominja Gary Hewitt, prodajalec v seks šopu Ms. Kitty's Adult Store. “Skoraj sem cepnil s stola, ko sem ga videl. Si predstavljate, Elvis Presley pri meni.” In kaj je naredil? “Listal je po magazinu Shaved Pussy, gledal novosti kot penis, ki ga naviješ, da hodi, in podobno. Kakšno uro je bil tu.” Pa potem? “Našel je napihljivo ovco. Saj veste, kot tista seksi lutka, ki jo napihnete, le da je ovca. Love Ewe se kliče.” In? “Nič, kupil jo je.” Ste prepričani, da je bil Elvis? “Seveda. Zgledal je kot Elvis, imel je zalizce kot Elvis in bil je debel kot Elvis. Ni dvoma.” Zakaj bi kupil napihljivo ovco? Je bil videti potreben? “Ne, kje pa. Za hec, odštekano darilo za zabavo. Elvis tega že ne bi počel z napihljivo ovco. Mislim, saj je vendar Elvis. Stavim, da ima še zmeraj kup deklet. Še zmeraj je Elvis, ne.”

Portland, Oregon. Mesto z Elvisovo cerkvijo. “Ljubim Elvisa. Elvis je vse. Elvis je bog,” odgovori postavna blondinka na vprašanje, zakaj je tam. “Elvis je Jezus. Umrl je za naše grehe.” Kaj pa Jezus Kristus? “Jezus je mit. Elvis je edini prerok.”

Sault St. Marie, Kanada. “V devetdesetih je bil reden gost. Nikoli nas ni nadlegoval. Tlačil nam je bankovce za hlačke in nas včasih potipal po mednožju,” pove striptizeta iz Beaver Hotela. “Pa kaj potem, saj je Elvis. Če bi me hotel pofukati, bi strgala hlačke s sebe in na široko razprla noge. Elvis je. Kralj je.” Nasproti bara je restavracija Busy Bee Family Restaurant. “Vsako jutro je pojedel tri omlete s slanino in čebulo, pražen krompir in dve porciji klobas, zraven pa še šest opečenih rezin kruha z maslom. Potem je eno uro sedel na stranišču, plačal z ameriškim denarjem in odšel.” Pa ste prepričani, da je bil Elvis? “Ali Elvis ali Elvisov duh ali Elvisov brat dvojček.”

Cranford, New Jersey. Tam živi gospod, ki trdi, da ima trden fotografski dokaz, da je Elvis živ. Aha, zanimiva fotografija. In kaj naj bi bilo to? “Moja fotografija.” Na sliki ste torej vi? “Da.” In kje je Elvis? “Elvis je fotografiral.”

Pred leti se je novinar Richard Dominick, ki si za ameriške tabloide izmišlja najbolj fantastične novice o Elvisu v slogu “ugrabili so ga vesoljci, ker je tudi sam prišel iz vesolja”, lotil na lastno pest preverjati, koliko vode držijo pričevanja o prikazovanju Elvisa. In se kakopak odločil poiskati Elvisa, če je res še živ, ter narediti z njim ekskluzivni intervju. V dveh mesecih je širom po ZDA prevozil več kot 8000 milj in govoril z več kot sto osebami, ki trdijo, da so s Kraljem doživele bližnje srečanje tretje vrste. Elvisa ni našel in sanje o astronomskih honorarjih za najbolj senzacionalni intervju v zgodovini Amerike so se žalostno izjalovile. Dominick se je kljub vsemu dokopal do nekaterih zanimivih ugotovitev. To, da se vsem prikazuje zavaljeni Elvis, še nekako razume, ne ve pa, zakaj ljudje na različnih koncih ZDA, ki drug za drugega še nikoli niso slišali, govorijo o enaki napitnini, ki naj bi jo Elvis puščal pri plačilu. Vsakič naj bi ne glede na višino računa pustil bankovec za deset dolarjev. Prav tako mu ni jasno, zakaj se Elvis največ prikazuje po vukojebinah, restavracijah s hitro hrano, striptiz barih, seks šopih, brivnicah, štacunah in avtomobilskih odpadih. Se je nasitil slave in bogastva ter si zaželel spokojnega življenja med malimi ljudmi? Šur.

