Pehti v spomin

Svoboščina kot danost (kozmične narave), ki jo dovoliš in si jo jemlješ, je zame primarna. V naravi odgovornost podrejenega nadstavbi ni vertikalna kot v "padre padrone mobilizaciji". Kdor hoče, tudi zmore dojeti, da red stvari v naravi ni le red oblastne priredbe, ki izkorišča človeka po človeku, oligarh moč deli vodljivim koristoljubnežem(komajsposobnežem), v prid samodržnosti. Ustvarja si prisilno aparaturo, tj. vera, medicina, vojska in policija. Sistem vrednot, ki prežema socialo, je tihi velelnik vsakomur, vojska in policija pa instrument, ki vsili pokoro brez ugovora. Takšna zgradba baze in nadstavbe velja predvsem za diktatorsko združbo in tiranske države, tradicijo pa zasledimo tudi v t. i. demokratičnih državah. Viteštvo je mogoče le v bratstvu.

1976

Tako sem konec akademskega študija, ko sem že bil oče, razmišljal o prisilnem aparatu. Nisem bil iz razreda privilegiranih, fevda nadrejenosti dedujočih, ki jim po oligarhičnih normativih pripada več svobode kot drugim. Verjel sem v svoje znanje. Tu nekje me doleti. Dobiš ukaz in ... "štelnga", goli v vrsti, rimska cesta. Pridem s hčerko v naročju in psom, ki ju nisem imel kje pustiti. Že to se mi je zdelo strašno sitno. "Evo druže, preko reda!" "Bejž v vrsto!" glas golote, a ukaz g. Merodajnika bolj zaleže. Potisne me pred uradnike za mizami. Že uvodno besedovanje da vedeti, čigava last si. Vprašalnik: "Gdje bi želeo da služiš?" Z leve strani. "Saj me boste vi dali tja, kjer me potrebujete!"

"Kako se ponašaš?" vstane teta prisila s konjsko figo iznad miz.

"Oprostite drugarice, nemojte tako sa ljudima kojima je najteže, vidite nema gdje da ostavi ni psa ni dete!" umirja žogo. "Pa vidiš, da smo i mi ljudi ..." Takrat sem imel o vojakih in policajih v civilu posebno jasno sliko. Pretepali so se po mestu mojih oslovskih let, prešuštvovali, a šta nama ko može ... žena, dva otroka, tretji na poti, jo pusti, je že pri novi, spet otroci, je že pri četrti ... v uniformi polavtomat, avtomatsko pozdravi, cinično, cinično reže se poniža podrejene, ki to zaslužijo ali ne, takoj ko nadzorni odide, na licu osladna trpkost, ki izsili nežnost pri mazohistki. (Ryans daughter ...) Skratka, tu ni nič svetega in s tem si delajo težave le "asholes" (pederi). Gospa s figo je bila podobna dedcu pri šestdesetih. Jeza na njenem obrazu je bila zgovorna, a je morala sesti nazaj.

In znova: "Gdje bi želeo da služiš?" Razmišljal sem. Želel sem v mornarico in po obrazu tete s figo sodeč, sem vedel, da tja že ne pridem. Drugi je imel preveč namaziljen prismeh, pa sam tudi nisem bil "negovanovič", da bi lahko izbiral, kje bi moji želji najbolj ustrezalo. Imel sem nekaj znancev, ki so to bili in so pač smeli, kamor so hoteli. Še več pa znancev, ki so moško potrpeli in jim je bilo v vojski "najlepše". "A ma daj me gdje me trebaš, ili ako baš, negdje u šumu bogu izza ledža ..." in evo, vedel sem, da bo tako - moji me vlasnici šalju u Beograd, Voždovac, "motor-pešadija".

Potem. Barve. Stružnica nad Kolpo. Slikam. Prvo platno, ki ga podpišem. Seveda sem zamudil 10 dni. To mi povedo, ko sem prišel v Voždovac. Ko slikam, samo slikam, in čas gre. Poleg tega sem se postil. Še danes imam platna iz tega časa, tudi skice in zapiske.

