Partija šaha

Po svoje sem v vojsko padel s čisto preprosto mislijo. To je pač treba, in potem se je vse skupaj zgodilo tako.

Nikoli prej v življenju nisem hotel namenoma eskivirati. Pravzaprav je bila vojska prva takšna stvar. Zato sem potreboval kakšna dva meseca, da se je to sploh zgodilo, in celo šele, ko sem bil že tretjič v vojski. Dvakrat so me poslali domov in mi služenje vojaščine prestavili.

No, tako pač, že prej, ko sem bil prvič tam, sem nekaj dni zamudil. Vse skupaj je bilo videti zelo hecno, saj bi lahko prišel še veliko kasneje, pa ne bi bilo nobene razlike. Prvih štirinajst dni sem hodil po kasarni kar v civilki. V bistvu sem opazoval in posedal naokrog ter čakal, da se bo kaj zgodilo.

Najprej smo tam v nekih učilnicah spali na klopeh, ma, ves teden, preden so nas razdelili v jedinice.

Tako sem čakal in čakal vsak dan od jutra do večera.

Ob petih ali šestih zjutraj smo šli na zajtrk. Včasih sem bil prvi, včasih pa sem dve uri čakal. Še naprej sem opazoval, kaj se sploh dogaja. Kakšnih frendov niti nisem imel.

No, šele po štirinajstih dneh sem dobil uniformo. Bila pa je malo čudna. Zgornji del je bil vojaški, spodnji del pa so bile čudne hlače, ki mi niso bile najbolj prav. Malo sem se pritoževal, ampak me niso kaj dosti šlivili. Potem sem pa kar v kavbojkah hodil naokrog še naslednjih štirinajst dni.

Kasarna je bila ogromna. Notri nas je bilo gotovo nekaj tisoč, zato tudi striženja ni bilo tako kmalu. Vsako jutro po zajtrku smo se postavili v vrsto za striženje. Bila je dolga vsaj petsto metrov. Tam si pač čakal, sedel ali pa gledal v zrak, razmišljal in si mislil svoje. Nekako sem buden meditiral.

Začel sem razmišljati o tem, kakšna vojska je sploh to, če je to sploh kakšna vojska, kako si to predstavljajo, kakšen red je to.

No, po približno treh tednih sem bil končno urejen in ostrižen vojak.

Prišla je zakletva in sploh nisem razmišljal, ali bom dal zakletvo ali ne. Tam sem bil kot ovca, saj sem bil še mlad poba, kakšnih dvajset let sem imel, pa že nasploh sem bil malo bolj zarukan. Imel sem svoje prebliske, tudi v šoli sem bil včasih tik na tem, da padem, včasih pa sem bil odličen. No, če sem se strinjal, je šlo v redu, sicer ne in v vojski je bilo prav tako.

Bila je tudi nastava. V glavnem, kar sem tam slišal o motoroznanstvu, sem bolj ali manj vse vedel, saj sem imel mehanikarsko šolo, in tudi zato so me dali za voznika tanka. Potem je bila pa še politička nastava, podobna samoupravljanju; mogoče v kaki sferi zanimiva tema, ampak za mladega človeka niti ne toliko aktualna, zato prav zbran nisem bil. Po svoje sem to negiral.

Zgodba je šla naprej. Začel sem ugotavljati, da če si vojak ali v mojem primeru voznik tanka, moraš na ukaz streljati. Takrat sem pravzaprav začel razmišljati, kaj pa vem, morda pa sploh ni prav, da bi bil vojak, ker delam proti svojemu prepričanju. Saj nimam nič proti vsem tem ljudem, ampak proti smislu tega početja v vojski. Tako sem razmišljal, da če sodelujem, sem potem v bistvu prav tak. Nisem se hotel upreti, ampak sem razmišljal, da moram iti nekako mimo tega. Verjetno so imele na potek nadaljnjih dogodkov vpliv tudi sanje, ki sem jih sanjal nekega dne, ko sem zaspal po kosilu. Naenkrat zadremljem in sanjam, da igram šah in v tej igri poskušam dati nasprotniku mat s konjem in kraljem, kar se teoretično sploh ne bi dalo. Takrat kralj pobegne s šahovnice in jasno grem za njim. Nato začne bežeči kralj streljati name. Sicer me ni zadel in tudi ne vem, kaj točno pomenijo te sanje, sem si jih pa zelo dobro zapomnil.

