Sanjski comeback

Tomaž Pandur je za nekatere prevarant, za druge genij brez primere. Dejstvo je, da je v zadnjih dobrih desetih letih bolj kot kdorkoli drug medijsko zaznamoval slovensko gledališko sceno. V Slovenijo se je vrnil po petih letih, tako kot je odšel (s kriminalistično preiskavo in postopkom pred sodiščem), spektakularno, z 78-milijonskim projektom Hazarski slovar.

Prvič ga je gledališče fasciniralo pri petnajstih letih v Dubrovniku, kamor je hodil na morje. Prej se je ukvarjal s slikarstvom in imel tudi nekaj razstav. Hamlet s Šerbedžijo v glavni vlogi pa je bil zanj življenjska prelomnica. Od takrat je živel le še za teater. Že v gimnaziji je ustanovil gledališko skupino Tespisov voz. Njegovi gledališčniki so imeli predstave na zapuščenih dvoriščih, podstrešjih in v kleteh, skupino pa je izdatno financiral Tomažev oče, nekdanji nogometaš Olimpije in Branika, kasneje poslovnež, ki se je ukvarjal s črno metalurgijo. "Vsi, ki smo se takrat šli teater, smo naravnost občudovali njegovo sposobnost, da mu uspe zbrati sredstva in uresničiti, kar si zamisli. Bilo je veliko entuziastov in manjših gledaliških skupin, ki so se otepale s finančnimi težavami, a le njemu je vedno uspelo zbrati, kar je potreboval," je v začetku devetdesetih let pripovedoval eden njegovih vrstnikov. Študentska leta je preživel v Ljubljani, na AGRFT-ju, kjer je zrežiral dve predstavi v sklopu študija in diplomiral.

Pandurjeva prva predstava po diplomi je bila Šeherezada v sodelovanju s pesnikom in dramatikom Ivom Svetino, v Slovenskem mladinskem gledališču, v sezoni 1988/89. Predstava je bila v njegovem slogu gledališča, kot si ga je zamislil, gledališča sanj. Megalomanska, pompozna in medijsko zbombardirana je dobila več priznanj na mednarodnih festivalih v Evropi in Ameriki in postala eden najboljših slovenskih izvoznih kulturnih artiklov. Pandur je postal gledališki fenomen, kot je ugotovil eden izmed kritikov. "Igralska simbioza je presenetljiva. Petje, ples, zenovska meditacija, akrobacije, transsurrealizem, teater krutosti, forma in introspekcija."

Sedem let blišča in slave

Njegovi temeljni načeli, ko je leta 1989/90 že kot živa legenda prevzel dolžnosti umetniškega vodje SNG Maribor, sta bili kakovost in spektakel, pred kvantiteto, zato je delal le po eno predstavo na leto. Prvi projekt v novi službi je bil Goethejev Faust, sledile so komercialne uspešnice, Shakespearjev Hamlet, Bizetova Carmen, Dantejeva Božanska komedija, Ruska misija po motivih Dostojevskega in spet predstava v sodelovanju z Ivom Svetino, Babylon. V Mariboru je ustanovil gledališki center, ki so mu bili izredno naklonjeni lokalni veljaki, politiki in gospodarstveniki. V njem so našli človeka, ki naj bi oplemenitil obubožani domači kraj in omilil regijsko manjvrednost, zato so ga izdatno sponzorirali. Kdor je hotel biti in, je hodil v SNG Maribor gledat Pandurjeve večurne megalomanske šove, tudi tisti lokalci, ki so dotlej prisegali le na Zlato lisico. Maribor je postal romarsko središče novih in starih ljubiteljev gledališča, Pandur pa poleg propadajočega Tama štajerska medijska velezvezda. Tudi zato mu je uspelo zagotoviti si podporo mesta Maribor - to ga je velikodušno sponzoriralo, poleg ustaljenega dohodka iz sredstev ministrstva za kulturo. Za svoje predstave je imel tudi generalne sponzorje, zgradil je pravo propagandno mašinerijo, ki je opozarjala na njegove predstave na ulicah in v časopisju. Izdelal je celo vrsto prodajnih artiklov od majic, priponk, kaset z gledališko glasbo do obeskov za ključe, plakatov in druge krame. Leta 1991 je SNG Maribor za gostovanje v Mehiki porabil dobrih 250.000 dolarjev (celoletni proračun takratnega predstavnika slovenske vlade v Ameriki je znašal okrog 200.000 zelencev). Polovico sta prispevala mesto in ministrstvo za kulturo, polovico so primaknili sponzorji.

