Edinburški rob

"Zastonj vstopnice za vse, ki si upajo javno izjaviti, da si to sramotno pačenje zasluži ime gledališče!" Trije beli Japonci s črnimi dežniki na ulici izvajajo gibalni spektakel. Iz množice firbčnih turistov izstopi mladenka in izproži prst proti gibajočim se dežnikom. "This is theatre!" zavpije v po špansko popačeni angleščini. Občinstvo zaploska, Španka dobi svojo vstopnico, led je prebit in igra se nadaljuje. Vedno več nas je mnenja, da so dežnikasti Japonci res gledališče, vedno več prstov se obrača k njim. "This is theatre! This is theatre! To je gledališče!" Vse dokler ne zmanjka vstopnic. Pisani transvestiti se smukajo po ulici, vselej na preži za dobro ali pa vsaj napol dobro foro, zapostavljeni gibalci jim pridejo prav. "Zastonj poljub vsakemu, ki javno prizna, da ga moje noge spravljajo ob pamet." Komedijanti, prevaranti, žonglerji na hoduljah, muzikanti, berači, živi kipi, japonski Hangerman, napihovalci balonov, obritoglavi vesoljci na pohodu za brivskimi aparati, pojoča švicarska ura ... In vse to ob b(m)učni spremljavi dud, katerih zvok se zna zavleči celo v najintimnejše prostore mesta.

Na vratih hostla se zablešči spran napis "cleaning for accommodation, ask the staff". Dve uri druženja s sesalnikom v zameno za zajtrk in prenočitev. Ni slabo in treba je preživeti v za naše razmere že tako dragem škotskem mestu v času festivalov. Podobni listki bingljajo tudi s sosednjih hostlov, za srečneže, ki pridejo prvi, sta na razpolago celo manj naporni službi receptorja in telefonista. Tako, za osnovne človekove potrebe je poskrbljeno, zdaj je na vrsti kultura.

Vsega je preveč

Pri izbiri nekaj od več tisoč predstav na dan ima človek resne težave. Še posebej pri tako neinformativnem programu, kot je Fringe Programme, kjer so podatki o tem, ali je predstava amaterska, študentska ali profesionalna, prebrisano nadomeščeni s puhlicami v slogu very funny, well acted, beautifully written itd., navadno izrezanimi iz leto starih festivalskih ali kakšnih drugih kritik.

V navadi je pompozno in vsiljivo promoviranje predstav, ki smo ga pri nas za zdaj še bolj vajeni v zvezi s coca-colo kot z gledališčem. Skupine v kostume oblečenih igralcev in plesalcev hodijo po mestu in me prepričujejo, naj si ogledam njihov show. Taktike so različne: nekateri se me lotevajo nonšalantno, zviška, v slogu "we are the best", drugi simpatično na način "and where are you from?", spet tretji skoraj proseče. Modno je ležanje na ulici s povečano fotokopijo kritike, seveda pozitivne, in prošnjo vabilom za ogled predstave na glavi.

Že naši predniki so se, ne vedoč, kod in kam, orientirali po zvezdah. Ko se je Luma, predstava, ki je dobila vseh pet zvezdic, izkazala za tretjerazredno žonglersko ekshibicijo s svetlečimi kiji, sem pomislila, da gre za nemški ocenjevalni sistem. S težavo sem izbrskala kritiko z eno samo zvezdico in naletela na amaterski musical po zgodbi Fausta. Česa tako simpatično nerodno hecnega pa že dolgo ne, a kaj ko ni bilo ne namenoma hecno ne namenoma nerodno in simpatično.

Zvezde so odpovedale in tudi branje celotnih kritik mi ni bilo v pretirano pomoč. Kritike v lokalnem časopisu The Scotsman so kar vse po vrsti pozitivne, podobne vsebinskim obnovam predstav, kot bi jih spisal gledališko neizobražen, a neverjetno vztrajen ljubitelj gledališča. Revija List, posvečena gledališču in zabavi, je nekoliko bolj kritična, pisci so večinoma teatrologi, a čeprav vsak od njih napiše po več kritik na dan, obdelajo le manjši del festivala. Vsega je preveč, ne morem več.

Z izkušnjami se prostor manjša in tudi nepreglednost Fringea se s časom levi v znane okvire. Dolge vrste za vstopnice, ki molijo iz gledališč na ulice, vem, da dišijo po komercialnih comedy showih. Sledi Shakespeara, Čehova, Becketta in drugih znamenitih piscev navadno pripeljejo do študentskih predstav. Ladyboys of Bangkok, Chinese State Circus, Japanese Gay Stripers in podobni obetajo, kar pač obetajo, ena joška in dva leva gor ali dol. Večina izmed dogajalnih prostorov skuša biti prepoznavna, imeti svoj imidž, to pomeni, da so predstave vsaj približno razporejene po prostorih glede ne zvrst in kakovost. Če nisi osel, ti ni treba dvakrat na led.

Že lani sem odkrila dve gledališči (St Stephen's in Theatre Workshop), ki v okviru Fringea vsako leto pripravita slovenskim Mladim levom podoben festival sodobnega plesa in gledališča, imenovan Aurora Nova. Poklicne in že nekoliko uveljavljene skupine, aktualne teme, izvirni načini podajanja teh tem, iskanje novega gledališkega izraza s sodobno tehnologijo so glavne Aurorine smernice.

