Gremo v kino, drugič

Igorja Stravinskega je novinar povprašal po njegovih najljubših skladateljih. Odgovoril je: "Trije B-ji. Bach, Beethoven in Brown - James Brown". Zapriseženi glasbeni formalist, ki je trdil, da je najprej obrtnik, iznajditelj glasbe, praktik muzične ars, je torej kot predstavnika "ameriške dediščine" med največje skladatelje vseh časov uvrstil onega črnca zabavalca. Ozrimo se po domačih logih, k zagovornikom in zastopnikom glasbene umetnosti na šolah, akademijah, v simfoničnih orkestrih, v medijih, ekspertnih komisijah, koncertnih ustanovah. So zmožni takšne presojevalne geste, če ne kar odprtosti duha. Verjetno bi ravno Stravinski za marsikoga obveljal za enega glasbenih velikanov XX. stoletja, morebiti celo za največjega. A da bi se mednje vrinil črnski pouličar brez institucionalne, akademijske verifikacije glasbene pismenosti in umetnostnega talenta, urbani garaški muzik, ki je izšel iz družbene margine in svojo novatorsko godbo delal in predstavljal v zagamanem komercialnem miljeju reklam, televizije, radija, tonskih studijev? Lepota zadeve je, da resna zgodovina svetovne glasbe minulega stoletja ne vzdrži brez Stravinskega ne brez Browna.

Če se z muzičnih višav prizemljimo na dvodnevni posvet Margina, niša ali mainstream?, ki ga je pretekli teden v Cankarjevem domu pripravila (ljubljanska) Asociacija nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev s področja kulture in umetnosti, je bila podmena debat ves čas tale: mar si mi, neinstitucionalci, "neodvisni ustvarjalci" sodobne žive kulture v sedanjih zaostrenih, negotovih družbenih pogojih končno ne zaslužimo enakovredne pripustitve in priznanja našega dela kakor od države in mesta redno financirane umetnostne utrdbe, javni zavodi. Mar ni čas, da se ob Posvetitvi pomladi znajde tudi Sex Machine ali različne kombinacije obeh. Penili so, kdaj bo za njihovo dejavnost končno kanilo kaj več novcev in drezali, kaj je z javno infrastrukturo, s prostori.

Spomnimo se, da je nastanek Asociacije spodbodla razdelitvena šlamastika financ za letošnje kulturne projekte na ljubljanski ravni in na ministrstvu za kulturo, ki v manjvreden položaj postavlja dedinjo nekdanje ljubljanske alternative s konca sedemdesetih in z začetka osemdesetih let, ki sploh še vztraja na delovanju v kulturi. Najprej je v vrstah tamestnih zavladala panika. Načelnica oddelka Nelida Nemec je celo napovedovala odstop, kasneje pa je prišlo do ublažene ocene, da z razpisom ni bilo nič narobe, kar je ponavljala tudi županja. A rabuka je privedla vsaj do pogajanj z mestom, ki obljublja drugačen razrez sredstev na naslednjih razpisih.

Stanje stvari je mizerno. Ljubljanska štorija je rahlo morbidna pripoved o izgubljenih kulturnih in političnih bitkah, o stalnih izgubah težko pridobljenih prostorov za prireditve, vaje in druženje, o tem, da v vseh letih ni bila usposobljena niti ena spodobna srednje velika večnamenska dvorana za koncerte, ki niso kontemplativno sedeči, če ne kar socialno elitni, da navkljub naročenim raziskavam in pobudam ni želenega centra za sodobne umetnosti, s katerimi se ponašajo vse evropske prestolnice. Je pa Ljubljana zato vsaj "mesto kulture", kakor nas od nesrečnega evropskega meseca kulture naprej prepričujejo table na prometnih vpadnicah. Vse to so obirali na dvodnevnem posvetu, kamor so ob povabljenih gostih iz zahodne Evrope malodane na zagovor prišli tudi kulturni aparatčiki oddelkov za kulturo iz mesta in države na čelu z ministrico. Od evropskih gostov smo vsaj izvedeli, da tudi tam sodobnim umetnostnim praktikam ravno ne cvetijo rožice, da gradijo nefunkcionalne zgradbe, nekakšne kulturne centre, iz katerih vsi bežijo, da se tradicionalne ustanove (opere, gledališča) z odločevalci o financah vse bolj oklepajo evropske umetnostne ideologije 19. stoletja, kar dolgoročno strateško in ekonomsko oži prostor sodobni urbani kulturi. In predvsem to, da je treba državni in lokalni politiki težiti, jo prepričevati o pomenu kulture, o vlaganju v sodobno kulturo, ki je lahko spodbujevalka privlačnosti mest.

