Lomaxovi tereni

"Gospod, če ste res iz Teksasa, bi lahko vedeli, da na tujih plantažah ne morete takole pohajkovati in se družiti s črnuhi." Pogovor je tekel v šerifovi pisarni. Upravnik plantaže je glasbenega foklorista, nabiralca črnskega bluesa, zalotil sredi snemanja Sona Housa in njegovih bluesovskih pajdašev. Ni vprašal za dovoljenje. Izpolnjujoč "patriotsko dolžnost", ZDA so ravno vstopile v vojno z Japonsko, ga je boss privedel na zaslišanje. Šerif okrožja Tunica v Mississippijevi Delti je Alana Lomaxa premerjal od nog do glave, tehtal vsako njegovo besedo in se zraven sprenevedal, da ga zanimajo lokalni pevci bluesa. Zaslišani je jel razlagati: "Veste, gospod Son House....", in se takoj ugriznil v jezik. Čuvar zakona je porumenel: "Kaj, črnuha ogovarjate z gospodom. Ne verjamem, da ste Teksačan. Tudi tega ne, da ste prišli iz Washingtona. Verjetno ste agitator, morda ste celo vohun. Pridržal vas bom, dokler ne preverim pri FBI."

Alan Lomax je šele v knjigi The Land Where The Blues Began - po petdesetih letih dela na terenu - ubesedil in popisal svoja nabirateljska godboslovska potovanja po ameriškem Jugu, kamor ga je vedno znova neustavljivo vleklo. Krasno berljiva knjiga, ki so ji ob izidu leta 1993 prominentni ameriški književni kritiki podelili nacionalno nagrado v kategoriji non-fiction, je morda res najboljši vstop v Lomaxova odstiranja dolgo prikrivanega poglavja ameriške socialne in kulturne zgodovine. S časovne razdalje, ko je vnovič pregledoval in primerjal obledele zapiske, poslušal posnetke vse bolj sproščenih in odprtih pogovorov z domačini, je olajšano zapisal, da je lahko "beli južnjak predrl južnjaško fasado in se poučil, kakšno je bilo življenje na drugi strani rasne bariere." Knjiga je osebno pričevanje in razlaga afroameriške kulture, ki jo je beležil skoz ustne pripovedi in uglasbljene biografije anonimnih pevcev in pevk, skoz blues, delovne pesmi, balade, zaporniške pesmi, uspavanke, otroške izštevanke, basni, ples.

Številni, ki jih je skupaj z očetom Johnom Averyjem Lomaxom (1875-1948) ali sam posnel za arhiv Kongresne knjižnice, so se tudi po zaslugi posnetkov povzpeli na Panteon ameriške popularne godbe: Huddie Leadbetter - Leadbelly, Woody Guthrie, Son House, Fred McDowell, Aunt Molly Jackson, Muddy Waters.

Vse vodilne svetovne agencije so poročale, da je 19. julija, star 87 let, umrl Alan Lomax: glasbeni folklorist, zbiratelj ljudske (folk) pesmi, arhivar, glasbenik, avtor številnih knjig, biografij, zbirk pesmi. Večina je zraven priobčila fotografijo uglajenega meščanskega mladeniča s kitaro, ki pozira v maniri folk glasbenika. Slika je varljiva, preveč običajna. Resda nam kaže del njegove javne podobe iz pionirskih časov predstavljanja ameriških "folk glasbenikov in ljudske dediščine" širši javnosti na začetku štiridesetih let, toda kot glasbenik in "prevajalec" godbe je bil nepomemben. Toliko bolj, če ga primerjamo z glasbeniki iz kroga levičarskih somišljenikov, prijateljev, "folk aktivistov", kot sta bila Pete Seeger in Woody Guthrie, pravzaprav prva ameriška sodobna "folkija". Alana Lomaxa bi morali prikazati kot raziskovalca godb z mikrofonom v roki ali za pisalnim strojem, ko je prepisoval posnete pesmi, pripovedi, skušal reflektirati posneto in videno. V šestdesetih letih vzbrstelega folk revivala se ga je prijel popularen vzdevek "boter terenskih posnetkov".

