O seksu z ljubeznijo

“Vsake toliko časa se zgodi, da dekle povpraša svojega fanta, ali lahko stoji za njim in ga drži za penis, medtem ko lula. To je povsem naravna prošnja, porojena iz povsem naravne radovednosti. Vendar pri tem velja upoštevati, da lahko privede do tako silnega hihitanja, da poškropita vso kopalnico. Po drugi strani znajo nekatere ženske z lulčkom veliko bolje ciljati kot moški. Neka naša zvesta bralka je tako vešča pisanja z njim, da rada prime možev penis in z njegovim rumenim curkom izpiše njuni imeni v sneg.” Ni kaj, zelo nazoren približek tistega, na kar najprej pomislim, ko slišim med slovensko literarno srenjo udomačeno pesniško metaforo “zlivati misli na papir”. Oziroma na sneg. No, “Evo iz Evančne Gorice” denimo bolj zanima tole: “Zakaj se moški vedno dotikajo svojih spolovil in se grabijo zanje?” Odgovor je spet zelo konkreten: “Draga Eva, kadar se koža na jajčkih prilepi na stegna, koža na penisu pa na jajčka, obide človeka prav klavstrofobičen občutek. Približno tako je, kot če bi moral ves čas držati roke pritisnjene tesno ob telesu. Poskusi jih ne dvigniti samo deset minut. Ne preostane ti drugega, kot da posežeš vmes in jih ločiš. Pri tej nadlogi lahko precej pomaga smukec. Perilo, ki se slabo prilega, pa jo bistveno poslabša.” Tako, drage bejbe, zdaj veste. Moško praskanje po jajcih ni nek atavističen refleks, marveč posledica malomarnih tkalnic in predilnic, ki se pri dizajniranju intimne konfekcije preveč posvečajo enostavni ženski in premalo kompleksni moški anatomiji.

Citirana hudomušna odlomka boste našli v poglavju O penisu in moškem za njim, omenjeno poglavje pa je sedmo od dvaindvajsetih, kolikor jih v nič manj šaljivi dikciji naniza polkilski, trdo vezani, 380-stranski špeh z naslovom Dajmo se dol in podnaslovom Celovit vodnik skozi čudoviti svet spolnosti za odrasle vseh starosti. In pazite, to je šele prvi del uspešnice, ki jo boste lahko z drugim, nič manj zašpehanim delom po zagotovilih Samostojne in neodvisne založbe Prešernova družba d.d. v nedeljivo celoto sestavili oktobra letos. Se pravi zdaj. Za slabih 14.000 tolarjev. Kot ste najbrž uganili, gre za slovenski prevod knjige Guide to Getting it On! ameriškega raziskovalnega psihoanalitika in kolumnista Paula Joannidesa, ki je od leta 2000 doživela že tri ponatise. Dajmo se dol sodi med stilsko izrazitejše in komercialno uspešnejše spolne priročnike, se pravi med čtivo, katerega proizvodnja v ZDA teče takorekoč v treh izmenah. Mimogrede, izvirnik je doma izšel v enem kosu, na amazon.com pa ga lahko naročite za slabih 14 dolarjev. A tokrat ni štos v izvirniku, ki, izvzemši avtorjev do skrajnosti prignan, mestoma celo prisiljen humor, na ameriških specializiranih knjižnih policah resnici na ljubo bore malo štrli iz povprečja. Zanimivejša je slovenska dvodelna izdaja Joannidesovega fluidnega seksualnega duhovičenja. Prvič, s pričujočo knjigo se skrbi za seksualno zdravje Slovencev pridružuje recimo temu družinska založba Prešernova družba, katere sloves temelji na politično korektnejših tematikah, da o literarnih tvarinah, iz katerih se s pomočjo velikih naklad tke tako nacionalna substanca kot nacionalni bralni interes, niti ne razglabljamo. Kar je dobro, saj bo morda po tej poti detabuiziranje spolnosti nekoč vendarle prodrlo v vsako slovensko vas. Drugič, tako po nedavnem zapisu v slovenski ženski reviji za vso družino kot po fotografijah na spletni strani Prešernove družbe www.prdr.com sodeč, bo “mega doldajaško biblijo” s “splošno oceno: pet orgazmov od petih možnih” v oglaševalski akciji podprl naš strelski as Rajmond Debevec. Kar je dobro, saj bo s tem dokazal, da so tudi znane osebe spolna bitja, ter naredil prvi korak k sesuvanju stereotipa, da je za imidž ljudi iz slovenskega javnega življenja slabo, če se jih kakorkoli povezuje s spolnostjo. In tretjič, poleg nespornih prednosti, ki jih prinaša fenomen spolnih učbenikov, slovarjev in priročnikov, Dajmo se dol razkriva tudi številne slabosti, ki pestijo to zvrst branja in še posebej specifično odzvanjajo na majhnem slovenskem trgu. Kar je spet dobro, saj bomo slednje po zaslugi “najbolj kul in najbolj informativne knjige o seksu v vesolju” v nadaljevanju vnovič predočili in se skupaj vprašali, kaj lahko storimo, da v prihodnosti ne bo več prihajalo do takih neskladij.