Posvet je bila prva fokusirana javna debata o kulturni politiki po velikopoteznem szdljevskem simpoziju leta 1997 v sodelovanju s Svetom Evrope. Zaradi položaja pobudnikov je bila bolj konkretna. Od znanih stališč članov Asociacije so bili zanimivejši odgovori in izmotavanja "nasprotne" strani. Simon Kardum z ministrstva je svojim prijateljem kreativcem naravnost povedal, da imajo zvezane roke, saj proračunske škarje od zgoraj zateguje finančni minister Rop. Peter Božič, zastopnik mestne eldeesovske klike in predsednik odbora za kulturo, je tarnal o "neskladju predstav, kaj s kulturo v prostorskem trajnostnem razvoju Ljubljane v prihodnjih 20 letih, kjer je prevladala odločitev oddelka za urbanizem". V prevodu, mesto se ne bo šlo kakšne velike "kulturne gradnje", saj od tega ne bo nič pospravilo v svojo malho. Zraven je zadrego s tekočo mestno kulturno politiko pripisal soliranju molovskega oddelka za kulturo. Zanj vsaj vemo, da si je z županjinim žegnom omislil grandiozen mestni festival, grajsko sprehajanje v škricih in poletne starojedrne veseloigre za plebs. Direktor opere Borut Smrekar je spraševal, ali je že sam status neinstitucionalcev zagotovilo inovativnosti proti javnim zavodom. Verjetno res ne, a državni uslužbenci, umetniški ustvarjalci in poustvarjalci, kot se tradicionalistično reče, imajo vsaj zagotovljene plače in lahko prosto meditirajo o inovativnosti. Drugi si morajo ustvarjalno izmišljati projekte in uganjevati v javnih razpisih nastlane želje. Še najlepša peripetija na posvetu o lokalnih nišah in mainstreamu se je zgodila po nastopu dunajske gostje in mestne poslanke Marie Ringler o prijazni prepričevalni komunikaciji s politiki in vplivanju na "politično voljo". Ropotovec Igor Vidmar jo je pobaral po krajih, kje se na Dunaju dogaja urbana popularna kultura. "Aaa, mislite na youth culture?" Kakopak je prvoborec mislil na rokenrol različnih obličij. V drobni zadregi Dunajčanke je bilo zaznati predsodek, da je to področje kulture, ki se še ni povzpelo do statusa urban contemporary arts. Gostja je v enem stavku povzela problem, ki je vsebovan v raznoliki združbi in stališčih Asociacije. V osnovi so "umetnjakarska". Stremijo za prepotrebno širitvijo spiska umetnostnih področij, ki jih pokrivajo resorji ministrstva in oddelki za kulturo. Toda v njih je kultura zvedena na seznam umetnosti, ki bo vedno kasnil. A urbanost, popularnost, ki vključuje boj za prostor, za "poseben življenjski slog", "umetnost marginalnih družbenih skupin", kakor je navajal Emil Hrvatin, je eno redkih oporišč demokratične participacije v kulturi, ki je onstran samopašne politične (zlo)volje in rezkanj finančnega ministra. Zgodovinsko so ta prostor v godbah začeli širiti "mali lokalni b-ji": Brecelj, Buldožer in Begnagrad s sledniki.

Pogled je uperjen v kino Šiška. Mestni so najavili, da gre zanj januarja naslednje leto ven javni razpis. Bo vznemirljivo branje. Jasno bo, kakšne so nakane v zvezi z javno infrastrukturo za kulturo. Še prej bojo volitve.