Platina

Platina 9th RMX - najnovejši spot Siddharte, sicer delo Luke Lorencija, Oskarja Moharja in Janeza Stucina - je zgodba o androidu, ki sanja o električni ovci. Njegova muza, seksi, kul, retro-moderna androidka, ga je vrgla ven, med ruševine, okruške, rjo in puščobnost futurističnega sveta, v katerem “izginjajo barve, izginja nebo”. In android, obseden z njenim vonjem, njenim glasom in njenim odsevom, sam zase “platina” in “angel”, zanjo “kič” in “hudič”, se hoče vrniti k njej, za vsako ceno, manično in strastno, magari na silo. S krampom razbija zid njenega gotskega oporišča, ki je videti kot grad Lare Croft na pokrajini Burtonovega Brezglavega jezdeca. Potem skuša zid preplezati, toda scvrti okostnjak ga odvrne. Z avtom in verigo hoče strgati orjaški, težki portal. Divje, obupano. Toda strga se veriga. In sunek ga spremeni v monodramsko verzijo demolition derbyja. “Vse se podira, vse se krivi.” Ne popusti. Vztraja. “Pa vem, da lahko.” Ta android je želja v high-tech oklepu. Luč so izklopili - njegove želje ne. Ni želje brez strahu - in android živi v strahu. Gre za prisluhi in prividi - puščavniški hudič, angel s šopkom, ki pa ni dovolj kičast, da bi mu odprla vrata. Platina sicer ne diši po Iztrebljevalcu, toda sam android po žrtvi Iztrebljevalca - iskreno rečeno, izgleda kot “šesti”, izgubljeni, nikoli najdeni replikant iz Iztrebljevalca, ki ne ve, v koliko kopijah so ga izdelali, in ki dvomi, da je. Bomba!

Platina traja le 4 minute in 43 sekund, toda izgleda kot najboljši slovenski film leta 2002. Izgleda ekstremno drago, toda bil je ekstremno poceni. Ne low-budget, ampak no-budget. Izgleda izredno živo, celo intimno, občuteno, toda v celoti je bila narejena v računalniku. Skrita je med Videospotnice, ki so tako rekoč edini kraj, kjer jo lahko vidiš, toda lahko bi jo vrteli v kinu - in pobirali vstopnino. Platina ima patino klasike. State-of-the-art je izraz, s katerim lahko povzamete to, kar vidite, toda vse to je bilo narejeno doma, na domačih računalnikih, gverilsko, napol skvotersko, daleč od kakega studia.

“Z Oskarjem sva se štiri tedne z mašinami preprosto selila, ker sva hotela imeti mir. Najprej sva bila en teden v Umagu - s sabo sva odnesla mašine in jih tam povezala. Potem sva bila en teden v Bohinju, pa en teden pri meni doma in en teden v Sečovljah, na solinah, kjer sva na grobo postavila vso animacijo,” pravi Luka Lorenci, ki je Platino režiral. Stucin je bil njegov pomočnik, Mohar je reč dizajniral. Četrtega ni bilo. Vse so naredili sami. Od začetka do konca. Pač online multipraktiki, ki so nekaj mesecev risali kadre in akcije, animirali okolje in androide, rolali skelete, sence in 3-D mreže, nanašali teksture, finese in prave, finalne slike. “Le neka firma nam je čisto na koncu, ko nam je že voda tekla v grlo, posodila dvajset računalnikov za renderiranje - povezali smo so jih, tako da so potem kakih deset dni mleli.” In računali, polagali sliko.

“Tudi ideja in scenarij sta naša. S Siddharto smo se dogovorili le, da naredimo spot, to je vse - potem so nam pustili povsem proste roke, celo do te mere, da smo lahko sami izbrali komad. In Platina nam je najbolj sedla. V njej smo se najbolj našli, med drugim tudi zato, ker v Sloveniji predstavlja glasbeni presežek in ker je že sama po sebi zelo vizualna.”

Zunaj računalnika ni bilo nič - nobene kulise, nobene makete, nobene miniature. “Le krampanje in tek smo posneli, toda le zato, da smo imeli referenco za animiranje.” No, najprej so animirali okolje... ee, futuristični wasteland, “ki ga je narekovala glasba. Tudi sam sem v takem svetu najbolj doma. Ni bilo alternative.” Ne da je svet, po katerem tava android, alternativen ali paralelen, toda svetu, ki ga običajno malajo slovenski filmarji, je huda alternativa. Da ne govorimo o obeh androidih.

“Oskar je tube zvijal v preproste človeške forme, dokler ni potem ven prišla forma, s katero sva bila zadovoljna.” In če bolje pogledate, android res izgleda “tubasto” - kot mumija iz tub. Šur, Andy Warhol bi zvijal konzerve, toda dvomim, da bi zadel tesnobo in strah tega popartističnega, posthumanističnega, nevrogotskega cyber frika, ki so ga le oči. Manga-oči brez obraza. In brez ust.

Usta ima prevezana, prelepljena, zavezana. Namerno. Kot da bi nam hoteli filmarji reči: brez skrbi, ne bo spregovoril! Ne bo vas utrujal z govorancami! Lorenci, Mohar in Stucin se zelo dobro zavedajo, kako mučno in nenaravno ponavadi izgleda sinhronizacija glasu in ust animiranih likov - hja, tako mučno in nenaravno kot govorjenje slovenskih filmskih junakov, ki jim ne pomaga niti sinhronizacija. Ni kaj - horror! Mumifikacija androidovih ust je zato tudi fina, parodična subverzija “slovenskega sindroma” - in če bi radi ujeli še eno fino parodijo “slovenskega sindroma”, bodite pozorni na prizor, v katerem android na vrhu zidu zagleda okostnjak z neiztrohnjenim srcem. Ha!

Platina ni le demonstracija nove tehnologije, recimo digitalnega fotorealizma, ki ga je promoviral film Final Fantasy, v katerem so žive igralce zamenjali z digitalnimi “igralci”, saj veste, z agilno ekologinjo Aki Ross in drugimi pixli. Aki je hiperrealistično dolgočasna in sterilna - hej, malce celo škili. Izgleda tako realistično kot robot, ki imitira človeka in pri tem fuša. “Za 3-D je fotorealizem smrt. Če skušaš noter postaviti realnega človeka, si že v izhodišču mrtev - nikoli ne boš zadel. Lahko se trudiš in četudi se ti bo zdelo, da ti le malo manjka, boš še vedno kilometre stran.”

Androida - za razliko od Aki - ne rešujeta sveta, ne sanjata o tujem planetu, ne čakata na vesoljski zoom, niti ne izgledata le kot brezčutni, mehanični marioneti računalniške igre. Toda med njima obstaja osupljiva kemija, pa četudi se sploh ne srečata. Ko vidiš Aki, si spet zaželiš človeka. Ko vidiš androida, si človeka ne želiš več. Ni čudno, Platina ni posneta po softwareu, ampak po poeziji. “Smo fani Siddharte - in spot smo posneli iz spoštovanja. Še mi smo hoteli pokazati, kaj znamo. Dobro muziko smo hoteli poročiti z dobrim spotom.” Platina je hommage Platini. In obenem fragment najboljšega slovenskega filma, ki še ni posnet.