Ustvarjalec pip

Poklicne usode so včasih neverjetne. Skladiščnik je postal direktor, brutalni policaj teoretik človekovih pravic, še prej v starem režimu pa so bili čudežni obrati že kar pravilo: falirani študent medicine je bil zaposlen kot guverner narodne banke, kovinostrugar kot predsednik države, veljalo pa je tudi nasprotno, ko je nekdanji podban na trgu prodajal solato.

Še bolj zanimivo postane takrat, ko si nekdo omisli poklic, ki v njegovih krajev še ni obstajal. A to ne tradicionalno rokodelstvo, temveč profesijo, ki jo v svetu obvladuje le peščica podjetij. Pri nas je npr. začel veljati aksiom, po katerem se z uspešnim izdelovanjem zdravil lahko ukvarjajo samo multinacionalke in da je prihodnost velikih nacionalnih firm odslej zapisana polomu. Kaj šele, da bi se od nekod pojavil bizarnež, ki bi odprl obrat, v katerem bi po lastnem patentu začel izdelovati pametno tabletko antiprehladina.

V naši zgodbi nastopa prav tak posebnež - krajevni profesor Baltazar.

V starem Dubrovniku par uličic od Straduna najdete navtično trgovino, v kateri prodajajo pipe domiselnih oblik, ki pa ne nosijo pečatov svetovno znanih firm, kot so Savinelli, Petterson, Stanwell, Boswell, Larsen, Dunhill in podobni. Vgravirano imajo enigmatično ime Melada. "Ah, to je trade-mark profesorja, ki na Mljetu poleti izdeluje pipe, pozimi pa predava na ameriškem kolidžu v Dubrovniku", pove prodajalka, ki mi izda še njegov naslov.

Eko ideje

Mljet, v pristanišču Polače iščem obraz boemski lik profesorja zrelih let, ki nonšalantno naslonjen na orjaški borovec puha dim iz svoje melade. Ko tako tavam za fantomskim likom, pristopi mladenič: "Če iščete mene, jaz sem Staša Puškarič." Prižge cigareto in nas v starem renaultu odpelje skozi nacionalni park po asfaltni cesti, ki je preluknjana kot hiše v Liki po Oluji 1995. Ko kolesa neusmiljeno tolčejo po luknjah, ostaja brezbrižen, kot da bi upravljal voz z jeklenimi kolesnimi obroči. "Uprava parka proda dnevno tudi do 2.000 kart za vstop v Nacionalni park, toda denar gre v Zagreb, medtem ko nam ne pokrpajo niti ceste. Na Hrvaškem ni koncepta ekoturizma, edino vodilo je napraviti čim več zaslužka, pa tako v nacionalene parke Plitvice, Krka in Mljet spuščajo neomejene kolone turistov. Na kolidžu v zimskih mesecih poučujem teme ekoturizma, kot so denimo posledice obstoja hotelov na morsko vegetacijo. Deviške otoke ohranjajo v njihovi prvobitnosti tako, da je število dnevnih turistov omejeno. V Mahobi so izgradili posebne poti nad tlemi, da bi obvarovali zemljo pred posledicami utrjenih pešpoti, ki so tako zbite, da ne onemogočajo več prostega dostopa kisika. Sobivanje narave s turisti je ključno vprašanje. Vzemiva banalni primer. Za stotine turistov morate postaviti mnoštvo kemičnih stranišč. Alternativa, ki jo ponujam parku, je suhi WC. Ideja je preprosta. Problem stranišč je smrad, ki ga povzroča razkrajanje anaerobnih bakterij. Rešitev je zamenjava pogojev, v katerih bodo aerobne bakterije zamenjale anaerobne. Jaz namesto kemikalij, ki smrdljive vonjave zamenjajo s prijetnejšimi, dovedem kisik v kompostni suhi WC. V njem ni smradu, ker tukaj poteka kemijski proces, v katerem aerobne bakterije s pomočjo pritekajočega kisika razgrajajo organske sestavine. Njihov produkt pa niso smrdljivi metanovi in žveplenovodikovi plini kot pri anaerobnih, ampak dioksid in voda, ki se vračata nazaj v naravo. Aerobne bakterije ubijajo vse, tudi viruse, moraš jim dodajati le kisik skozi ventilator. V take straniščne jame mečeš samo malo žagovine, da dodaš celulozo in upočasniš razkroj. Zdaj si se rešil smradu, ostane le problem estetike, ki pa je relativna, pogled na posušeno blato, ki se nabira na dnu jame izpod straniščne školjke. To ni moj izum, jaz sem ga v Dalmacijo le prenesel. S pomočjo fondacije Von Habsburg smo na Lopudu postavili pilotske suhe WC-je."

Pripeljemo se v ribiško vasico Soline, kjer vrsta starih hiš stoji le nekaj metrov od morja in od privezov za barke, vmes pa so pod palmami mizice s stoli, vršami, mrežami, otroškimi igračami... S tastom gradita novo hišo, z nadstropjem za turiste, kajpak s suhimi WC-ji, načrtuje desalinator, da bi iz morske prideloval pitno vodo. Zidave in projekti so na pol poti med tlemi in oblaki, pač čakajoč na žarek kreditov države.

