Problematični butnglavci

Mariborski popoldan, navaden delavnik, vreme se že lep čas ne more dobro odločiti, ali bi mokrilo ali ne. Klišejsko reklo nas uči, da gre prav vsakomur izmed nas svojih petnajst minut slave, in če je treba za doseganje tega cilja po središču štajerske prestolnice jahati na streho defunktnega passata prišvasano straniščno školjko, se to nekaterim pač ne zdi previsoka cena. "Ko bo vse tole za mano, bo občutek super: AAA, lej, kaj sem naredil, lej, kaj sem si upal! Takrat bo vse poplačano. Zdajle? Zdajle se pa počutim tako bolj ... no ..." je občutke opisoval vidno vznemirjeni osemnajstletni Dule, preden si je na glavo poveznil črno, deformirani gobi podobno pokrivalo in zasedel svoje mesto na nevarno pozibavajočem se belem prestolu, kjer je z do gležnjev spuščenimi hlamudračami in uživaško razprostrto Sobotno prilogo histerično hihitajočim se smrkljam, vzhičenim fizičnim delavcem na poti iz službe in infarkte komaj krotečim starejšim občankam ponujal kaj pisano tihožitje.

Obstaja velika verjetnost, da zanje še niste slišali, če pa ste to poletje po naključju slučajno ujeli kako izmed njihovih oddaj, obstaja še bistveno bolj izrazita verjetnost, da jih ne boste nikdar pozabili. Od sedmega julija, ko so na frekvencah TV3 v svoji bizarno-mazohistični veličini eksplodirali prvič, so bile predvajane štiri epizode v nekaterih krogih zdaj že kultne nanizanke Tvoj problem, in ker je bil gledalski odziv tako presenetljivo sijajen, v tem trenutku pospešeno nabirajo material za jesensko sezono. Čeprav brez najmanjšega zadržka priznavajo, da jim je kot konkreten povod za začetek projekta služila MTV-jeva debiloigra Jackass, že sam pristop (skupek navidez nesmrtnih mladcev brez živčnih končičev, ki se lastnoročno kot po tekočem traku spravlja v vrsto situacij, kjer bi Spidermanu počila hrbtenica in Neverjetnemu Hulku odpovedalo srce) vseeno podrazumeva že v osnovi zelooo posebne ljudi. Sedem pripadnikov ožjega jedra ustvarjalne skupine (vseh skupaj jih je okrog dvajset, od tega več kot polovica bolj epizodne narave, saj se pridružijo, ko imajo pač čas in v sklepih presežek hrustanca) se je s tovrstnimi vragolijami ukvarjala že od mladih nog: v osnovni šoli so se recimo radi z narobe obrnjenimi klopmi igrali bob po osmih precej strmih šolskih stopnišč nizdol, in ko so se prvič dokopali do lastne VHS-kamere, so morali seveda nemudoma začeti snemati na videz nepomembne male detajle, kot je recimo ta, kakšen obraz naredi naključno izbrana stara ženica na ulici, ko ji začneš okrog glave streljati z zelo realistično izgledajočo zračno pištolo.

Ko je Jackass naletel na tako nesluteno topel odziv, so se s svojimi nespornimi talenti obrnili na produkcijsko hišo Showtec in ta je v njihovem mladostniškem poletu zaznala dovolj marketabilnega potenciala, da se je splačalo z njimi resneje usesti in sestaviti načrt. Končni produkt je med vsemi televizijami pristal prav na TV3, in sicer zato, ker naj bi bil ta kanal v tem trenutku daleč najbolj odprt za nove programe in ideje. Čeprav si zaradi tistih čisto najosnovnejših produkcijskih zmožnosti tako spektakularnih vložkov kot na MTV preprosto ni mogoče privoščiti (to pomeni, da članom udarnega moštva ni omogočeno s krvavečimi kosi mesa okoli vratu plavati med morskimi psi oziroma jim tudi ni dano okusiti slasti tega, da te kolegi skupaj z dvesto živimi rakci golega zavijejo v zelo tesen celofan), to seveda nikakor ne pomeni, da večnosti tudi pri nas ni nemogoče iztrgati še kako uživaško imbecilnih prizorov. Tvoj problem je postal tako rekoč čez noč ena daleč najbolj gledanih oddaj na Trojki in ob nekaterih priložnostih je celo presegel rejtinge na Kanalu A in drugi mreži nacionalke, kar šteje že za kolosalen uspeh. Fantje počenjajo v oddaji brez vsakih pravil kadra in montaže vse sami, zato so tudi snemanja izrazito neplanirana: osnovna oprema (torej tri male digitalne kamere) jim je na voljo štiriindvajset ur na dan, in kadar jih piči, da bi se podali v kaj nezaslišanega, jih pač piči, tudi če je to ob pol treh zjutraj.