9000 pisanih tabletk

Elvis Aaron Presley je umrl 16. avgusta 1977 na svojem posestvu, imenovanem Graceland. Star je bil 42 let. Kralj rokenrola. Živi mit 20. stoletja. Simbol Amerike. Vzor mladih generacij. Najlepši moški na svetu. Sanjski sin sleherne matere. Nič kaj kraljevsko ni odšel. Ponoči se je zvrnil s straniščne školjke. Zavaljen, zabuhel, zabasan, zanemarjen, zamorjen, zafiksan. Srce ni zmoglo več pumpati krvi po zamaščenih arterijah 140-kilogramske, meter osemdeset visoke inertne gmote. Zaradi konjskih doz pomirjeval je odpovedal popolnoma uspavani organizem, ki preprosto ni več presnavljal enormnih količin hrane, s katero se je Elvis basal na vsakodnevnih požeruških maratonih. Rad je s prijatelji sedel v zasebno letalo in jih povabil v Denver, Kolorado, v restavracijo Buck Scott's Denver. Na hišno specialiteto, sendvič s poetičnim imenom Fool's Gold, ki je zgledal takole: prerezana francoska štruca, premazana s četrt kilograma kikiriki masla, enako količino jagodnega džema, napolnjena s pol kilograma narezane in ocvrte slanine in servirana s pollitrskim čokoladnim milkšejkom. Obrok je bil prilično hranljiv, energetska vrednost sendviča se je zaokrožila v neverjetnih 10.000 kalorij. Kralj je po pričevanju očividcev kot za šalo zmazal dva.

Elvis je obležal na rdeči plišasti preprogi, s hlačami zlato obarvane svilnate pižame ovitimi okoli gležnjev, v lastnem bruhanju, pomešanem s krvjo, ki je mezela iz razbitega nosa. Našla ga je Ginger Alden, 20-letna zmagovalka lepotnih tekmovanj v Memphisu, ki se je med drugim ponašala tudi z naslovoma Miss srednjega juga in Miss prometne varnosti. Prizor je sprva sploh ni presenetil. Ni bilo prvič, da je kronično zaprti in zatabletani Elvis vstal iz postelje, sedel na školjko in zakinkal do jutra, ko ga je osebje bodisi potegnilo s sekreta bodisi pobralo s tal in odvleklo nazaj v spalnico. Samo v zadnjih osmih mesecih življenja je Elvis pogoltnil več kot devet tisoč enot različnih medikamentov, ki so mu jih velikodušno predpisovali osebni zdravniki in zaradi katerih so druga za drugo zlagoma odpovedovale telesne funkcije, vključno s tistimi, ki uravnavajo delovanje mehurja in črevesja. Dekleta, ki so se po naključju znašla v Elvisovi postelji, ko je zaprtost popustila, so imela zjutraj kaj videti in spirati s sebe.

Elvis se je v Ginger Alden zagledal, ko je imela pet let. Takrat jo je prvič vzel v naročje in popeljal na tobogan. In Ginger je bila zadnja, ki je s svojo prisotnostjo deprimiranemu debeluhu lajšala agonijo in mu pomagala živeti v tragični zablodi. Ko je bil Elvis priseben, se je kljub vsemu imel za popolnega moškega. Hej, popoln moški, ki ne seksa? Začudeni punci bi očetovsko pojasnil, da “vitalno telesno tekočino” potrebuje za nastope in z njo ne sme razsipavati.

