Najboljši analogni zvok

Za majhno skupnost, še posebej takšno, kakršna je slovenska, je sicer malce nenavadno, da v njej kar mrgoli prvovrstnih in v svetu spoštovanih znanstvenikov, zdravnikov, športnikov in drugih uspešnežev, vendar je tako. Zato ni presenetljivo, da je med nami zrasel tudi človek, o katerem se širijo govorice, da konstruira najboljše gramofone na svetu kar v kleti svoje hiše na Gorenjskem. Čeprav se je v preteklosti že zazdelo, da bo zanimanje za vrtenje vinilnih plošč usahnilo spričo vdora novih tehnologij, se trend v zadnjem času, sploh po zaslugi didžejev, ponovno nagiba v gramofonsko smer. Predvsem zato, ker držanje plošče v rokah, za prave glasbene fundamentaliste, pomeni pravzaprav nekakšen religijski moment, kakršnega ni mogoče občutiti ob prekladanju brezosebnih zgoščenk s kupa na kup.

Tudi kariera Franca Kuzme se je začela skozi ljubezen do glasbe in s tem posredno do vinilnih plošč. Na koncu hipijske dekade se je, ko je bil še dijak, začel zanimati za rock, saj ga slovenska popevka ni prepričala. "Intenzivno sem se začel ukvarjati z glasbo ob prihodu kompaktne kasete. Z njo si lahko posnel zelo veliko muzike z radia in si napravil arhiv. Prva zbirka so bile torej kasete. Plošč takrat pri nas sploh ni bilo toliko oziroma jaz nisem poznal ljudi, ki bi jih imeli." Ker drugače ni mogel priti do kakovostne glasbe, je snemal predvsem z znanega rockerskega

Radia Luxemburg. Zaradi slišnosti se je moral zbujati ob šestih in ga poslušati do sedmih, ko je napočil čas za odhod v šolo. Kasneje so s prijatelji počasi že začeli naročati plošče pri tujih založbah. Predvsem plošče v začetku sedemdesetih let popularnih skupin Led Zeppelin, Deep Purple, Black Sabath, Ten Years After in podobnih. Vinilke pa so bile še dokaj drage. Ker uradno ni bilo deviz, je denar spretno kamufliral v pismo, zavil v karbonski papir, upal, da ga nihče ne bo ukradel, ga poslal tuji založbi in v najboljšem primeru prišel do plošče.

Prvi vrtilec plošč mu je podaril oče, ki je delal kot kinooperater v kranjskem kinu in je tako prišel do glasbene aparature. Gramofon je potreboval le malo popravila in igla je že drgnila plastiko. Kmalu pa mono predvajalnik plošč ni bil dovolj, predvsem po tem, ko so okoli leta 1972 tudi naši logi spoznali stereo. "Bilo je nekaj zastopnikov. S prijatelji smo hodili gledat njihove izložbe, ker je bilo predrago, da bi karkoli kupili." Vseeno se je porodila želja po tehniki, ki je krepko prekašala proizvajalko zastarelega zvoka v mono tehniki. Prvi stereo gramofon je kupil v takrat luksuzni veleblagovnici Nama in končno doma začel poslušati prelivanje zvokov iz zvočnika v zvočnik. "Vedno, ko sem pri kakšnem znancu slišal boljši zvok, sem hotel imeti prav to: večjo slišnost, večjo dinamiko, več basov in visokih tonov ..." Želja po še bolj izpopolnjenem zvoku se mu je uresničila ob prihodu hi-fija. Na samem začetku je to pomenilo komponento brez gramofona in zvočnikov, le ojačevalnik z radiem. Vendar je bilo to dovolj, da se je začel zanimati še za produkcijo.