Seks za telebane

Seks kot filozofija? Kot znanost? Si predstavljate skupnost, v kateri bi člani neobremenjeno čvekali o seksu in se dajali dol v seriji eksotičnih položajev, pri čemer bi izenačili vero z užitkom ter duhovno nadgradili s telesnim? Da je takšna skupnost nekoč obstajala, priča Kamasutra, staroindijski priročnik za idealno spolno in ljubezensko življenje, ki naj bi nastal nekje v začetku 5. stoletja izpod peresa kronista Vatsjajane, človeka, ki je bil menda povsem brez izkušenj na področju spolnosti. A Kamasutra kljub temu ni zbirka vlažnih sanj nepotešenega pesnika, marveč drugi najstarejši seksualni priročnik, katerega zametki pa naj bi nastali že pred kakimi 4500 leti. Vatsjajana je spolne prakse takratne dobe prvi zbral, popisal in razčlenil. Za prvi tovrstni priročnik v zgodovini veljajo zapiski Kitajca Huang Tija z vzdevkom "Rumeni osvajalec", ki je v 25. stoletju pred Kristusom izčrpno popisal tradicionalne spolne veščine. Kamasutra je najprej služila kot inspiracija kiparjem, ki so staroindijske templje v 6. stoletju okrasili s kipi božanstev, združenimi v akrobatskih spolnih položajih in strastnih aktivnostih. Današnji spolni priročniki navržejo kakih petdeset, šestdeset seksualnih poz, v Kamasutri pa jih najdete več sto. Kamasutra je bila tako kot Ananga-Ranga oziroma “oder ljubezni”, njen dopolnjeni zapis iz 15. stoletja, namenjena moškim, skrbela pa je za potešitev žensk. Kamasutra moške in ženske razvrsti glede na dolžino oziroma globino spolnih organov ter glede na vzdržljivost in zahtevnost spolne sle. Obenem kakopak svetuje, kateri tipi so najprimernejši za medsebojno kopulacijo in kaj storiti, če se želita dati dol dva diametralno nasprotna modela.

Pojma nimam, kaj se je v petem stoletju dogajalo na ozemlju pod vplivom krščanske nadvlade, ampak brez dvoma se je na veliko klalo, požigalo, ropalo, uničevalo, posiljevalo in v imenu troedinega Boga zatiralo vsakršno “nemoralno, umazano” telesnost. Ne preseneča torej, da na nenormalnosti nekaterih spolnih praks strogo insistira samo še Cerkev, pod njenim vplivom pa se v okolje prenaša zgrešeno mišljenje, da je spolnost sama po sebi nemoralna. Ker je vpliv Cerkve še zmeraj zelo močan, se je tega anahronističnega mišljenja v skupnosti težko otresti. Po cerkvenih zapovedih je nenormalno vse, kar ni koitus v prokreativnem smislu. Bog naj bi človeku dal vedenje o spolnosti samo zato, da bi nadaljeval vrsto. Šur. Če bi vsemogočni Bog v resnici hotel to, nam ne bi dal spolnega poželenja, erogenih con in užitka v telesnosti. Saj ni neumen, ne. Da je Cerkev pri vžiganju ideje o samoumevni grešnosti golega človeškega telesa v kolektivno zavest zahodne civilizacije temeljito opravila svoje delo, se ne odraža samo v demoniziranju pornografije kot legitimnega žanrskega izraza in - vsaj po mnenju podpisanega - nepogrešljivega vizualnega pripomočka pri oblikovanju posameznika v odgovorno spolno bitje. Fobija pred eksplicitno seksualnostjo obvladuje tudi poljudno znanstvene tekste, kot so spolni priročniki in oblike umetniškega izražanja, namenjene širšim krogom.

