Sebastijan Ozmec

 |  Mladina 42  |  Kultura

Minusprofitna kultura

Skvoterji iz kranjskega bazena

Gorenjski izbruhovci

Gorenjski izbruhovci
© Nada Žgank

Čeprav leži Kranj v neposredni bližini prestolnice, se v preteklosti ni naužil veliko alternativne neodvisne kulture. Če izvzamemo svetlejše trenutke Delavskega doma in nekaterih posameznih poskusov organiziranja koncertov, pravih subkulturnih zvokov mladi Kransterdamčani niso mogli slišati v živo. Vse do lanskega 23. novembra, ko je skupinica gverilcev zavzela zapuščeno zimsko kopališče pri Savskem logu. Čeprav vsako bučno prireditev, ki poteka tam, podpiše Alternativno kulturno društvo Izbruh, Andraž Šulc pravi, da je krog aktivistov širši in da ni omejen le na člane. V bivšem bazenu so si kranjski panksi na hitro uredili galerijo, šank, manjšo dvorano in kuhinjo. Večje dogodke pa izpeljejo v praznem bazenu.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Sebastijan Ozmec

 |  Mladina 42  |  Kultura

Gorenjski izbruhovci

Gorenjski izbruhovci
© Nada Žgank

Čeprav leži Kranj v neposredni bližini prestolnice, se v preteklosti ni naužil veliko alternativne neodvisne kulture. Če izvzamemo svetlejše trenutke Delavskega doma in nekaterih posameznih poskusov organiziranja koncertov, pravih subkulturnih zvokov mladi Kransterdamčani niso mogli slišati v živo. Vse do lanskega 23. novembra, ko je skupinica gverilcev zavzela zapuščeno zimsko kopališče pri Savskem logu. Čeprav vsako bučno prireditev, ki poteka tam, podpiše Alternativno kulturno društvo Izbruh, Andraž Šulc pravi, da je krog aktivistov širši in da ni omejen le na člane. V bivšem bazenu so si kranjski panksi na hitro uredili galerijo, šank, manjšo dvorano in kuhinjo. Večje dogodke pa izpeljejo v praznem bazenu.

Šulc, frontmen bizarne rudimentarne pankovske zasedbe Srou pa letu, je tako končno prišel do prostora za delo, o katerem je sanjal že petnajst let, odkar so mu redarji v Delavcu prepovedali vstop zaradi ortodoksnega videza in domnevno neprimernega vedenja. S politično angažiranim bendom je deset let pozival ljudi k razmišljanju s svojo glavo, povezovanju in večji aktivnosti. Zato je skupaj s somišljeniki pred dobrima dvema letoma ustanovil društvo AKD Izbruh. Z njim so najprej zaskvotali Klavnico in tam priredili nekaj koncertov, dokler jih lastniki niso izgnali. Zatem so prirejali glasbene dogodke na različnih kranjskih lokacijah in kmalu odkrili bazen. Pred njim so pripravili prvi festival "Živila bodo živela, kultura je oplela. Z njim smo hoteli pokazati, da obstaja plac za ustvarjanje, a je občini pomembnejši zaslužek kot to, da bi imeli mladi prostor." Preden so se nasilno vselili v propadajoči objekt, so v dogovoru z občinarji želeli legalno priti do prostora za ustvarjanje. "K županu sem tolikokrat prišel na pogovore, da mi je enkrat rekel, da nihče ni bil tolikokrat tam kot jaz. Odgovor z občine je bil, da prostora za nas ni." Tudi pobuda, da bi se združili z drugimi kranjskimi mladinskimi združenji v skupnem boju za klub, je padla v vodo, saj so se predvsem študentje zavzemali za boj v rokavicah: "Mi pa smo rekli, da če ne bo druge rešitve, bomo zasedli prostor in začeli delati."

Na začetku so morali krepko pljuniti v roke, da so očistili in usposobili bazen za obratovanje. Vsega skupaj je pri nastajanju skvota sodelovalo okoli petdeset angažiranih posameznikov, čeprav jih je stalno aktivnih malo manj. V kratkem času delovanja pa sta jih zadeli že dve "naravni" katastrofi. Najprej so jim vso opremo - to je bend Srou pa letu nabiral nekaj let - pobrali džankiji. "Čisto so nas oskubili, pobrali so celo kable. Lotili pa so se tudi strehe." Nič kaj prijaznejši pri urejanju interierja niso bili predstavniki Zavoda za šport Kranj. "Odnesli so vse, kar smo naredili tukaj notri in kar je ustvarilo Gledališče čez cesto, ki je bilo tu pred nami." V objektu nihče stalno ne živi. To pa ne pomeni, da ni dovolj socialno ogroženih ljudi, članov društva in drugih, ki bi si to želeli, temveč le to, da so jim "športniki" odpeljali tudi edino peč za gretje. Vseeno v prostorih občasno prenočijo, prav tako tam prespijo gostujoči vokalno-instrumentalni ansambli. Zaradi pomanjkanja tehnike jim večino opreme za izvedbo prireditev posojata železniški Rov in koprski DPZN. Vsi dogodki pa so pravoverno skvotersko brezplačni. "So le prostovoljni prispevki. Vstopnine ni. Nabrani denar gre za potne stroške bendov. Pa še mi damo iz svojih žepov. Naša dejavnost torej ni neprofitna, ampak minusprofitna."

Izbruhovce zaznamuje močna politična angažiranost, kot večino alternativcev. Vsak koncertni dogodek nosi sporočilo. Zadnji je nasprotoval morebitnemu ameriškemu napadu na Irak. "To je bil koncert nasprotovanja političnim odločitvam naših rojakov." Posebno se trudijo pri izdelavi plakatov, saj so ti umetniški izdelki zase. "Naslov vsake prireditve nosi sporočilo tega, kar se mi tukaj gremo. Toliko stvari se dogaja, da bi lahko nekdo razmišljal samo o naslovih." Prav zdaj pa se ubadajo še z zamislijo, da bi spravili svojega kandidata v občinski svet, da bi se zavzemal za drugačen odnos do lokalne problematike.

Z okolico nimajo nikakršnih težav, saj nihče ne živi v neposredni bližini. Prav tako še niso doživeli izgredov. "Občina in policija nam dasta mir, verjetno nas imajo tako pod nadzorom. Kranjski policisti so ugotovili le, da ne delamo pizdarij in da v tem času nismo imeli niti enega incidenta." Razen na zadnjem koncertu, ko so kriminalisti na vsak način hoteli prekiniti godbo z utemeljitvijo, da prireditev ni bila prijavljena.

Kranjski skvoterji zagovarjajo sodelovanje slovenskih aktivistov na vseh področjih. Izbruhovci so takoj podprli molotovce ob nedavnih zapletih s Slovenskimi železnicami. Na protestnih manifestacijah so jim posojali ozvočenje. "Podpiramo vsakogar, ki je kreativen." Vseeno Šulc graja nekatere slovenske mladinske klube, ki zaradi želje po ekskluzivizmu pripeljejo bende k nam le za en nastop, namesto da bi bilo več izmenjave in sodelovanja tudi pri tem. Nič kaj lepega mnenja nima niti o najbolj znanem slovenskem avtonomnem skvotu. "Metelkova je hotela postati center subkulture, pa se ji je to na srečo ponesrečilo. V Sloveniji ne potrebujemo nikakršnega centra, ampak prostor v vsaki vasi ..."