Tako kot je s Šeherezado proslavil Slovensko mladinsko gledališče, je tudi z mariborskim gledališčem osvajal tuje gledališke odre, še posebej so ga ljubili v Južni Ameriki, pobiral je nagrade ter fasciniral gledalce in tudi kritike. Pa ne ravno vseh. Ko je neki slovenski kritik napisal, da so njegove predstave dolgovezne, je od urednika celo zahteval, naj ga zamenja, na njegove predstave pa pošilja koga, ki je "kompetentnejši". S časopisi, ki o njem niso pisali hvalospevov, preprosto ni hotel več sodelovati. Znana je tudi afera ploskanje, ko je eden izmed članov Slovenskega mladinskega gledališča, ki je v tistih časih tudi imelo odmevno Tauferjevo predstavo Odisej in sin, a ni bila deležna tako rekoč nobene medijske pozornosti, dejal, da ima Pandur na predstavah najete ploskače, ki publiko v slogu ameriških šovov spodbujajo k ploskanju in vzklikanju.

Blišč pa ni bil zastonj. Po Mariboru so začele krožiti govorice o megalomanskih izgubah, vsem mestnim, državnim in sponzorskim subvencijam navkljub. Njegovi projekti so stali ogromne denarje, saj je za predstave izbiral le najboljše obrtnike in najdražje materiale. SNG je začel toniti v izgube.

New York-Hamburg-Beograd-Ljubljana

Leta 1997 se je Tomaž Pandur poslovil od mariborskega gledališča in odšel v New York. "Čez noč sem se znašel v središču novega sveta, v New Yorku, in se poskušal na novo ustvariti, na novo roditi, na novo živeti," je povedal v enem izmed intervjujev. Slovenija in predvsem Maribor sta bila šokirana. SNG je imel hude izgube. V Mariboru se je začela kriminalistična preiskava in se končala leta 1999, sledila pa ji je vložitev obtožnice zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja. Šlo je predvsem za domnevne nepravilnosti pri sodelovanju mariborske drame z avstrijskim festivalom, ki je koproduciral predstavo Ruska misija. Zadeva je še vedno na mariborskem sodišču. To je na zahtevo Pandurjevega odvetnika Borisa Kaca, ki je vložil ugovor zoper obtožnico, postopek vrnilo na stopnjo dopolnitve preiskave, Višjemu državnemu tožilstvu v Mariboru. Sodišče bo tako v prihodnosti opravilo ponovno zaslišanje prič, odvetnik Kac pa je letos vložil dodatne predloge o nekrivdi svojega klienta in sodišču predložil dodatno dokazno gradivo. Vmes je leta 1998 državni zbor izglasoval posebno proračunsko postavko v višini 125 milijonov tolarjev za pokritje izgub v mariborskem gledališču.

Ko so v Sloveniji po SNG hodili kriminalisti, se je v New Yorku Pandur lotil filmskih projektov. Pisal je scenarij za Hazarski slovar po knjigi Milorada Pavića, ki si ga je želel tudi Bernardo Bertolucci, vendar ga je pisec zavrnil, in scenarij za Idiota Dostojevskega. Živel je nadstropje nad Tomom Cruisom in prijateljeval s številnimi slavnimi hollywoodskimi igralci, producenti in skladatelji. Ko so ga v eni izmed ameriških producentskih hiš vprašali, kakšne so njegove izkušnje s snemanjem filmov, jim je Pandur mirno odgovoril, da je edini, ki še ni posnel slabega filma.

Pred dvema letoma se je zmagovito vrnil na odrske deske in očaral še Hamburg, kjer je v znanem gledališču Thalia Theater zamenjal ameriškega režiserja Roberta Wilsona in zrežiral Dantejevo Božansko komedijo. Občinstvo in kritiki so ga spet vzljubili. V enem izmed nemških časopisov so zapisali, da je "režiser mag, ki pooseblja kreativni princip 20. stoletja na prehodu v 21 stoletje".

V Slovenijo se, razen na sodne obravnave, ni veliko vračal. "Počutil sem se, kot da bi se vsa vesoljna krivica sesula name, in verjetno je vsakomur jasno, kako to boli. Za slabo finančno in umetniško poslovanje celotnega SNG in nelegalne poslovne odločitve so enostavno potrebovali velikega krivca, žrtveno jagnje, in za to vlogo sem bil jaz očitno najprimernejši," je povedal ob vrnitvi. Kljub vsemu mu je spet uspel veliki comeback s Hazarskim slovarjem, slovensko-srbsko koprodukcijo, vredno 78 milijonov tolarjev. Premiera novega megašova je bila v Beogradu, kar je mnoge ziritiralo, ker sta večino kapitala v predstavo vložila Mobitel (znesek je poslovna skrivnost) in mesto Ljubljana (v sklopu Festivala Ljubljana je prispevalo 19 milijonov tolarjev).