Mladiči, ki so se potem tam petelinili, kje da sem hodil, so kričali name. Prvemu, drugemu sem odgovoril, na tretjega sem pa tudi sam zakričal, naj mu povedo ti, ki sem jim že povedal. A, še prej - pristop: Preden sem vstopil v vojašnico, sem med grmi in izmečki našel praznino, sedel in ... na nosilec s svinčnikom zarisal: "Pridem ven (ena črta, zastoj in druga črta) ali ne pridem ven? Končala se je, ne da bi gledal (psih. impro.), kjer sem začel. Tako sem vedel, da bom uspel. Nato "kapija". V njej sami negovanoviči. Rupica oko vrata (man in uniform), kot reklama za pekel. In že je žebral: "Dakle, tu si došao, da gradimo bratstvo i jedinstvo naroda i narodnosti jugosl..." "Saj piše na ukazu, zakaj sem tu, ne se sprenevedat, polikančki. Govorite o nečem, česar že dolgo več ni. Ostalo je le brojstvo i jebinstvo nerod i nerodnosti ove polite zablude!" "Pazi budala!" rikne eden med sprejemniki. "Če je pa tako, sem pa tako že doma!" Odgovorim: "Ajde, skrati misu!"

"Pa dobro, vodi ga kod veziste!" Bilo je okrog tretje, avgust, vroče, zaspano popoldne, obsijani pleh zarjavelih suženjskih domov južnog bulevara, nad katerimi je plavala novokomponovana pjevalka, vzpenjajoč se na beogradske vile finijih izdanja. Vstopim k vezistu, ki me stisne v kot med svoje aparatke: "Šta je s tobom, druže?" Pravi se bratoljubac: "Nisi dobro? Videt češ, bit če sve u redu; ako igdje ima pravo i red, tu če bit. Mi čemo se o tom postarat, bit češ ti najbolji vojnik ove jedinice!" "Ti si tu stacioniran, to ti je posao. A to ti nije garant za ništa. Kako ti znaš, šta se zbiva u glavama tih momaka, kolika energija? Ne znaš ti drugo nego poso svoj, a šta drugo ti preostaje?" "Znaš li ti šta je to ?" pokaže na svoj naramenski všitek, ogorčen. "Pa da. To ti je to što ti dozvoljava, da čuješ odozgo, a na dole da psuješ!" "Popizdu je," kot bi rekel lumpenproletarjat. Brezupno je bilo razmišljati o viteštvu v sistemu "brojki i jebinstva". Videl sem obvezane ranjence, begunce, ki bežijo pred nasilniki, vernike, ki tožijo svojim bogovom, kot so bili jedkani na Jakčevih grafikah. Jezni in razžaljeni gredo v nepovrat ... Prišla sta dva in me odvedla. Odkorakamo v stavbo, po stopnicah na prostrano podstrešje.

"Tu sačekaj!" Prostor ob vhodu, natrpan z vegastimi omarami, praznimi škatlami, od koder se odpre pogled v večji prostor. Po tleh vržene smrdljive cape, grobi koci v kotih pa obvezni dreki, za stigmatizirane. Obrnem se nazaj. Med ropotijo stoji star klavir. Poskusim igrati. Razglašen kot vojska. Kdo bo to uglasil? Nikjer ključa, niti primernega orodja, zunaj že mrak. Tu že ne bom. Ven, ven. Pomislim na trud tistih nekaj privoščljivcev, ki jim je bilo rečeno, naj tam opravijo svojo potrebo, meni na čast. Pod lučjo v parku grm, zraven bogata smrečica. Zvijem se k njenim koreninam, mapo za risbe in zvezek pod zglavje, in zaspim. Prebudi me močan sij z ene strani. Velik žaromet se ziblje v rokah nekoga, poleg njega še dva: "Pa Andrija je otišao kod neke kurve u Beograd. Sutra čemo ga nač. Ajmo mi na pičence!" Kako bi me ti površnjakoviči iskali šele po Jahorini, Tjentištu? Park 50 + 50 metrov z nekaj brezami, grmi in smrekami, pa te ne najdejo kljub gromozanskemu žarometu v noč. Vojska - to je žur. Pičence, pičke, šarm uniforme i rutica, a kare do nezavjesti. Ne treba da misliš, nego radiš, što ti kažu. Hvala ti, Mirko, hvala ti, Slavko, hvala ti, Nikoletina Bursač. Evo ti heroja sa karom od konja. Otišo on kod kurvi. Čuješ kako mu pjevaju: "Izvini druže, ne zamjeri, mene vole oficiri." A dečurlija šmrkava nosa gube se po ulici, pračkom te po guzici, a ne znaš tko, tako ti je to ...

Drugi dan. Vsi še spijo. Meditiram, ali vsaj poizkušam meditirati. Tam nekje je moj otrok, tam nekje zdaj tista, s katero imava hči, že išče zamašek za praznino in vsa konkurenca že v vrsti, da mi bodo brž servirali, kako smo v sorodstvu. Pojebat čemo mu ženo pa če bit dobar ... Pa meditiraj ...

