Glasna tišina

V prisrčni garaži-ob-družinski-hiši, kjer se sestanem z duom Silence in kjer se člana srečujeta sama s sabo in drug z drugim, vlada prijetna tišina, zrak diši po - no, po stvareh za odišavljenje zraka, vsi inštrumenti, natančneje sintetizatorji, so prekriti z ličnimi belimi plahticami, po tleh je pometeno, okna so čista, že leta tu ni nihče kadil. Vseeno nastaja med temi stenami ena bolj čudaških in mračnjaško sladkobnih godb v našem prostoru. "Midva sva kar zadovoljna z elektropopom. To je neke vrste pop. Zgrajen na molu," definira njuno glasbo Boris. Boris Benko, vokalist in avtor besedil ter večine glasbe, se po končanem ALU-ju ukvarja še z oblikovanjem in ilustracijo, "pa tudi muzika že kar prinaša". Primož Hladnik pa, na sintetizatorju in odgovoren za aranžmaje, ravno končuje študij francoščine in nemščine.

Zametke dua Silence najdemo v meglicah preteklosti, natančneje v peskovniku, kjer se mali Borisek in Primožek polivata s Fructalovim korenčkovim, kasneje pa s sokom Pingo. Že v rosno mladih letih ustanovita osnovnošolski bend, a se žal nekako ne obnese. Silence nastane nekaj let kasneje, v srednji šoli, v sedanji zasedbi. Nekateri dodatni člani se menjavajo, a Primož in Boris ostaneta vse do danes čvrsto jedro. Okrog štiriindevetdesetega se začne resnejše delo, ko njuna skladba izide na kompilaciji "zakladov modernega evropskega synthpopa Daydream Collection", zaradi navdušenega odziva občinstva pa jima nemška založba Chrom records ponudi ploščo. "Pri nas založbe, ki sva jim predstavila material, niso ravno pokale od navdušenja", zato sta srečo poskusila zunaj. Ma non troppo je stiliziran in zaključen prvenec, poln domiselnih popovskih prijemov in nepričakovanih stranpoti. Na naše police pridejo plošče šele kakšno leto po izidu, ko distributerji opazijo precejšnje povpraševanje. "V resnici jih je moral najprej neki najin kolega uvoziti sam." Sledi nekaj koncertov, "čeprav ravno blazno ne koncertirava, saj pri nas niti nimaš nekih blaznih mest, da bi zagnal neko blazno turnejo, posebno s tem profilom glasbe", ponatis prve plošče in drugi album, Unlike a virgin, ki izide pri isti založbi in ga poleg pričakovanih kvalitet odlikuje še nekaj odličnih inštrumentalistov. Približno takrat ju na Izštekanih v Cankarjevem domu opazi Pograjc in ju povabi k sodelovanju. Iz tega se razvije več zanimivih projektov, glasbo prispevata za predstavo Polnočni rabljev let. "Hladnik je pianist po zgledu Casablance, jaz pa sem neki sadistični voditelj," pravi Boris, ki kasneje sodeluje še s Fičo Baletom in Bogdanovskim pri predstavi Švic in Švarc. Duo Silence pripravlja tretjo redno ploščo za Chrom records, soundtrack še ene predstave Betontanca, kjer sodeluje, Maison des Rendez-vous, pa bo izšel pri slovenski Niki. Za skladbo, ki sta jo posnela z Anđo Marić, pevko skupine Flare, se bo kmalu snemal videospot.

Marsikatera glasbena skupina, ki bi proizvajala tako "drugačno" glasbo kot Silence, bi se kaj hitro opredelila za alternativo in se tako tudi obnašala. Silence pač ne: "Po definiciji sva ljubitelja popa. Dober pop komad je še vedno največji izziv, v alterju si hitro domač." Po glasbi se na naši sceni počutita najbližje Videosexu, "mogoče kakšen moment Laibachu". Sicer sta v Nemčiji dobro prodajana, pri nas pa bolj kulten kot popularen pojav, navdušujeta pa se nad fenomenom Siddharte, ki je "zamajala mnenje glasbene industrije glede tega, kaj se prodaja, in prisilila založbe v bolj profesionalen odnos". Sta brezkompromisna ustvarjalca, ki ne glede na zahteve in utečene poti prostora sledita svoji viziji. To se kaže denimo v razliki med njunima vsakodnevnima umirjenima osebnostma in odrskim nastopom (nazadnje med drugim na Trnfestu v KUD-u Franceta Prešerna in v sklopu festivala Mladi levi na Tromostovju), saj je ta za dvočlansko skupino, od katere je en član priklenjen za stojalca s sintetizatorji, neverjetno dinamičen in poveden. "Na trenutke je darkerski, NSK-jevski, prilagaja se glasbi. A recimo, da smo optimistični in rečemo, da ni tako pomemben videz, ampak bolj muzika," pravi Boris. Vsebine skladb in besedil so na prvi pogled romantične, celo veltšmercovske, vendar tudi angažirane: "Trenutno to ni preveč popularno. Celo morje bendov je zdaj politično korektnih in se izogibajo aktualnim temam. Veliko stvari, ki se dogajajo okrog nas, ni najboljših, zato, če že imava možnost, je treba o tem kaj povedati." No, punk bend vseeno nista.

Glasba večinoma nastaja tako, da Boris postavi bas linijo in ritme na računalnik, nakar pride Primož in stvar "ozaljša z aranžmaji za godalne kvartete, obogati zapletene akorde". Tudi v živo igra Primož sintetizatorje, Boris pa poje, basi in ritmi se spuščajo z minidiska, razen ko povabita k sodelovanju kakšne glasbenike. Nazadnje je bil to na primer godalni kvartet Rožmarinke, s katerim je nastala "neke vrste simbioza, ki zelo dobro uspeva, saj dajo glasbi dimenzijo, ki jo sama težko doseževa, a nama je zelo všeč". Pravzaprav bi si človek mislil, da, omejena s številom izvajalcev, dveh namreč, marsikaj dosežeta težko. A Silence žive ritemsekcije niti ne pogreša, "po eni strani je praktično, ker ti ni treba toliko ljudi voziti naokrog, poleg tega se ne kregava, kdo je naglas". V polni zasedbi, se jima zdi, bi bilo povedanega več, zato ju kot glasbenika bolj zanima in jima pušča "bolj odprte roke" prav ta manko.

Boris in Primož nista zvezdnika. Nista fanta z ulice in nista tipa s scene. Pravzaprav ju, mimoidoča na ulici, človek niti ne opazi. Tudi urejeni ministudio ne izdaja, da v njem nastaja kakovostna godba, ki elemente popa spretno izrablja za ustvarjanje celih pokrajin mutantskih tonov in stopljenih ritmov. "Imava averzijo do fotografiranja in vizualnosti," pravita, "rada bi predvsem poudarila glasbo in ne sebe." Resnica je, seveda, nekje vmes: za "poudarjanjem glasbe" se skrivata precej introvertirani osebnosti ustvarjalcev, ki pa se prav prek glasbe izlivata na dan v vsej svoji prikriti grandioznosti. Že samo to, da za njima stoji tuja založba in po svetu, predvsem pa po Nemčiji razširjeno večtisočglavo občinstvo, ki njune plošče pokupi v celotni nakladi, kaže, da je Silence več, kot se zdi na prvi pogled.