Pred leti sem v ljubljanski knjigarni Konzorcij zaradi rdečih številk na računu preložil nakup trdo vezane monografije Jeffa Koonsa, ki je izšla pri renomirani založbi Taschen in je obširno predstavljala artefakte iz obdobja Koonsove burne zveze z notorično Cicciolino. Ko se je finančno stanje ustalilo, sem se vrnil po knjigo, ki je bila naprodaj samo še v okrnjeni inačici in mehki vezavi. Okej, tudi to bi prenesel, če ne bi bile Koonsove fotke Ciccioline v akciji - cenzurirane. Nisem mogel verjeti lastnim očem. Črni kvadratki na umetniških fotografijah! Si predstavljate črno pego čez nasmeh Mone Lise? Ista reč. Šok. Groza. Srednji vek. Knjigo sem kajpada z gnusom odložil.

V že omenjenem poglavju priročnika Dajmo se dol najdemo tudi Odbito igro s tiči, kjer so predstavljeni različni tipi resničnih penisov resničnih moških. Ko pridete do razdelka Pogled v žensko telo, si lahko ogledate nekaj različnih tipov vulv. Od spredaj in od zadaj. Odprtih in zaprtih. Različne ženske, različne vulve. Narisane zelo verodostojno. Narisane? Ja, narisane. Daerick Groess, umetnik, ilustrator in risar stripov, ki je likovno opremil Joannidesov priročnik, je penise in vulve prerisal s fotografskih originalov. Čemu dodatno delo, zakaj v priročniku niso objavili kar fotografij? Sliši se neverjetno, ampak je resnično: ker bi v tem primeru ne glede na strokovno raven teksta knjiga končala med pornografsko literaturo. Si lahko predstavljate absurdnost te situacije? Priročniki, ki naj bi prispevali k svobodnejšemu pogledu na človekovo spolnost in boljšemu razumevanju funkcije spolovil, predmeta svojega pisanja sploh ne smejo pokazati v izvirni verziji. Ali bolje, o praktični uporabi penisa in vagine se lahko razpišejo podolgem in počez, samo da ju ne pokažejo takih, kot sta v resnici. Takšnih, kot ju je ustvaril Bog, če že hočete, da bi služila svojemu namenu. Dajmo se dol v tem pogledu seveda ni nikakršna izjema. Tudi ko listamo ostale vodiče po labirintih človekove seksualnosti, ki so se pojavili v slovenskem prevodu, bomo videli, da je spolni akt vedno narisan, ne glede na njegovo eksplicitnost. Začaran krog: predsodke se še zmeraj poskuša preganjati z drugimi predsodki. Sicer pa Joannides ženskam svetuje: “Če moškega vzburja pogled na vaše golo telo, potem, za božjo voljo, kar prižgite luči in mu pred oči parkirajte tiste dele svoje anatomije, ki so mu najbolj všeč.” In če spoštovane dame zanima, kakšen je nasmeh njihovih spodnjih ustnic? “Eden možnih načinov ugotavljanja, kako izgleda vaša vulva, je, da sedete na dovolj velik fotokopirni stroj, ki bo zdržal težo, se sklonite naprej in pritisnete na gumb za kopiranje. Ker je krovna plošča steklena, sedite nanjo zelo nežno, prej pa še vprašajte za dovoljenje lastnika fotokopirnega aparata." Ironija je na mestu. Vse je boljše kot to, da svojo vulvo kratkomalo posnamete ali pofotkate. To pač ni znanstveni pristop. To počnejo samo pornografi. Pardon, pornografinje. No, če cenjene bralke potrebujejo kak koristnejši, predvsem pa konkretnejši nasvet glede samopregledovanja ter spoznavanja lastnega telesa, naj sežejo po knjigi Zadovoljna v spolnosti, ilustriranem vodniku za vsako žensko avtorice Susan Quilliam, ki je pred dobrimi štirimi leti izšel v slovenskem prevodu in, tako kot Seks za telebane izpod peresa najpopularnejše ameriške seksologinje Ruth K. Westheimer, mednarodno uporabna spoznanja s področja seksualnosti nadgradi s konkretnimi naslovi in (zdaj resda že zastarelimi) telefonskimi številkami slovenskih svetovalnic, posvetovalnic, ambulant in centrov za pomoč v stiski in testiranje aidsa.