"Več dva sata gledam kako drug ovde meditira, mogo bi nešto da naučim!" se reži nekdo iz okna nad mano. Ljudje, ki so se prebudili, pa: "Gdje si Andrija, ljudi te tražili po celom Beogradu?" "Ajde ne laži, mogo si mi pasti u naručje izpod svetla otkud ste juče otišli na pičence, a ja priljubljen uz smrečicu, kurve li ti!" "Ajde vodi ga na šišanje!" Vzamejo mi obleko. Dobim, jasno, smešno prevelike cape, "zadolženo" robo in gredo. Sam. Postrižejo me. Napotijo me v stavbo, kjer so sami akademci, tretje nadstropje. Pričakujejo me. Rdeč oficir, velikan z rdečim nosom, mi brez besed izpuli potrebščine iz rok: "To če te sačekat tu!" Brez besed mu zadevo izpulim nazaj. Režijo se mi. Nekaj časa v pisarni, ki deluje kot bordel z vsemi "goličkami" iz onanerskih revij. Ena bolj kot druga. "Kod nas tome kažu škart roba!" strokovno pojasni nekdo, ki ima malo predebelo rit za svojo velikost.

"Dobre su, jeli? Koja ti se najviše svidža, Andrija?" Katera bi mi prebudila seksus? V vojaški hierarhiji vlada tanatos. Impotentni oligarh, na trnkih pa visijo tolste laži. Peljejo me v zdravstveno ordinacijo sredi kasarne. Zbrani "zlovenci" stopijo v špalir: "Pravi se kurac, boli te lud!" reklamirajo v zborčku. "Boli jih", druži jih zloboda, zato so zavistni vsaki drugačnosti. Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni ... Znanec iz Ljubljane. Nikdar prej nisva govorila ... Dela se, da me ne pozna. Kasneje sem izvedel, da se je trudil jesti travo v parku. Noče me poznati, torej čakam na sprejem pri lokalnem Dr.-ju. Dr. Je bil velike glave kot tnalo, ubijalskega pogleda, izpod bele halje so mu gledale prekratke noge.

V glavi sem odsoten, telo je tu. To se mi še ni zgodilo. Ne poznam se več. Mrtev sem. To je moj problem, razložim. "Da nečeš ti ko Van Gogh? Znaš šta mu se desilo, odrezao uvo?" "I ubio se, jeli?" dodam. Na akademiji smo delali na novumu, brali in prevajali konceptualizem, fenomenološke razprave, tu te pa Dr. obvešča o nečem, kar si bral že v osemletki. Prežalostno. "It češ ti na VMA!" Dali so ukaz, podatke o meni nekomu tretjemu in me odslovili. Zunaj spet zlovenci iz špalirja: "Zakaj bi bilo tebi bolje kot je nama, a?" Si mislim, ko mimo odhajajo izpuljenih zob, pozdravljeni. Jaz slikar. To so vedeli. Pošljejo me v neko kasarniško barako, dolgo kot gosenica, češ da je tam neki slikar, da bi se sporazumel z njim. Vstopim, nikjer barv, nikjer čopičev, slik, knjig ... "Nema tu nikakvog slikara!" pribijem, zroč na beli dan izza čipk zavese. "Pa znate ja," se oglasi nekdo izza bele halje narežan, "kada dođem kuči, sav se pretvorim u četku." "A, da. Hudiča?" mi uide, "to ni slikarstvo." A motiv, program? Razlika med amaterjem in profesionalcem je v tem. Koliko talentiranih ljudi z vso intenzivnostjo raziskuje likovno polje, amaterju pa je dovolj surealistična spekulacija.