Z očetom sta dokončno uveljavila uporabo aparatur za snemanje zvoka pri raziskovanju godb, na "terenskih snemanjih" (izraz field recording se je ustalil šele v petdesetih letih), kar jima je omogočalo beleženje godb v odročnih krajih, kjer ni bilo elektrike. Uporaba prenosnega fonografa z Edisonovimi valji in kasneje snemalca acetatnih plošč sploh ni bila enostavna reč. Snemalna priprava v njunem prirejenem avtomobilu je v tridesetih letih tehtala kar 250 kilogramov. Je pa bolj verodostojno zabeležila zvok, teksturo glasov in glasbil muzikantov. Izpostavljala je tisti aspekt "ustnih" glasbenih kultur, ki je bil do tedaj v preučevanju glasb drugotnega pomena, namreč izvajalski slog, držo telesa, gestiko.

Alan je že v najstniških letih z očetom, pionirjem ameriške glasbene folkloristike, na globokem jugu ZDA in v Apalačih v tridesetih letih snemal godce za Arhiv ameriške ljudske pesmi pri Kongresni knjižnici. Lomaxovi so bili teksaški farmarji, "ubožne bele pare" kmetovalskega ameriškega juga. Njegov oče je kot diplomant harvardske univerze pod tutorstvom preučevalca balad Georgea Kittredga že leta 1910 objavil pesmarico Cowboy Songs And Other Frontier Ballads. Zabeležil jih je v domačem okrožju, ki ga je najbolj poznal. Knjiga se ni kaj prida prodajala, dokler na "simpatije z izobčenci" v pesmih in podobnosti z angleškimi baladami ni javno opozoril nekdanji predsednik ZDA Theodore Roosevelt. Njegovo posvetilo v pesmarici je Johnu Lomaxu pomagalo pri karieri profesionalnega zbiralca folksongs in mu odprlo vrata Kongresne knjižnice. Ozadje pripoznanja je bilo ideološko. Vladajoče elite v ZDA so v revolveraških kavbojih odkrile simbol prave Amerike, svobode in domačinske belske tradicije, ki se je razlikovala od tiste množic siromašnih priseljencev in kaotičnih velemest.

Lomaxa sta se na teren z mobilno snemalno opremo prvič odpravila leta 1933, ko se je začelo predsedovanje Franklina D. Roosevelta. V letih najhujše gospodarske krize, množičnega obubožanja, optimizma socialne in kulturne politike New Deala sta posnela več kot 5000 plošč na 78 obratov, od Haitija, Bahamov, ameriškega Juga z otoki Georgie, med rudarji, kmetovalci, lumpenproletarci, izseljenci, kaznjenci, gospodinjami. Alan je med nabiranjem pesmi diplomiral iz filozofije in antropologije, postal asistent kuratorja Arhiva, se v pregreti družbeni klimi navzel levičarskih idej pod močnim vplivom Komunistične partije ZDA in newyorških liberalcev. Med snemanji na podeželju in v mestih je oblikoval osnovno maksimo: podeliti glas utišanim, zapostavljenim kulturam in ljudstvom. Ujemala se je z idejo o nepokvarjeni, pristni glasbeni (ljudski) kulturi nižjih razredov, v kateri so levičarji iskali zatočišče pred komercialno glasbo, vpeto v kapitalistično ekonomijo. Dolžnost glasbenega foklorista je bila, da zagovarja navadnega človeka. Lomax je opisoval ljudsko glasbo kot "demokratično ameriško umetnost" . S položajem in zvezami v Washingtonu je postal eden najvplivnejših v "kulturnem folk gibanju" takratne levice. V glasbeniških krogih sta mu ob strani stala muzikolog, Petov oče Charles Seeger, ki je pod psevdonimom redno objavljal članke o glasbeni politiki v časniku Daily Worker, in promoter John Hammond, ki je kot uslužbenec založbe Columbia v njenih arhivih odkrival kopije plošč s komercialnih katalogov (črnskih) race records in "etničnih serij". Kot iskalec talentov je "odkril" črnsko pevko Billie Holiday in Counta Basieja ter kot glas "ljudskega swinga" podpiral rasno integrirani/mešani bend Bennyja Goodmana. Hammond je bil v šestdesetih letih zagovornik Boba Dylana.