Tistega jutra se Elvis ni odzval niti na njene besede niti na njeno suvanje. Kralj je mrtev, jo je spreletelo. Stekla je k telefonu. Najprej je poklicala The National Enquirer in potem še na pomoč. Obdukcija je pokazala, da je bil Elvis tistega usodnega večera nafilan s štirinajstimi različnimi psihotropnimi medikamenti, ki bi normalnega človeka položili že v polovičnih odmerkih. Celoten prebavni trakt je imel dobesedno zabetoniran z napol prebavljenimi ostanki hrane, ki jih telo ni moglo več izločati.

Kralj Ojdip

Četrt stoletja po Elvisovi smrti je na voljo nekaj manj kot 400 knjig in vsaj stokrat toliko časopisnih člankov, ki razkrivajo pikantne podrobnosti iz njegovega zasebnega življenja. Vseeno pa boste morali tiste, ki se ukvarjajo z njegovim spolnim življenjem, iskati z lučjo pri belem dnevu. Nič čudnega, Elvisova najskrbneje varovana skrivnost ni bilo dejstvo, da je kraljevsko zasvojen z mamili, ampak to, da v postelji ni sposoben zadovoljiti ženske. Zdravnik George Nichopulos, ki je Elvisu po tekočem traku šibal testosteronske injekcije, je bil mnenja, da dejansko ni šlo za impotenco v kliničnem pomenu besede, marveč za to, da se je sam spolni akt Elvisu preprosto upiral. Prijateljem je večkrat potožil, da se mu pri seksu do krvi vname prepucij, ker pač ni obrezan. A to je bil prej izgovor kot razlog za odpor do spolnosti. Glavni razlog je bil namreč to, da je Elvis resnično ljubil eno samo žensko, in sicer svojo mater Gladys Presley. Gladys je smrt Elvisovega brata dvojčka Jessieja ob rojstvu čustveno popolnoma razrvala in pozornost do malega Elvisa je s časom pridobivala naravnost patološke razsežnosti. Elvis je otroštvo preživljal izključno v ženski družbi. Najboljših prijateljev ni imel, samo najboljše prijateljice. In do njegovega trinajstega leta sta z materjo spala v isti postelji. Elvisov čustveni in psihološki razvoj se je ustavil nekje pri osemnajstih letih. Tudi ko je pri enaindvajsetih prvič okusil slast slave, se je družil samo s trinajst, štirinajstletnimi deklicami in jih vabil v svojo spalnico, kjer je bila postelja z belo-rožnato posteljnino, nastlana z rožnatimi živalmi iz pliša. Tudi vse ostalo, s telefonom vred, je bilo v različnih odtenkih rožnate barve. Glede na pričevanja ni Elvis deklic nikoli silil v spolne odnose, zelo rad jih je božal po laseh, prav tako pa se ni nič upiral, če se je katera odločila, da ga prostovoljno zmasturbira. Menda je rad poudarjal, da “za štirinajst ali šestnajst dobiš dvajset”, češ, za seks z mladoletnico lahko fašeš dvajset let zapora.

Ženske so se razumljivo kot muhe na med lepile na Elvisa oziroma na tisto, kar je simboliziral. Konec petdesetih se je vanj na prvi pogled zatreskala igralka Natalie Wood. Srečala sta se v Hollywoodu in odločila se je, da ga ujame v svoje mreže, kar ji je kmalu uspelo. Elvis jo je povabil domov v Memphis in po dveh dnevih je poklicala svojo sestro Lano Wood, naj jo za božjo voljo pride iskat. “Peti zna, ampak to je pa tudi vse, kar zna,” je povedala Natalie. Zakaj je sanjski par razpadel, so vedeli samo Elvisovi najintimnejši kolegi, ki jim je zaupal, da ga je pri Natalie neznosno motil “vonj po ženski”.

Gladys Presley je umrla avgusta 1958, ko se je Elvis pripravljal na službo domovini v oboroženih silah. Njegove zadnje besede materi so bile: “Zbogom, moja draga. Samo zate sem živel.” Po pogrebu se je zaprl vase, njegova edina družba pa so bili predmeti, ki so pripadali materi. Konkretno, materina spalna srajca.