Če si kateri izmed gledalcev morda predstavlja, da je vse skupaj zrežirano in zasimulirano, se moti: stvari, ki jih počnejo, so nevarne, v oddaji tako rekoč brez budžeta še toliko bolj. Zadnjič so se recimo spravili na zadnjem sedežu avtomobila prižigati pirotehnična sredstva, priredili so si pravi mali ognjemet, s tem da sta se morala oba neposredna udeleženca ves čas polivati z vodo, da ne bi zagorela. V isti oddaji si je nekdo spravil v oko iztisniti dve limoni, dan pred našim sestankom ga je v bradavičko pičila čebela. Spet drugi je sedel na z bencinom polito kolo, ki je med vožnjo zagorelo in na bližnjem parkirišču povzročilo manjši požar. S sedem metrov visoke hiše so skakali v kup gnoja in se nagi metali v nasade kopriv, da sploh ne govorimo o tem, kako so sami sebe odžagali z dva in pol metra visoke veje.

Poleg "nevarnih" veljajo za najpopularnejšo kategorijo tisti "gnusni" štosi, katerih nesporni šampion je na videz nežni in sramežljivi visokorasli Tito, ki nam je, ko smo ga prvič srečali, na mizo v lokalu vrgel zelo pristno izgledajoč umetni drek, čisto tako, brez kakega posebnega razloga. Ondan je pred kamero pojedel pet živih paličnjakov: "Nimajo okusa, glede tega sem bil kar malce razočaran. Taki hrustljavi so bili, to pa je tudi vse, kar lahko rečem. V resnici ti to izkušnjo z besedami težko opišem." Njegovemu kolegu je ob neki drugi priložnosti po jeziku lezel polž, vsi skupaj pa so se tudi spravili eksati tabasko, dokler niso bruhali. Trenutni rekord popitih surovih jajc brez želodčne revolucije počiva na dvajsetih komadih, do konca sezone pa so si zastavili samo na prvi pogled nerealno ambicijo petdesetih.

S poškodbami imajo za zdaj srečo - kaka odrgnina in opeklina, več ne -, še posebej, ker niso kaj prida zavarovani. Malce so se ustrašili, ko je Tito enkrat s kolesom s treh metrov tresknil naravnost na obraz in se ni takoj pobral, a se je nazadnje vedno dobro izteklo. Ob vsem tem obstajajo tudi kadri, ki so se celo samim ustvarjalcem zdeli prehudi, da bi jih uvrstili v redni televizijski program, čeprav dodajajo, da tovrstne posnetke praviloma zadržijo zato, ker bi bili na sodišču lahko uporabljeni kot dokazno gradivo, saj je akterjem le s težavo uspelo pobegniti pred policijo in/ali gasilci. Nerealiziranih ambicij (torej pregrozotnih izzivov) je zelo malo; urednik oddaje Darko Savič pravi, da za edinega takega pravkar zbira pogum, in sicer naj bi se nekoč v bližnji prihodnosti v trgovinskem vozičku zapeljal s kake strehe, "pa da se razlimam, kakor se razlimam". Ko je mama prvič gledala oddajo, mu je zabičala, da si v prihodnosti česa takega ne sme več dovoliti, zdaj pa se je že precej dobro navadila. Ko so na sporedu smešne fore, se pač krohota, ko pa zapreti realna nevarnost, nasmešek nekako zamre.

Zamisel s prostodušnim posameznikom, ki na strehi belega passata z dodobra osmojeno notranjostjo (to je namreč natanko tista podrtija, na katere zadnjem sedišču so si zadnjič privoščili piromanski žur) po mariborskih ulicah opravlja veliko potrebo, je stara že štiri mesece, vendar jim je uspelo šele zdaj od Metalke dobiti na posodo konkretno straniščno školjko. Ko je Dule svoje odsral v samem mestnem jedru, je s spuščenimi spodnjimi gatami zavil še v Drive-In, kjer je vesoljnemu občinstvu najprej oznanil, kako pošteno ga zebe v rit, nakar si je iz rok okamnele blagajničarke privoščil še posebej krepčilen mlečni napitek. Po tem dosežku ni dobila ekipa prav nobene priložnosti za počitek, saj je bila takoj na sporedu naslednja numera, namreč alkoholno izžiganje riti pravkar polnoletnega Darjana.