Sredi sedemdesetih let je skupaj s prijateljema ustanovil Klub ljubiteljev glasbe, kjer so zanimanje za glasbo in hi-fi združili s koristno dejavnostjo. Prirejali so različne hi-fi seminarje, organizirali so tudi koncerte in glasbene večere in med drugim pripeljali Braneta Rončela z njegovimi ploščami, kranjskemu avditoriju predstavili Buldožerje in Pankrte. S klubom se je dokončno razšel, ko se je vse bolj začel usmerjati h glasbeni tehnologiji. "Bolj sem se začel zanimati za hi-fi in sem si nabavil boljše aparature. Tudi prijatelji so me začeli spraševati za nasvete, saj je bila ta tehnika v tistem času pravi boom, kakor je danes domači kino." V Angliji je začel kupovati gramofone, ki so jih prodajali po delih, in jih sestavljal za prijatelje. Tako se je začel vse bolj poglabljati v podrobnosti izdelave. Izpod njegovega orodja so začeli nastajati prvi ojačevalci in zvočniki, v glavi pa mu je že tlela zamisel o izdelavi gramofona.

Po služenju vojaščine se je projekta lotil resneje in v pol leta izdelal svoj prvi gramofon, leto kasneje pa še gramofonsko ročico. "Iz eksperimentiranja je nastal izdelek. Gramofon je bil preprost, upoštevani pa so bili vsi zahtevani parametri. V končni fazi igla odčita s plošče premike ranga nekaj molekul, zato mora biti vse drugo pri miru." Čeprav ponavadi gramofone kot krožnike s pogonom in ročice ali igle izdelujejo različni proizvajalci, se je sam lotil konstruiranja gramofona in ročice. Do sredine osemdesetih let je izdelka tako izpopolnil, da sta se pojavila na tujem trgu. Gramofon je poimenoval Stabi, kar nakazuje stabilnost, ročico pa Stogi, kar opozarja na njeno togost. Že ta izdelek je bil za svojo ceno vrhunski. Tujino je najprej previdno osvojil z ročico in šele, ko je dobila vrhunske ocene v strokovni literaturi in utrdila ime Kuzma, je ponudil gramofon. Stabi in Stogi sta osvajala vse več držav in proti koncu osemdesetih let je že kar 95 odstotkov proizvodnje namenjal izvozu. "Na začetku je bila to čisto nora ideja, da nekdo pri nas dela gramofone in jih izvaža." Obrtniki takrat še niso smeli prosto trgovati z "umazanimi" tujimi kapitalisti. Zato je želel izdelke izvoziti prek znanega kranjskega podjetja Merkur, pa so mu hoteli zaračunati štiridesetodstotno provizijo. To je bilo zanj nesprejemljivo. Poiskal je še večje podjetje, Slovenijales, ki je bilo pripravljeno izvažati izdelke po normalni ceni. Ob spremembi zakonodaje je leta 1989 ustanovil svoje podjetje in se še sam začel ukvarjati z zastopništvom.

To je bil tudi čas za razmišljanje o novih izdelkih. Zato je nastala ročica srednje mase s krogličnimi ležaji in z minimalnim trenjem. "Pri ročki moraš paziti, da imajo ležaji čim manjše trenje. Ne sme biti zraka, da deli ne vibrirajo. Iščeš med tem, da je ročka toga in čim lažja, vendar ne toliko, da ne bi bila konstruktorsko trdna. Ne morem si namreč privoščiti, da ročka nazadnje ne niha." Tako je nastala ročica Stogi reference, hkrati pa je razvijal še gramofon Stabi reference. In leta 1992 je nastala konstrukcija, težka štirideset kilogramov, bolj sofisticirana od prejšnje, narejena iz kombinacije aluminija in pleksija v sendvič konstrukcijah zaradi dušenja. Gramofon je bil še letos v internetni reviji Enjoy the Music razglašen za analogno komponento leta, kar kaže, da se stvari ne spreminjajo tako hitro. Ta gramofon se že s ponosom uvršča med najboljše gramofone na svetu. Kuzmove gramofone poleg glasbenih fanatikov namreč kupujejo različne proizvajalke hi-fi opreme, da na njih preskušajo svojo najnovejšo opremo, ali pa založbe plošč, saj tako najbolje preskusijo kakovost zvoka.