"Vodite ga, znate, slikari su mnogo senzitivni ... in že me peljejo v spalni oddelek, kjer me pričakujejo akademski sotrpini. Noči so moreče, spremljajo te cvileči zibi nadstropnih pogradov, na katerih "svršavaju" nedolžni. "Vojsko ustaj!" zakriči vsako jutro v avtomate nočna služba. In ti že ravnajo flekaste rjuhe in deke postelj med mencanjem oči. Ležem na tla pod posteljo in skušam umiriti notranji nemir. Vsak dan je kdo drug ves tovariški do mene. Poročila o mojem vedenju pa se debelijo. "Ajdi Andrija i ti na nastavu, da naučiš nešto" mi vele. O početkih marksizma predava neki pravnik iz Sarajeva. Niti besede o Rozi Luxemburg, zažgani rdeči coprnici, furije Owen, socialni utopisti, kot najžlahtnejši misleci, iz katerih sta črpala Marx in Engels. Niti besede. "Ja sam to studirao, a to što vi pričate su polaistine i laži. Vidi se, da o toj temi nemate baš pojma. Nema tu šta, da naučim!" in grem iz predavalnice, režoči se ostali. "Šta je Andrija, očeš na robiju?" izstopi za mano rdeči. "Molim tu sam. Odma da me ubijete, jer ja za laži ne dajem život!" Grem v spalnik odpret okno in zabrišem pas in kapo na akacijo onstran meje vojašnice, tja, kjer so skozi prehod uhajali v mesto tisti, ki so si to lahko nekaznovano privoščili. Obvisela sta v samem vrhu. V moj predal so jasno vlomili in vse pobrali. S tintnikom označeno srajco in hlače sem spoznal na desetarju Varjači. Lepo obrit se mi preprijazno smeji, ko mu pokažem svoje znake. Obrne se k drugim: "Budala sve zna!" Ha, ha, ha. Brž mi nudijo avtomat. Črn naoljen ubijalski instrument. "Med nami ni tiste veze, ki je potrebna. Vsi smo že ujeti. Konec! Koga bi lahko ubil, jaz? Kdo je kriv? Česa ga lahko dolžim jaz? Ultralevičar - nikad ne znaš s koje strane če te?" pomislim.

Pristop k nosilcu. Sprememba nosilca, svetlobna lestvica in inkarnat, spirala, kdaj in kje pristopim, kje zaključim, kje zadnja gesta? Slikarstvo, prisilno končan študij, kjer bi lahko največ dal za svojo domovino ... Otrok, ki rase brez mene, ženska, ki jo poželjivo načenjajo moji sovražniki. Tista, ki bo kasneje polna zgodb o meni kot nemogočem, da bi prikrila svojo slo. Ultralevičar, prepuščen, na milost in nemilost vsem hujskaškim psom? Moje delo bo ukradeno, izrinjen bom iz polja svojega delovanja, razglašen za lažnivca, da me bodo negovanoviči lahko kradli? Punk? O da. In vse to je sledilo. Ultralevičar. Kardelj, maršal? Eksploatacija intelektualne manjšine, ki pogoji vse nadaljnje izkoriščanje. Ljepi naziv socializam? ...

Spirala me spremlja povsod. V kamnu, v stezi skoz park, v rastlinah, oblakih. Meša se mi že. Njen velelnik, moja naloga. Risba kot osnova, neodložljiva naloga. Zato sem tu. Na eni strani nuja po podobi, na drugi kraljestvo nuje, ki me posiljuje. Adijo, dete, žena. Smrt ... Pojebat čemo mu ženu pa če bit dobar ... Ponižan in razžaljen v pouk vsakomur. Solze žalosti so me oblivale, a strahu ni bilo od nikoder. Kar pobijte me. Bruder in njegov sinko, jarm za mene, vola ... Vse to je sledilo, o da. In jaz tepček v njihovi režiji, prepotreben norček ... Ni čist pri ta pravi ... Celo učenčkom to povedo ... Gledal sem te mlade energije, ki so si pustile odtujiti svojo kreativnost v prid bonitet znotraj hierarhije, nič ni resnično svetega. Jurčku bomo pomagali hišico zgraditi, da bo mogel svoje zajčke pred lisico skriti ... Prijatelji - If you can not bring good news, than dont bring any. Te nafutramo in zakadimo, plačamo pijačko, da boš večni dolžnik in lepo tiho. Medeno obarvan pedofilski poseg znanca nad hčerjo. Evo ti les, pa tih bod. Vojna trupla v kaluži krvi plavajo mimo. Pravijo, tako pač je, a nisi vedel? Lokalni oblastnik, tolstorito zmene, kaznuje otroka v OŠ. Fara meni v poduk ... Ubijalska odtujitev prava. Zaščita človekovih pravic, a imaš denar? Nimaš, torej zate prava ni.

Poslan na VMA. Spremljava - Varjača. "Jel mogu tu kod pijace, da kupim sportske novosti?" pita Varjača. "Pa kupi, što pitaš mene budalu, da ti dozvolim? A mogu li ja jednu lubenicu?" "Može Andrija!"

Jem lubenico, eno, dve. Vidim, da me skozi luknjo Sportskih opazuje Varjača. Pije kafu, puši i: "Mogu još jednu?" vprašam skozi luknjico v časopisu. "Puknut če ti trbuh, Andrija!" pravi, a dobil sem še eno, jo pojedel in potem sva šla na VMA. Natrpani hodniki, zaskrbljeni obrazi, mladenič z zatečenim kolenom, ki kipi iz razparane hlačnice, moleduje ledene avtomate s papirji v rokah. Ne šaljite me kuči, neču moč da se ženim, ubit če me!?! "Vidi ti nogu svoju. Ti moraš kuči!" je kremenit odgovor. On pa joče, joče, hlipa po hodniku, a vse zaman.

