Četrt stoletja pozneje

Koliko si bil star ob prvem koncertu Pankrtov v Mostah?

Takrat sem imel 22 let. Mogoče sem bil mlad, čeprav sem se že počutil v srednjih letih. Že prej sem igral akustiko, vendar sem si želel kaj ostrejšega. Sam pri sebi sem rekel, da bom zdaj že kmalu star in da rabim kaj takšnega.

Kako se je zbrala ekipa?

Tako kot se zdaj igra mali nogomet, se je takrat igral rock; po Kodeljevem in po okoliških placih in garažah. Veliko mojih prijateljev je kaj igralo. Jaz sem jih malo spremljal. Sicer so bile to druge linije, saj so igrali različne stvari. Rolingi, hard rock, blues ... Rolling Stonese so imeli skoraj vsi radi. Bila je tudi neka cerkvena skupina, ki je igrala soul. Vse to se je dogajalo tu v okolici, Kodeljevo, Vodmat ... V primerjavi z mano so bili vsi glasbeniki, jaz sem bil bolj ljubitelj.

Zgodba o Pankrtih se je začela tako, da sva se spoznala z Gregorjem Tomcem. To je bilo naključje. Študirala sva na istem faksu, FSPN. Takrat smo rabili nekaj novega. Skozi pogovor smo prišli do tega, kako je dolgcajt na sceni in da je treba kaj narediti. Tako smo ustanovili punk bend.

In kje ste prvič slišali za punk?

V reviji Time. Spomnim se neke slike in teksta, kjer so se delali norca, kako je to brez veze. Zgražali so se nad tremi akordi in hrupom. Točno smo vedeli, da bi bilo to v našem okolju dobro predstaviti.

Tomc je torej že od začetka zraven?

Seveda. Šel je v inšpekcijo v Anglijo in prinesel par plošč, ki smo jih potem preigravali. Tiste tekste, ki si jih nisem zapomnil ali pa jih nismo razumeli, smo malo napol prevedli. White Riot je bil Upor, ZK punk je Sonic Reducer, Lepi in prazni je Pretty Vacant, igrali smo še original God save the King pa Jean Genie od Bowieja ter nekatere moje stare komade Porno projektor, Bruhajmo vsi ... Nabrali smo 15 komadov in koncert je trajal dobro uro. Kramberger, poznejši basist, je bil takrat naša predskupina. Igral je svoje komade na solo električni kitari. Takratni basist je zdržal samo tri koncerte, potem je bilo zanj to prehudo.

Že od začetka je bil zraven bobnar Slavc?

Edini, ki smo bili od začetka zraven, smo bili Slavc, Grega in jaz. Drugi so se menjali. Začela pa sva midva z Gregorjem zato, da narediva provokacijo. Imeli smo radi glasbo, vendar smo hoteli tudi nekaj sprovocirati.

Sta vedela, da se lahko pojavijo težave z oblastmi?

Ker smo bili na takšnem faksu, smo te zadeve poznali. Naš družinski prijatelj je bil Marjan Rožanc, ki je bil zaprt. Mama mi je vedno govorila: kaj ga serjete, boš zaprt, tako kot je bil Marjan. Takrat so govorili, da je zbolel v zaporu. Ker pa sem redno študiral, sem imel nekako mir. Temu primerno smo v bendu uporabljali metafore. Direktna politika nas ni zanimala. Nismo hoteli narediti stranke in se boriti za oblast. Nismo imeli političnih ambicij. Hoteli smo le sprovocirati in obarvati sceno, ki je bila precej siva.

Vaš prvi koncert so že oglaševali na RŠ-u?

Mi takrat Radia Študent niti nismo poslušali niti jih nismo povabili na koncert, saj se je na Študentu takrat vrtela predvsem intelektualna muzika, ECM jazz. Vendar so potem zelo hitro sprejeli tudi punk. Očitno so to, kar sva občutila z Gregorjem, občutili tudi drugi. Plakati so bili napisani na roko, in to je bila edina reklama, koncert naj bi bil bolj lokalen. Zato smo bili sami presenečeni, ko se je prikazalo toliko ljudi. Prišli so tudi ljudje iz medijev in institucij kot Igor Vidmar, Stane Sušnik, Peter Mlakar (ta je takrat delal za ŠKUC in nas je takoj povabil v Beograd). Bilo je pol ljudi, ki so kasneje ustanavljali svoje bende. Prodali smo okoli 350 vstopnic in dvorana je bila polna.

Kateri normalni bendi so takrat sploh nastopali?