Ko so vojaka Elvisa premestili v Nemčijo, je bilo žalovanja konec in oglasil se je zatrti libido. Ne, ni šlo za seksualne orgije, pogrešati je začel žensko družbo, zato so ga kolegi iz čete iskali po hotelskih sobah, v katerih se je trlo tudi do trideset žensk v spodnjem perilu. Kakšne so morale biti “ženske”, vemo. Nikakor ne starejše od šestnajst let. Na tak način je spoznal svojo bodočo ženo Priscillo Beaulieu, ki je bila takrat stara štirinajst let, pri šestnajstih pa sta že živela skupaj v Gracelandu. Z njo naj bi šel v postelji prvič “do konca”, je povedala. Na pobudo Elvisovega menedžerja, polkovnika Toma Parkerja, sta se maja 1967 poročila in devet mesecev kasneje mu je povila hčerko Liso Marie Presley. Razočaranje. Elvis je namreč pričakoval sina. “Odkar sem zanosila in postala mati, se me Elvis v seksualnem smislu ni več dotaknil,” je v avtobiografiji Me And Elvis zapisala Priscilla Presley. Elvis je odšel v Hollywood in flirtal z Nancy Sinatra, Ann-Margret, Juliet Prowse, punco Franka Sinatre, Phyllis McGuire, priležnico gangsterskega botra Sama Giancane, in Cybill Shepherd, ki naj bi skrajno konzervativnega Elvisa naučila oralnega seksa. Z nobeno ni ostal. In z nobeno ni fukal.

Ekstremni Elvis

“Zakaj to počneš? Si predebel, da bi si našel resno delo? Imaš premajhnega tiča? Sramota za človeštvo si. Izbereš pa si ime človeka, ki nam toliko pomeni in nam je toliko dal. Najlepšega človeka, ki je kdajkoli hodil po svetu! Ničla si. Najdi si delo. Prodajaj hotdoge. Delaj karkoli, samo pusti Elvisa, naj počiva v miru. Ti vreča dreka.” Podpis: Presleyjevi oboževalci. Ko je Ginger v kopalnici našla napihnjeno Elvisovo truplo, je bilo na svetu 37 Elvisovih dvojnikov, oponašalcev in impersonatorjev. Leta 1993 so jih našteli že 48.000. Poznavalci ocenjujejo, da jih je danes, 25 let po njegovi smrti, že okoli milijon. Vendar pa samo eden dobiva ljubezenska pisma, kakršno je tisto na začetku tega odstavka. Marca 2001 je zajetni performer iz San Francisca sklenil, da se prebije v sam vrh Kraljevih impersonatorjev, in sodeč po odzivih, tudi tistih uradnih iz Gracelanda, mu je to tudi uspelo. Popularni umetnik, ki si je nadel ime Extreme Elvis in se predstavlja tudi na spletni strani www.extremeelvis.com, nastopa in šokira širom po ZDA, njegov šov pa poleg javnega basanja s hrano in uprizarjanja dogodkov iz Elvisovega življenja vključuje še klasično prepevanje Elvisovih uspešnic med bruhanjem, na stranišču ali med scanjem po odru, parodiranje hitov in njihove prepeve v različne glasbene zvrsti. In kolikor je sovražnikov, ki Ekstremnemu Elvisu grozijo s smrtjo, toliko je tudi fanov, ki ga čislajo kot brezkompromisno utelešenje kritike umetnega ameriškega sna, ki je iz negotovega, a nadarjenega poba naredil bizarno, avtodestruktivno karikaturo šov biznisa. Kakorkoli že, Extreme Elvis nastopa tako na masovnih prireditvah kot na praznovanjih rojstnih dnevov. Za aranžmaje in cene se lahko dogovorite osebno preko njegove spletne strani, kjer lahko kupite tudi njegove majčke in ostale za goreče privržence nepogrešljive artikle. Torej, če ste lonesome... Elvis je tu.

povezava