Vedno pogosteje sem razmišljal, da vojska ni zame. Hotel sem priti ven. Ukvarjal sem se z mislijo, kako bi to izpeljal. Ko sem malo gledal naokoli, so bili tam celo taki šepasti in ubogi, da niti hoditi niso mogli. Takšne so pošiljali domov. Na vse kriplje so se upirali in hoteli služiti vojsko, jaz pa bi z največjim veseljem rekel hvala in odšel.

Nekaj čudnega obnašanja sem pokazal že prej, ko sem na samem začetku tekel po krogu, v bistvu je bil fuzbalski stadion in okrog tega stadiona sem tekel, včasih tudi po sto krogov. To se je nekaterim zdelo čudno, zakaj to počnem, ali nisem malo utrgan. Seveda je bilo moje obnašanje opisano v poročilu in mi je pomagalo pri nadaljnjem poteku dogodkov. Napisano je bilo še, da včasih kar tečem v krogih, tudi po dežju, da se oddaljujem iz kruga brez vednosti kogarkoli in še nekaj čudnih je bilo.

Nekateri so šli že kar po nekaj dneh domov, pa sem si rekel: "Mater, zakaj so pa šli, kaj so pa naredili?" Ja, sem si rekel, moram odglumiti kaj takega, da me ne bi potem zaprli v ludnico za neomejen čas in na meni delali kakšnih poskusov s tabletami ali čim podobnim ali pa kar z elektriko. Intenzivno sem razmišljal, kaj mi je storiti. Pravzaprav moram biti raztresen, kazati, da se ne morem zbrati. To bo verjetno najboljša kombinacija zame. Če pa se zberem, je vse v redu.

Potem sem začel. Nisem se več bril, nisem več čistil orožja, še celo takole malo sem puško porinil v zemljo, da je dobila malo štofeljca.

No, tako smo šli na Manjačo, na poligon vozit tanke in jasno moje akcije še niso prišle do izraza. Brada še ni zrasla, puške nihče ni gledal in naslednji dan sem bil pomočnik dežurnega. Namesto da bi sklical vojake in jih peljal k zajtrku, sem šel gor malo nad kasarno na neki hrib lepo na sprehod. Ko sem od tam gledal dol to kasarno in razmišljal, kaj mi je storiti, sem si rekel: "Čisto brez zveze je, da sem še eno leto tukaj." To je bilo eno, drugo pa to z orožjem, kaj vem, vedno bolj so mi hodile na misel tiste sanje o šahu. Vse skupaj se mi je zdelo vedno bolj podobno šahovski partiji iz sanj. Figure na šahovskem polju. To je vojska. V neki zablodi globoke teme. Ne samo človeka, tudi živali je strah. Marsičesa, da bi izgubil stolček, teme ali pa sebe. Tako sem bil kar nekaj časa tam zgoraj in čisto sem pozabil odpeljati svoj vod na kosilo.

Ko pa sem le prišel dol, je bilo že vse narobe in drugi dan so me poklicali na raport. Ker smo bili na terenu, je bil ta raport kar v četi pred vsemi. Starešina me je začel spraševati, kje sem bil prejšnji dan. Sem rekel: "Tražio sam špilju." Vsi so totalno dol padli od smeha.

Solze so tekle v potokih. Potem se je spravil nad moj imidž in me takoj poslal, naj se obrijem. Eden od vojakov mi je vzel puško, in ko sem prišel nazaj, je bil zanjo odgovoren že nekdo drug. Ostal mi je samo še bajonet. V vrsto sem se vrnil neobrit in raportiral: "Druže kapetane, eto mene. Nisem se mogel obriti, ker so mi ukradli brivski aparat in kantina je sedaj zaprta, sposoditi si ga pa tudi ne morem, saj ste vsi na smotri." Sicer pa se naslednjih nekaj dni na terenu ni zgodilo nič posebnega.