Buldožerji so bili ljudje, ki smo jih spoštovali, prav tako Tomaž Pengov ... Nekaj jih je bilo, vendar so bili povezani bolj z elito, mi pa smo želeli biti rock'n'roll in zabava. Dejansko smo hoteli noreti. Ne vem niti, zakaj sem vrgel nekemu kritiku čevelj v glavo. To je bilo storjeno v afektu. Dosti stvari je bilo takrat narejenih v afektu. Naš način je bil, da smo na odru pozabili na vse, včasih tudi na besedila.

Kasneje ste se tehnično izpopolnili?

Leto dni smo rabili, da smo posneli material, ki sva ga z Gregorjem pripravila v štirinajstih dneh. Za koncert pa smo vadili mogoče kakšne tri tedne, vendar ne vsak dan. Vaje so izgledale tako, da smo se zbrali popoldne z dvema steklenicama vina, steklenico pelinkovca in smo delali. Pisali smo besedila in hkrati delali muziko. Komadi so zelo tekli. Veliko smo igrali naokoli leto oziroma dve, in sicer zelo surovo. Osemdesetega smo posneli še ploščo v tem stilu. Dolgcajt smo končali v 48 urah, v enem šusu.

Velik dogodek za Pankrte pa je bil prihod Duleta Žiberne, ki je prej igral pri Buldožerjih. Z njim smo šli v širše pojmovan rock'n'roll. Prvi koncerti so namreč bili vulkan, ognjenik, art dogodek, ker smo tako znoreli na odru. Performans, ki ga ne moreš ponavljati. Jaz po koncertu tri dni nisem mogel govoriti.

Je bil tvoj frontmanski vzornik Iggy Pop?

Takrat sem najraje poslušal Louja Reeda, Patty Smith, Dawida Bowieja, skupine The Clash, Sex Pistols, Dead Boys, Ramones, New York Dolls, The Undertones, preigravali smo tudi Boba Dylana. V začetku leta 1977 je bil namreč punk dosti širši kot danes ali pa s pojavom ortopunka. Tudi imidži so bili bolj različni. Pa tudi reggaejaši in punkerji so igrali skupaj. Kar se glasbe tiče, je bil punk zelo anarho-demokratičen, daleč od tega, da bi bil samo oster in nabijaški. Hkrati se je pojavil tudi dark.

Vam je prvo snemanje omogočil Igor Vidmar?

Vidmar je bil izvršni producent prvega singla leta 1978 in prvega LP-ja Dolgcajt.

Leto za singl je bilo takrat zelo hitro?

Nam je šlo blazno hitro. Teden dni po Mostah smo že bili v Beogradu, in to ne kjerkoli, temveč v SKUC-u, kjer je prostora za 1000 ljudi. Deset let zapored smo to dvorano vsakič razprodali. Za nas je bil kar šok priti v Beograd. Kritiki so govorili o stvareh, ki so bile za nas too much; kaj vse smo hoteli ... Tudi v Zagreb so nas takoj povabil v neko pomembno galerijo. Malo za tem pa smo že imeli v Zagrebu koncert, kjer je 1500 ljudi plačalo vstopnice.

Torej ste že dobili resen denar?

To ne. Punk je imel takrat to nesrečo, da je imel nizko ceno. Mi kot študentje si nismo mislili, da se lahko od tega živi. Cene vstopnic niso bile tolikšne kot danes. Če smo na koncertu kot mulci zaslužili 100 DEM, je bilo to za nas veliko.

Če primerjaš repertoar v Mostah in v Beogradu, koliko se je spremenil?

Ne dosti, saj je bilo le teden razlike. Beograd je bil čisti hec. Slavc je zaspal na vlak, zato je moral bobnati bobnar Buldožerjev, saj smo šli dol z Buldožerji in Andrejem Šifrerjem. Andrej je bil človek, ki je tudi populariziral punk. Bil je prvi, ki je vrtel Sex Pistolse na Valu 202 v oddaji Rock'n'roll v vsako slovensko vas. Izkazal se je za zelo širokega človeka. Drugače od Domiclja, ki se je delal norca iz punka.

So takrat že obstajali pritiski po partijski liniji zaradi besedil?

Pritiski so bili bolj po družinski plati. Moj oče je bil v partiji in so mu začeli govoriti: kaj je sedaj to, kaj ga serjejo ... Na začetku so to pri nas jemali kot cirkus. V Sarajevu je bilo že drugače. Tam nismo mogli igrati do leta 1985, dokler nas ni povabil Kusturica. Ponekod so to jemali zelo resno. Tudi kam drugam nismo mogli priti. Ljubljana, Zagreb, Beograd, Reka, Pula pa so bili nekaj povsem drugega. Kasneje sva z Gregorjem vsak dobila svojega človeka, ki nama je sledil pol leta. Vendar mi nismo toliko izkusili te punk scene, saj smo veliko vadili in igrali. Nismo popivali in delali izgredov. Samo dvakrat sem doživel šikaniranje policije v kavarni Union.