Tisto trdno in zanesljivo je izdelovanje pip. Začel je kariero z doktoratom iz geologije kot najmlajši doktor na Hrvaškem, bil Fullbrightov štipendist, delal v raznih inštitutih, potem pa se kot rojeni Zagrebčan oženil in preselil na Mljet, kjer živi v domorodskem ritmu obdelovalca oljk, vinogradov, skrbi za mediteranski hrast; na Mljetu, pravi, je dolina, ki je edini kraj v Mediteranu, kjer raste avtentični hrastov gozd. Svojo dušo pa prepušča podvodnemu ribolovu, ljubiteljskemu vrtnarjenju in okoljevarstvenim idejam o zaščitenih morskih conah, kjer se v miru pred ribiči drstijo ribje vrste; to ima plodonosne učinke, saj se zunaj teh con poveča ulov za 400 %. Pripoveduje o ribi kirnji, ki je dvospolnik: ko je majhna, je ženska, ko je velika, je moški, danes pa vsi lovijo velike kirnje, tako da nastaja populacija brez samcev, o zobatcu, ki je moški, dokler je majhen, in se šele s težo spremeni v žensko.

Melada

Profesija, od katere živi, pa je izdelava pip, ki jih prodajajo v navtičnih trgovinah v Dubrovniku, Poreču in na Pagu. Od kod ta nora ideja, da se spusti na področje, ki ga obvladuje vsega nekaj deset svetovnih firm?

"Pred leti sem v Nemčiji obiskal sestrično, katere mož je strastni kadilec pip s kolekcijo štiristotih pip. Ker sem za hobi izdeloval lesene izdelke, mi je rekel, če mu izrezljam pipo. Štirinajst dni sem proučeval vse te pipe, meril dolžine vratu, debeline, prehod zraka, da sem razumel princip kompozicije. Nato sem si nabavil literaturo o izdelovanju in tehnologijah obdelave. Tehnike obdelovanja lesa sem se kot otrok naučil pri dedu v Zagrebu, ki je imel mizarsko delavnico. Sorodniku sem tako napravil 20 pip, s katerimi je bil zelo zadovoljen. Potem sem se začel igrati in sem jih napravil v oblikah rož in morskih konjičkov. To je vžgalo pri njegovi piparski tovarišiji... Meni pa je postal všeč ta misterij procesa izdelovanja pipe, ki je proces, ki traja najmanj leto dni."

Prvi korak je izbira lesa. Za pipe niso primerna drevesna debla, ampak nekaj običajno zavrženega, kot so korenine grmovja po imenu vres, ki so bogato razširjene po Mljetu. Že v času Napoleona so od tod v Francijo izvažali les za pipe.

Kako izbrati primerno korenino? "Iščete grme, okoli katerih je dovolj zemlje, v preveč kamnitih korenina namreč ne napravi dovolj debelega jedra. Korenina grma ne sme biti mlajša od 60 let. Starejša ko je, boljši les dobite. Na Mljetu je v požaru leta 1911 skoraj vse pogorelo, vendar ne srečo korenine preživijo požar. Največje zadovoljstvo je, ko v približno enako velikih grmih odkrijem koreninje, ki je staro 200 in več let. Poznavalci sicer pravijo, da so najboljše odmrle korenine, a jaz take še nisem našel. Zdaj pride kemija. Korenino vresa je treba najprej pripraviti, zamenjati njene sokove z vodo. Če jih pustiš, bo kasneje pipa lahko počila. Postopek teče tako, da korenino najprej 24 ur kuham, da jo ubijem kot rastlino. Nato velike kose korenine vresja položim pod kozji gnoj, ker je to edini gnoj, v katerem prevladujejo aerobne bakterije razkrajanja. Temperatura je stalna, ni vlage in predvsem sušenje poteka počasi. Tu ga pustim tri mesece, da se les stabilizira. Nato ga z motorno pilo razrežem na komade, ki morajo biti orientirani po strukturi lesa, ki je primerna le tu na vrhu korenine. Les v pipi mora zdržati temperaturo žarenja, ki gre prek 700 stopinj Celzija. Ko korenino narežem v obdelovalne kose, les še drugič skuham, da se izloči še nekaj drevesnega soka. Zdajšnji sok je rdeč kot vino. Nato les sušim še štiri ali pet mesecev na zraku; kakšen izmed kosov bo počil, drugi pa postanejo trdni kot kamen. Tu je zdaj trik, koreninskega lesa ne smemo povsem posušiti, nekaj vlažnosti mora obdržati, da ga lahko obdelujemo."

Odideva v delavnico, kjer seveda ne umanjka sod vina. "Ne začnem z idejo, ampak s komadom lesa. Ko ga vrtim po roki, se odločam, v kakšno obliko pipe vidim v njem." Nato hokus pokus skozi rokodelske spretnosti žagic, svedrov, pil in brusov in po slabih treh urah je najbolj elementarni model narejen. Šele takrat naš pipar napolni in prižge svojo lulo zadovoljstva in nadaljuje: "Ko izoblikujem pipo, jo v pečici pri nizkih temperaturah še spečem v oljih in voskih; pri 80 stopinjah zaradi razlike v gostoti voda iz rastlinskih cevk izteče, namesto nje pa les vsrka olje. Pip ne lakiram, ampak jih povoskam s tropskim voskom carnauba, ki je odporen na temperaturo."

Od kod ime melada? "Melada je prvo znano ime za Mljet, ki so mu ga dali stari Grki. V grščini je pomenil med, ki pa ga danes, odkar je otok razraščen z borovim gozdom, ne pridelujejo več."

Koliko pip je naredil? "Prodajam jih štiri leta, nekaj sto, izdelovanje jemljem kot popolni delovni akt, ko sem od iskanja korenin pa do zaključne izdelave ves čas sam in edini avtor pipe. Delam po inspiraciji: če bi vsako jutro sedel v delavnico in jih delal na normo, bi izgubil užitek. Saj sem na Mljetu ravno zato, da se prepuščam prvinskemu ritmu bivanja."