The mute who was dreamed, predstava iranskega gledališča Theatre Bazi, me je vrgla, da se tri dni nisem pobrala. Režiser in zvokovni spremljevalec predstave Atilla Pessyani je svoj čas veliko sodeloval z znamenitima gledališkima ustvarjalcema Petrom Brookom in Tadeuszem Kantorjem. Opazen je njun vpliv. Zadnja leta ustvarja s svojo družino, z ženo, s sedemnajstletno hčerko in z devetletnim sinom, ki je tokrat skrbel za zvok in luči. Oba z ženo sta med drugim znana iranska filmska igralca (tako si tudi prislužita večino denarja). Vsebinsko se predstava The mute who was dreamed naslanja na klasično perzijsko povest o svetu gluhe, neme in slepe deklice. Kletka, v kletki slepka, zamotana v ruto, živa raca, koran in slepkina oskrbnica, prav pokrita. Na koncu pobeg. Slike sodobnega Irana?

Predstave, ki me pretresejo, me navadno tudi potrejo, bolj redke me osrečijo. Zato sem bila toliko bolj vesela brazilske plesne skupine Lia Rodriguez Companhia de Dancas s predstavo Such stuff as we are made of, s katero so pred meseci nastopili tudi v Moderni galeriji v Ljubljani. Sedem mladih ljudi, ki entuziastično kažejo svoje jezike, joškice in pimpeke, brez zadrege, a dostojanstveno, podirajo pregrade med njimi in nami, da potem laže pridejo z besedo na dan in povejo, kar imajo povedati. Dajmo, zbudimo se! Aktivistično in naivno, a izvedeno s takšnim žarom, vero in samozavestjo ter hkrati s čisto profesionalnostjo, da človek ne ve, komu bi pomagal čez cesto, ko pride iz dvorane.

Drug prostor, ki se mi je vtisnil v spomin na letošnjem Fringeu, je gledališče Demarco-Rocket. Tja sem nekega jutra hitela gledat bosansko otroško predstavo Children of Srebernica for peace, ki je sicer odpadla, jaz pa sem čakajoč nanjo rešila svoje stanovanjske probleme. Demarco-Rocket je namreč zbirališče performerjev iz vzhodne Evrope, med drugim tudi z ozemlja nekdanje Jugoslavije. Ni bilo prvič, da so me na popotovanjih po tujini iz zagate rešili južni bratje s svojo gostoljubnostjo. Bosanski režiser Samir Mehanović je pred sedmimi leti gostoval na Fringeu in od takrat živi v Edinburghu. "Nema problema, možeš spavat kod mene." Dobila sem svojo sobo in spet čistila samo za sabo.

V Demarco-Rocketu so gostovali tudi člani beograjske gledališke skupine The Balkans New Wave. Tri ženske so v predstavi The Daughters of the Moon pele in plesale o umrlih nevestah, ki svojo nepotešeno željo po slavju in veselju tešijo z ritualnim plesom vsako polno luno. Lepo, kljub kičastim kostumom. Pod vodstvom Samira Mehanovića je skupina j.l.s. theatre iz Tuzle izvedla gledališki eksperiment Perpetum Mobile II. Precej napovedanih skupin, tudi iz nekdanje Jugoslavije, pa zaradi težav z vizumi ali zaradi pomanjkanja denarja ni prišlo.

Po predstavi poljske igralke Jolante Juszkiewicz The mother again (ena od mnogih predstav, ki so obravnavale letos zelo popularno temo materine posesivnosti do otrok) me je za rokav pocukal sam Richard Demarco, ustanovitelj Demarco-Rocketa in znan edinburški mecen, specialist za območje vzhodne Evrope. In zakaj? Napis Mladina na moji press izkaznici, ga je spomnil na čase, ko je na Fringe pripeljal razstavo takrat še manj znane slovenske skupine Neue Slowenische Kunst. Čez nekaj ur sem že brskala po njegovem arhivu in res odkrila zaprašena povabila na razstavo NSK.

Od malih k velikim

Od Fringea na International Festival. Večerne obleke, garderoberka, lestenci, lože in gromozanski oder. Rotterdamski Macbeth, francoska La Cuisine (projekt Mladena Materića in Petra Handkeja), parodija na Labodje jezero v režiji Jana Fabra, Boris Charmatz in njegov eksperiment heatre-television. Priznam, znašla sem se v zagati. Vrhunsko izpeljani projekti, koncepti, ki jim resnično ni mogoče očitati naivnosti, pa vendar me njihova umetniška moč ne gane, njihova vera me ne prepriča. Ne pri vseh, da ne bo pomote. Spojiti pravo mero tehnične dovršenosti in zanosa, forme in vsebine v dramaturško zaokroženo celoto, ki deluje na čustveni in na razumski ravni hkrati, je očitno zelo težko. Ali pa sem jaz v zadnjem mesecu gledala preveč predstav?

Za konec festivala grem raje na koncert "of a superb Slovenian group", kot se sliši govoriti po pubih. Terra Folk so res osvojili festivalsko občinstvo. Osemnajst koncertov, nastop na BBC-ju, polna dvorana plešočih, nasmejanih obrazov, stage-diving, nagrada Spirit of the Fringe. Žurka je bila res fenomenalna, hvala.

In po žurki kot vedno praznina, mir, tišina. Cirkus je odšel, mestno prebivalstvo je iz milijona in pol upadlo na velikost Ljubljane, glavna ulica je že spet polna avtomobilskega pleha. Samo dude še igrajo, teh očitno ni mogoče utišati.