Vrnili smo se v kasarno in po tem dogodku mi seveda niso hoteli zaupati nobene odgovornosti več, tako da sem bil sposoben samo še za pobiranje čikov po tleh. Odločil sem se, da to opravim kar z lopato. Odšel sem v klet po lopato in metlo, tam pa sem kar naenkrat zagledal rešitev. Povsod naokoli so ležali modroci, odeje in pa celi kupi šinjelov, verjetno tistih, ki so jih kar desetarji kradli mladi vojski, da so jo potem lahko jebali. Takoj sem si rekel: "Super!" Že sem si naredil načrt. V knjižnici sem se založil s celim kupom knjig, se stacioniral v kleti in bral. Tudi jest sem hodil takrat, ko je bila na vrsti kakšna druga četa in me nihče ni poznal. Tako sem bil izoliran nekaj dni, dokler me niso začeli iskati. Prav posebno pa se niso trudili, zato sem jim malo pomagal. Posteljo sem zrinil malo bolj proti stopnicam, tja, kjer so bile spravljene metle. Tako me je zjutraj, ko je prišel iskat metlo, odkril dežurni vojak. Takoj je prijavil odkritje in kapetan je poslal tri vojake, da me pripeljejo ven. Rukali so posteljo in vpili: "Ajde vojniče, probudi se. Nema više zezanja." Nekaj časa sem še glumil, da spim, potem sem jih pa napizdil, naj me pustijo spati, in sem še kar naprej mižal. Prvi poskus je bil neuspešen, a že čez nekaj časa je prišel k meni eden od oficirjev in me takole nežno rukal za ramo: "Ajde vojniče, dođi gore kod mene kaficu da popijemo." No, potem sem zares lagano vstal in odšel h kapetanu na kaficu.

Šibam gor do kapetana in seveda me že na stopnicah ustavi dežurni vojak. "Ej, kdo si pa ti?" Takšen ...? "Grem h kapetanu," sem mu odgovoril. Dežurni je čisto popizdil in se začel dreti name. Jasno, to je slišal kapetan, odprl je vrata in takoj nahrulil dežurnega, mene pa povabil noter.

No, ob kavici sva potem malo popričala. Vprašal me je, zakaj sem tam doli v kleti, in sem mu odgovoril: "Ja, za to je pa več razlogov. Eden je ta, da se tam doli v kleti pač dobro počutim, morda zato, ker sem jamar po srcu, drugi je ta, da nas je v spalnici trideset, teh, onih, tretjih, se pravi Šiptarjev, Bosancev, Srbijancev in ne vem, katerih še. Pač je tako, eden si nog ne umije, drugi spet smrči, kopanje je enkrat na teden, in če ga zamudiš, spet ni nič ves teden, to pa potem smrdi." In sem rekel: "Ne morem biti v spalnici, zato sem šel v klet." "Razumem te," je pokimal kapetan, "ampak tudi v civilu, če hočeš svoje stanovanje, moraš to plačati." Takoj sem ga zgrabil za besedo in mu ponudil celomesečno vojaško plačo, če je to potrebno. Ha, ha, ha ... no, nazadnje me je prosil, ali bi se le preselil iz kleti, da bi se pač žrtvoval zanj. Tako sem obljubil, da se bom vrnil gor.

Za naslednji dan je bila v načrtu uzbuna. Seveda v popolni tajnosti, le mene je kapetan obvestil o tem in me prosil v smislu dobrega sodelovanja, da bi bilo najbolje, če se spet malo preselim v klet, saj uzbuna zame tako ali tako ne velja.

Takoj, že naslednji dan, me je spet vrgel iz kleti, ker je moral tisto noč dežurati on in je imel ženo tik pred porodom, pa si ni želel kakšnih težav z mano.

Vsega skupaj mi je bilo počasi že dosti, še posebej tiste kleti, in k sreči so me poslali s spremstvom v Banjaluko po napotnico za pregled, potem pa naprej v Sarajevo. Psihiatrinja je prebrala moj dosje, vprašala ni nič, nekaj je dopisala, vse skupaj zapakirala in z mano vred poslala nazaj v kasarno. Vse se je dogajalo tako hitro, da nisem imel pojma, za kaj gre, nihče pa me ni kaj dosti spraševal.

Tako sem s spremljevalcem prišel nazaj v kasarno. Takoj so me odpeljali v pisarno na raport oziroma prebrali diagnozo, ki jo je napisala dohtarica.

Kapetan je prebral in mi sporočil: "Za štiri leta preloženo služenje vojske. Obvezno spremstvo do doma."