Ta je po še kar obsežnih predpripravah precej nonšalantno spustil hlače - jajc si kljub dobronamernemu prigovarjanju kolegov ni hotel z gumico pritrditi čim bližje popku - in svoj bogato kosmati derriere pogumno nastavil kombinaciji prižganega vžigalnika in strastnega pljuvanja osemdesetodstotnega ruma. Po nemalo impotentnega amaterskega prhanja si je moštvo omislilo strokovno pomoč v obliki bližnjega barmana, ki si je v ustno votlino natankal cel deciliter strašljivo zaudarjajočega žaltavega bučkuriša. "Daj že, ker me zebe!" je ponegodoval Darjan, in lahko mi verjamete, da ga ni zeblo dolgo, saj je takoj naslednji trenutek na krilih ognjene žoge začel izvajati apaške plese bolečine in sovraštva. Ker ga je prvič oplazilo predvsem po hrbtu, je bilo treba postopek v celoti ponoviti, le da je bedni mali vžigalnik nadomestila prava iz zažganega časopisa ustvarjena bakla. "Ma kaj ste vi normalni, jaz se ne bom več z vami družil!!!" je rjul Darjan, ko je bila tarča tokrat zadeta in so kocine zacvrčale, a je bil po tem prvem skovikanju prav on tisti, ki je predlagal, da lahko zaradi njega poskusijo še z deodorantom.

Ker je bil to očitno Duletov dan, je v tretjem snemalnem sklopu glavna vloga že drugič pripadla njemu, kar je podatek, ki bi mu ga zavidalo zelo malo ljudi. Zadnja torkova klapa je padla ob sprehajalni poti nad Snežnim stadionom, točneje ob materi vseh mravljišč, ki so ga ustvarjalci v bližnji preteklosti odkrili povsem po naključju. Z lopato, ki sva jim jo iz prtljažnika nesebično posodila s kolegom Sarkičem, so v gigantsko humko najprej izkopali udobno sedišče, nakar so Duleta vanj zagrebli, da mu je ven molela samo glava. "Ma daj, onemu je rit gorela, ti boš pa zdaj kompliciral zaradi parih mravljic!" so ga nadrli, ko sprva ni kazal posebne urnosti pri smukanju v objem tisočerih ugrizov, tako da mu, ko je v duši pretehtal njihove besede, v resnici ni preostalo drugega, kot da to naredi. "AAAAAAA!!!" je hropel, ko ga je naenkrat zaskelelo na vseh koncih hkrati, na kar so kolegi odgovorili s stoičnim: "To ni nič! To ni nič!" in ga z lopato parkrat pošteno kresnili po vratu, recimo, da zato, da bi eliminirali najbolj zagrizene predstavnike miniaturne kolonije.

Ko je ves rdeč prvič privreščal ven, je moral kaj kmalu zopet nazaj, le da so mu tokrat zagrebli tudi glavo, nakar se je eden izmed kamermanov v navalu posebne zlobe peš sprehodil čez njegov trebuh. "No, toti je pa res pravi džek-as!" je z noto možatega občudovanja izjavil drugi snemalec, ko se je Dule drugič in zadnjič priopotekel iz vročega počivališča. Po tem kolosalnem velikem finalu se je zdela zadnja ideja dneva - da bi kdo pojedel kos kruha z debelim premazom zobne paste - tako bleda, da so jo na mestu opustili in se polni ponosa zaradi pošteno opravljenega dela odpravili nazaj dol. Prva jesenska oddaja je začela dobivati zelo konkretno podobo. Zvečer bodo za sprostitev verjetno igrali nogomet.

Fantje se zelo dobro zavedajo, da sam profil oddaje najverjetneje ne zagotavlja prav nobene dolgoročnosti, saj se pridih obešenjaške neustrašnosti sila hitro izrabi, gledalci pa bodo v vsaki naslednji epizodi lakomno zahtevali še bolj bolne in degenerične fore. Dokler bo šlo, bodo vztrajali. Posebej jih veseli, da so se v zadnjem času širšemu moštvu priključile okrepitve nežnejšega spola, ki so jim v ustih že zmešali alkoholni koktejl, da ga je lahko eden izmed fantov potem pridno posrebal s slamico. "Naše punce so super, samo nočejo si naredit totalne sramote tako kot mi, samo to je problem. Mi rabimo take, ki bi naredile čisto vse." Trudijo se vpeljati tudi nekatere novosti, recimo stalno gostovanje različnih medijsko znanih osebnosti - tako jim je recimo po dolgotrajnem mukotrpnem prigovarjanju že uspelo pripraviti Sebastijana, da je enega izmed njih na gobec užgal tako močno, kot ga vse življenje ni niti oče. Za nameček so si zastavili, da bi obseg delovanja raztegnili do Ljubljane, kjer želijo, če nič drugega, posneti obraze mimoidočih, ko bodo navzoči pri navideznem samomoru navidezne starke, ki bo s Tromostovja spektakularno skočila v Ljubljanico, poleg tega pa mrzlično iščejo načine, kako bi jim uspel povsem nag tek skozi glavno dvorano med sejo parlamenta. Če bodo dovolj dolgo ostali dovolj motivirani, ne dvomimo, da jim bo to nazadnje tudi uspelo. In če to komu ne bo všeč? No, čigav problem bo to?