Slovenska specifika

Ali sploh potrebujemo priročnike o spolnosti? Dr. Alex Comfort, avtor iskrive mednarodne uspešnice Spolne radosti, ki se po svetu ponatiskuje in dopolnjuje že točno trideset let (v slovenskem prevodu smo jo prvič razgrabili leta 1984, drugič in zadnjič pa v ponatisu leto kasneje), spolne priročnike primerja s kuharskimi knjigami: “Mojstrska kuhinja ne nastane kar tako: začenja se na stopnji, ko ljudje znajo pripravljati in uživati jedi, ko jih to zanima in ko so se voljni pomujati s kuhanjem, prebirati recepte in se opirati na že izdelano tehniko... Pri gurmanskem seksu, kakor ga razumemo, gre za povsem isti položaj - ko se človek že zna zadovoljivo ljubiti in bi rad prišel še dlje, bo še dodatno poplačan, če bo primerjal zabeležke, uporabil nekaj domišljije, preskusil kaj izrednega ali novega.” In dodaja: “Glavna jed je še vedno ljubeč, nesebičen koitus - dolgotrajen, pogosten, raznolik - ki se končuje tako, da sta oba zadovoljna, vendar pa ni tako nasiten, da ne bi zmogla še lahkega poobedka in čez nekaj ur še nekaj krepkega.” Primerjava, ki ji je težko oporekati. In Slovenci smo tradicionalno dobri kupci tako kuharic kot priročnikov o spolnosti, kar dokazuje že bežen sprehod po knjigarnah. Naslovov je sicer veliko, a podobno kot pri kuharicah na policah v glavnem ostajajo nezanimive in občutno predrage knjige, medtem ko tiste s praktično uporabno vrednostjo, konkretnim didaktičnim potencialom in slovenskemu žepu primerno ceno poidejo kot sveže žemlje. Hitro in za zmeraj. Ker nihče ne tvega ponatisa uspešno prodane naklade. In ker se jih često nikomur ne ljubi posodabljati. Poleg Seksa za telebane, Spolnih radosti in Kamasutre Anne Hooper, knjige o klasičnih tehnikah ljubjenja, prirejenih za sodobne ljubimce, boste zaman iskali tudi Dotik ljubezni, priročnik v nadaljevanjih eminentnega britanskega seksologa dr. Andrewa Stanwaya, ki je pri nas začel izhajati leta 1994. Da ne omenjamo bestsellerja Figurae veneris v barvah s podnaslovom Ljubezenski položaji v 100 slikah, ki jo je leta 1972 iz nemškega izvirnika prevedel in brezhibno komentiral dr. Marijan Košiček. Prav ta priročnik, ki se je širom po takratni Jugoslaviji prodal v nakladi preko sto tisoč izvodov, je prebudil tudi slovensko ljubezen do tovrstne literature in posredno ljubezen do osebne svobode, ki jo zagotavlja redna in zdrava spolnost. Pred Figurami se je najbolj masovno prebiralo leta 1968 izdano knjižico Spolne variante avtorja Paula J. Gilletta, posvečeno neobičajnemu spolnemu vedenju in nenavadnim praksam.

Ljudje iz stroke povejo, da je bila v časih enoumja splošna klima knjigam s področja spolnosti neprimerno bolj naklonjena, kot jim je danes, ko menda živimo v večumju, ki pa se glede nekaterih vsebin vse pogosteje spreminja v brezumje. Ko je Didakta po pošti oglaševala knjigo Košičkovih esejev z naslovom Človek, imej se rad, se je našlo nekaj modelov, ki so začeli grmeti proti založbi in groziti s tožbami, ker njim in njihovim najmlajšim vsiljuje - pornografijo. Taki telebani so v našem okolju vse pogostejši pojav, kar se neposredno odraža v nakladah priročnikov na temo spolnosti. Drugi razlog za upad naklad in prodaje je dejstvo, da je ciljna publika, ki jo tovrstna tematika zanima, v veliki večini mlajša in potemtakem računalniško pismena. Do vseh potrebnih odgovorov se prebije s pomočjo svetovnega spleta, kjer dobesedno mrgoli kakovostnih strani s poljudno znanstvenim pristopom v zvezi s spolnostjo. V slovenščini mi je med omembe vrednimi uspelo najti eno samo, in sicer www.spolnost.com, o katere razgledanosti dovolj zgovorno priča podatek, da na izraze “vibrator”, “pornografija”, “spolni priročniki”, “pripomočki” in “pedofilija” nisem dobil niti enega samega odgovora. Če ste pristaš tradicionalnih metod branja in vam angleščina ne dela preglavic, jo mahnite v knjigarno Vale Novak, kjer imajo na voljo kopico mičnih, kompaktnih, okusno opremljenih 250-stranskih žepnih knjižic že omenjene avtorice Anne Hooper. Poleg tudi pri nas znane The Kamasutra za splošno izobrazbo priporočamo še Great Sex Guide, Great Sex Tips in Great Sex Games, ki vas bodo skupaj stale manj kot Dajmo se dol. Knjižici Linde Sontag Great Sex Techniques in Sensational Sex poleg jedrnatih nasvetov presenečata tudi z izborom lične in dokaj eksplicitne fotografske opreme. Seks je torej še vedno lep. Naj tak tudi ostane.