Dodelili so mi dva spremljevalca. Takoj sem se uprl: "Ne, ta dva pa že ne bosta šla z menoj. Če jima ne bom pobegnil, ju bom pa gotovo vrgel z vlaka." Tako so mi dovolili, da sem si spremljevalca izbral sam. Seveda sta šla z mano en tip iz Kranja in drugi iz Celja.

Po štirih letih sem bil ponovno poklican v vojaško bolnišnico v Ljubljani. Sploh nisem imel pojma, kaj naj jim rečem. Pripravljen sem bil na vse, le to mi je bilo jasno, da nazaj v vojsko ne grem.

Dobil sem cel kup vprašalnikov. Na ene stvari sem odgovoril, na druge tudi ne, očitno pa je bilo dovolj, da so me spoznali za nesposobnega služiti vojsko v mirnodobnem času.

S temi papirji sem prišel domov. Mati je bila zelo nesrečna zaradi tega. Odšla je na komando in jim povedala, da je z menoj vse v redu, da sploh nisem bolan, ampak sem jih zblefiral, in jih lepo prosila, da me ponovno preverijo. Toliko časa je težila in vztrajala, da so me zares ponovno vpoklicali.

Dobil sem poziv, naj se določenega dne zglasim v vojašnici v Derventi. Bil sem spet v dreku.

Seveda se nisem odpravil na določen datum, ampak sem še vsaj deset dni žural po mestu in razmišljal, kaj naj naredim.

Tako sem se z zamudo javil na kapiji, enkrat dopoldne. Že takoj pri vhodu me je napizdil vratar, ker sem zamudil. Odpeljal me je k dežurnemu oficirju vojašnice.

Tudi ta me je takoj nadrl zaradi zamude in hotel vedeti vzrok. Razložil sem mu, da sem v nedeljo pač odšel od doma in da sem sedaj tu.

Poklical je vojaka in mu naložil, naj me odpelje v skladišče po obleko in drugo opremo, meni pa naročil, da ko bom urejen, naj mu prinesem pisno izjavo o vzroku zamude.

Ko so me kot ovco postrigli in pobrili ter oblekli v vojaško uniformo, sem moral priti v ambulanto. Na veliko presenečenje sem v zdravniku, ki me je pričakal, spoznal sošolca. Zdaj pa res nisem vedel, kaj naj naredim. Tudi on me je tako previdno vprašal, ali je z menoj vse v redu. "Ja, v redu," kaj naj rečem. Vseeno nisem bil čisto prepričan, ali naj mu popolnoma zaupam, in sploh nisem mogel pokazati, da sem ga zares vesel. Zoprna situacija, saj sva bila dobra prijatelja in sedaj sva se znašla v tem čudnem položaju.

Kaj dosti ni mogel storiti in poslal me je v četo.

Takoj so me poslali nazaj k poveljujočemu oficirju. Moral bi prinesti izjavo o vzroku zamude.

Bil je sila prijazen, ponudil mi je viski. Prijetno sva kramljala in od časa do časa je vztrajal, da moram nekaj napisati. Izmotaval sem se na vse načine, potem mi je pod nos porinil kos papirja in mi ukazal: "Ajde, piši!" No, vzel sem tisti list papirja in nekajkrat napisal piši, piši, piši ... Takoj je popizdil, naj se neham zajebavati in lepo napišem, zakaj sem zamudil.

Pa sem napisal. Zamudil sem zato, ker sem zamudil. Kaj več nisem spravil iz sebe. Še naprej so bili zelo prijazni z menoj in dobil sem vprašalnik z različnimi vprašanji. Bolj ali manj resno sem poskušal odgovoriti nanje. Ravno dovolj, da so me ponovno poslali na pregled k specialistu v Sarajevo.

Dosje, ki sem ga prinašal s seboj, je bil kar obilen in projekt je postal zanimiv. Čutil sem se dovolj močnega in po eni strani sem bil vesel, da me čaka pustolovščina, zame je bil to izziv. Ali bom to speljal, kot je treba ali pa me v kasarni čaka pekel.

Tako smo zjutraj prišli v bolnišnico in počakali na hodniku. Zavit sem bil v vojaški plašč z zavihanim ovratnikom in stal sem tam z rokami v žepih. Zeblo me je kot psa. Videti sem bil kot kakšen revček. Oddali so moje papirje, potem smo morali počakati na komisijo.

Rešili so me vojske za zmeraj in domov me je spremljal neki Zagrebčan.