Najznačilnejši primer je bil, ko so prišli k nam The Stranglers. Nekako sem bil povabljen na njihovo tiskovno konferenco. Dobro smo se zaštekali. Ampak niso me pustili v Halo Tivoli z njimi. Zato sem bil ves čas koncerta s Stranglersi na odru. Za organistom so mi dali stol.Takrat sem bil tam persona non grata kaki dve leti. Kar iz nič. Po drugi strani sem imel v nekatere lokale, kot je bil Turist, že prost vstop.

Pred kratkim sem zbiral posnetke iz leta 1982 iz Hale Tivoli ob promociji Državnih ljubimcev. Tam pozdravim policijo in ji čestitam za light show, saj smo ob strani morali imeti vse luči prižgane. Je pa treba reči, da se je tam brez težav kadila trava, saj policisti še niso vedeli, za kaj gre.

Si pa ostal mojster za velike place. Menda je bil tvoj nastop letos poleti na Otočcu največji dosežek letošnjih festivalov ...

Na Rock Otočcu igram vsaka tri leta. Letos je bilo res čez. Vendar je to po mojem kar normalno, čeprav šokira nekatere kritike. Naklade nekaterih mojih plošč so namreč primerljive tudi s ploščami Siddharte in Big Foot Mame.

Se ti ne zdi, da sta se prav zdaj poklopili nogometna himna in publika, ki je kombinacija rock'n'rolla in fuzbala, kar je včasih pri nas veljalo za nenaravno?

Ta komad je absolutno zelo pomemben v moji karieri in mi je spet podaljšal glasbeno življenje. Pa tudi Dan odprtih vrat je bil uspešen album, saj so ga sprejele radijske postaje, predvsem Sam en mejhen poljub. To se kaže na koncertu, saj publika vedno hoče kaj znanega na koncu.

Koliko koncertov imaš na leto?

S Sokoli smo jih imeli tudi 80 do 90 na leto. Zdaj jih imam okoli 40. Čeprav smo imeli letos spet turnejo z Za vedno in, kjer smo imeli 20 koncertov, in jih bo malo več. Na dve leti moraš narediti kaj močnega. Vendar se počasi vračamo k letu 1977. Krog se počasi zapira. Za fešte in špile je bilo včasih na Primorskem odprtih vsaj 15 do 20 lokalov, zdaj ni več enega, razen tistih, namenjenih zabavi, kjer bendi igrajo priredbe.

Je publika zadovoljna z novimi komadi ali zahteva Pankrte?

Zadnjič je prišel DJ iz Orto bara in je hotel ploščo Marija pomagaj. Točno je povedal, kaj hočejo študentje: Bandiera Rossa, Moja mama je strela, Marija pomagaj, Hiša nasprot sonca, Slovenija gre naprej ... Jaz igram tudi na vinskih feštah, ker prave neodvisne klubske scene ni več. Ali pa v rock'n'roll barih, kot je Camela bar v Portorožu. Rock Otočec je pokazal, da rock'n'roll vseeno še živi, saj je bilo tam pod odrom nekaj tisoč ljudi.

Boste posebej zaznamovali četrt stoletja punka na Slovenskem, saj je toliko minilo od vašega koncerta v Mostah?

Do velikih jubilejev sem skeptičen. Če bi imeli razlog kot na primer Sex Pistolsi ... Vendar bo fešta mogoče zrela za kakšno višjo obletnico. Ne bi pa več igrali v Mostah, mogoče v Moskvi. Moste so neponovljive.

Kako kot starosta punka gledaš na nove, mlade punkerje?

To je punk ene vrste, ampak samo ene vrste od vseh možnih oblik, ki je tudi zelo legitimna. Punk ni umrl leta 1980, ampak v različnih oblikah živi naprej. Ena najpomembnejših punk skupin je bila Nirvana. Oni so bili zelo punkerski, pa tudi Guns N' Roses in Metallica. Punk ima še vedno veliko vpliva. Tudi na techno, spomnimo se koncerta Prodigy v Ljubljani. To je po mojem blizu izvirni ideji punka. Tudi nekateri novi komadi so mi všeč. To živi naprej. Sicer pa mi bendi, v katerih ne vidim nič punka, praviloma ne ležijo, recimo ti rockovski mastodonti.