Proizvodnja je stekla. Franc Kuzma je dva gramofona in dve ročici sredi devetdesetih let izvažal že v trideset držav in užival vse večji ugled. Prav zato je bilo nujno, da je spet začel razmišljati o novem izdelku. Zamisel se je razvijala precej časa, ob prelomu tisočletja pa je na trg poslal z estetskega vidika enega najnenavadnejših gramofonov Stabi S, h kateremu je spadala ročica Stogi S. "To je bil velik uspeh. Gramofon je imel ortodoksen, funkcijski dizajn. Vse, kar je na tem gramofonu, mora biti tam, nič ni odvečnega. Kar pa mora biti, je zelo dobro narejeno." Čeprav gre za najmanjši Kuzmov gramofon, to še ne pomeni, da gre za najmanj kakovostnega. Vseeno je hkrati nastajal še gigant med gramofoni - devetdesetkilogramski Stabi XL, ki se prodaja predvsem na Daljnem vzhodu. "XL je poskus, da naredim gramofon brez vseh kompromisov in brez vseh omejitev. Že sam krožnik ima 24 kilogramov. Pogon je urejen z dvema motorjema in dvema jermenoma. Gre za veliko materiala in veliko mase." Najtežji gramofon je zaključil serijo. Ti štirje gramofoni tako ponujajo klasiko v Kuzmovi ponudbi. Z njimi se je prerinil med svetovno znane izdelovalce analogne glasbene opreme.

Vendar se Franc ni ustavil pri tem. Ni zaspal na lovorikah. V njegovi delavnici že nastaja prototip najnovejšega gramofona. A trdi, da ta sploh ni tako pomemben. Veliko zanimivejša je nova gramofonska ročica, ki je tudi opazna v delavnici. Je njegov najstarejši izdelek, vendar je še ni spravil na višjo raven, ker se je preveč ubadal z gramofoni. "V višji rang ko grem, težje je narediti kaj novega. Že sedaj so izdelki v čisti svetovni špici. Postali smo dejansko dobra znamka. Zato sem se odločil za radikalno spremembo in sedaj se trudim, da bi izdelal najboljšo ročko na svetu." To ni več klasična ročica, ki se premika po radiju, temveč ročica, ki sledi plošči tangencialno, tako kot se reže v tovarni. Se pravi, da ročica nima več vrtišča. Zato so potrebni popolnoma novi konstruktorski prijemi, kar se tiče trenja. Kuzma je v ta namen izbral zračni ležaj in uporabil stisnjen zrak. Ležaj je s tem postal tako tog in pod takšnim pritiskom, kot da gre za obdelovalni stroj. Prototip bo predstavil te dni na sejmu v Londonu, proizvodnja pa naj bi se začela do konca letošnjega leta. Ljubitelji glasbe bodo ugotovili, da razvoja še ni konec in da je še veliko rezerve pri izpopolnitvi zvoka.

Od prvega lesenega gramofona, ki ga je izdelal v osemdesetih letih, pa do danes ni minilo veliko časa, kljub temu pa je ime Kuzma med avdiofili pojem vrhunskih izdelkov. To pričajo tudi cene. Za katerega izmed izdelkov odštejemo celo do 16.000 ameriških dolarjev, vendar se lahko tolažimo, da so cene pri nas tudi do trikrat nižje kot v tujini. Za domače ljubitelje hi-fija je Kuzma odprl trgovino v Ljubljani, kjer je na voljo za svetovanje. Na leto proda nekaj sto enot po vsem svetu, končna obdelava in sestava pa še vedno potekata v kleti hiše, kjer prebiva. Če bi si pri njem želeli sestaviti najbolj vrhunski sistem, bi si olajšali denarnico za okroglih pol milijona evrov. Kljub temu pa pravi, da na svetu obstaja gramofon, ki je dražji od njegovih, vendar zato, ker ni v serijski prodaji.

povezava