Končno pri psihiatru - o ne, najprej preizkus iz blefiranja. Udari po mojem kolenu, nastavim mu hrbet, ajde pa me ubij da skratimo ... Marš van!!! Kriči. In potem pri psihiatru. Iz modre omare (sef) odvije aparaturo, ki poklja kot ura. Iz nebroj predalčkov pod ključem izbere enega, vzame ven modro skrinjo, jo odklene in položi predme lesene trikotnike, kvadrate, elipse in kolobarčke, lično izstružene iz lesa, vsak svoje barve ... "Sastavi to v red!" ukaže. Premaknem z obema rokama vse v kup, kot bi pobiral moko z mize in končam. "Ti si to več radio!!!" zakriči, da se strese vsa VMA, rdeč kot histerični bolnik. To ti je zdravnik. Ve, kdaj zakričati nad podrejenim, a kako naj zna tak vulkan zdraviti psihično obolenje? Česar ne razume, nad tem kriči - nemoč.

"Slikar sem. To delam vsak dan!" odgovorim. Takoj je bil ves miren. Sledi nov predal, nova preizkušnja. Moder zvešček z risbami. Tu manjka obrv, tam manjka dimnik, tam desni brk ipd. Risbe, kot bi jih nakrcal frizer, ki za ličen izvesek nima denarja. Tudi barka brez jambora obstaja, tu nič ne manjka ... Računati na pamet nisem nikdar znal, številk nisem nikdar maral, matematiko sem tedaj še sovražil. Vpraša me, kaj sem študiral. Nekaj se že da ubesediti, vendar vidim, da mu je tuje tako Freud, kot psihoanaliza, Jung, Adler, Rorschach. Vsaj ne pokaže, da bi zadevo poznal. Rečem si, po zvezah je dobil dobro plačano službo, popoldne gre na ribolov, pa je vse v redu. Nisem se preveč trudil okrog tega, kako meni služi to znanje. Vprašal me je, kako sem prišel v Beograd. Z avionom, povem. Mislil sem, tako krhko znanje je nemoč, to bo sesulo jugo. Orožje ne more napolniti puhlih glav. Vojna bo. Jaz pa imam otroka? Za žensko sem že takrat vedel, da ima ljubimce, čim pokažem hrbet. A naj bi roko držal na luknji, da ne vskoči kakšna podgana? Saj ni moj hladilnik. To me bodo poniževali, kaj si le mislim da sem, trobentar? Bog živi vse vzpenjajoče se plezalke brez jaza. Naj cvete lumpen kultura.

Končno dobim odpust. Na postajo spet ob spremljavi lepega Varjače.

"Idi ti lepo u Banja Luku. Imat češ pare, možeš, da jebeš kad več dugo nisi, daš mi adresu i ja ti šaljem svoje stvari. Nagradni ti je to!" mu ponudim. Ves vesel se mi zahvaljuje: "Vidiš kako smo ti mi svi lepo pomogli, ideš kuči, pljuneš ispred kapije i boli te ..!" Mnogo ti zavidam, zaslužit češ pare, jebat češ i bit če ti lepo. To ti je život a ne tu, ko u lageru ..." Jaz vegetarijanec: "Kelner! Dve pljeskavice, za mene i ovog Varjaču!""Zar nisi vegetarijanec?" "Jesam, jesam, ali ovde," pokažem na srce ... "Znaš Varjača, varanje ne jača!"

V Ljubljani na postaji za Bežigrad, pred Kozolcem: "Koliko još druže?" Mimoidoči: "Devet dana i to je bilo previše za upražnjavanje brojstva i jebinstva." A jaz bi dal življenje za svoje brate. "Varalica" bi še mater izdal za pare. I šta bi taj da me nauči? Muči da, do bezsvesti i dalje, ali da me nauči voljet to ne. A kaj bi se mučil s tem.

Posledice: Pojebali ti ženu, sjebali familiju, zasmehovali in nasilovali na odru in na cesti. Razstave ignorirane, zbijanje vrednosti izdelka, ki sem ga dal galeristki, obrekovan, da me soborci ponižujejo še naprej. Jaz lažnivec.

Neki popoldan pred Astro. Mimo gre sprevod vojakov. Kot na ukaz pokažejo name s prstom: "A taj če, da se napije!" Znanec pa: "Lažeš, misliš, da nimajo druzga dela?"