Lomaxov odnos do jazza je bil bolj konservativen. Leta 1938 je sicer posnel izjemno ustno pripoved in uglasbeljene razlage legendarnega neworleanskega pianista Jellyja Rolla Mortona, ki je zanj poosebljal prvinski folk idiom, izvorno zibko jazza. To je bil njegov odziv na zabavljaški swing. Umik v varno zavetje ljudskega se je odražal v njegovi čudaški izjavi, da je jazz z bebopom "zataval v harmonsko džunglo Schoenberga in Stravinskega".

Lomaxovo zagovorništvo folk umetnosti in izvajalcev, ki bi morali imeti dostop do množičnih medijev, do radia in gramofonskih plošč, ponazarja kariera črnskega pevca, folk singerja Leadbellyja. Leta 1934 sta ga z očetom "odkrila" v louisianski kaznilnici Angola, kjer je drugič sedel zaradi umora. Zaradi zapornikove tožbe, da je šlo za samoobrambo, sta mu pomagala, da je prišel iz ječe. Leadbelly je bil zakladnica različnih pesmi. Toda Lomax je pevčev repertoar tudi usmerjal. Svetoval je, kaj naj igra in česa ne, da bi ustrezal predstavi o pristni ljudski pesmi. Leadbelly je z izbranim repertoarjem začel nastopati v folkijevski soseščini, v kafičih pred intelektualno levičarsko publiko. Njegova plošča Negro Sinful Songs, ki jo je leta 1939 produciral Lomax, je bila prvi komercialni album ameriških ljudskih pesmi. Anonimni pevec se je prelevil v popularnega pevca. Folk glasba je postajala zvrst, povezana z osebnostmi in izvajalci. Pevec, pristni glas (črnske) skupnosti, je postal glas druge skupnosti. Po Leadbellyjevi smrti leta 1950 je postalo jasno, da se pevca v drugačnem kontekstu ni dalo zaposliti. Bil je tako oddaljen od svojega "ljudstva", da se je zanj zanimala le peščica. Njegove plošče so se v soseščini prodajale v sto izvodih.

Istega leta, ko je kazalo, da bo oživljanje folk glasbe ravno po zaslugi novodobnih folkijev izstopilo iz ozke poslušalske skupnosti, se je Lomax pred makartistično gonjo proti "komunistom" umaknil v samostojni politični eksil v Evropo. Potem ko je urejal prve izbrane albume ameriških terenskih posnetkov za Arhiv, je ponudba Columbie in britanskega BBC-ja, da postane urednik prve sistematične "svetovne knjižnice folk in prvinske glasbe", prišla ob pravem času. V devetih letih je z evropskimi kolegi ekstenzivno raziskoval v Veliki Britaniji, Španiji in Italiji ter vplival na preobrazbo evropske etnomuzikologije.

Ob vrnitvi v ZDA leta 1959 je padel v množični folk revival. Zgrožen ob misli, da bi prijetni mladi folkniki, kot jih je imenoval, nadomestili "veličastnost prave stvari", se je ponovno odpravil na jug in prvič terensko snemal v stereo tehniki. Leta 1962 je vajo ponovil v Karibih.

Alan Lomax ni bil le zbiratelj z izjemnim občutkom za godbe, marveč tudi teoretik glasbe v kulturah na presečišču med staro folkloristiko in sodobno (ameriško) etnomuzikologijo. Izzivalno delo Folk Song Style And Culture (1968) postavlja temelje "kantometrike", primerjalne analize pesemskih oblik in načinov petja ter njihovega razmerja z družbeno organizacijo.

Njegova zapuščina je pet tisoč ur posnetega gradiva. Nanjo nas vsakič znova opozarjajo sodobne fonografske izdaje v zbirki terenskih posnetkov z njegovim imenom, z zgodovinskimi posnetki bluesa, louisianskega cajuna, spiritualov in gospelov, balad, otroških izštevank, žalostnik, uspavank, delovnih in božičnih pesmi. Neumorno je razglašal, da so glasbe sveta enakovredne. In končno je zavzel bolj prosvetljeno držo do ljudske godbe: je karkoli folks igrajo in poslušajo v svoji skupnosti. Tudi popularne, ki jih v vnemi rad preslišal. Zoperstavljal se je visokim evropskim kanonom in odkrival ljudske talente v nedrjih Amerike. Alan Lomax je bil zadnji drugogodbaš.