Dirty Diana na Divjem zahodu

Ko si bila nazadnje v teh krajih, smo čakali na koncert Michaela Jacksona, a ga nazadnje ni bilo. Kaj se je zgodilo in kakšna je zgodba iz tvojega zornega kota?

No, v bistvu sodim med tiste, ki na to vprašanje nimajo ali nikoli ne bodo izvedeli odgovora. To je odločitev poslovnega vodstva in menedžmenta, torej lahko le sklepam, da je šlo (kot navadno) za vprašanje denarja. Vem pa, da smo se v Sloveniji imeli enkratno! To je bil prost dan za ekipo približno sto ljudi, ki je potovala z Michaelom Jacksonom, zato smo na to gledali kot na dopust ... Nekateri so najeli ski-jete in se zabavali v morju; deset naših tehnikov se je poškodovalo! Zato so nam potem zabičali, da prostih dni ne bomo več imeli.

Michaelu Jacksonu so v tistem obdobju zelo pogosto očitali, da so njegovi koncerti pravzaprav le slavljenje samega sebe, kjer spremljevalnih glasbenikov sploh ni videti - kaj šele, da bi imeli kaj ustvarjalnega prostora. Si bila ti tudi kdaj tega mnenja?

Pravzaprav sem bila edina v skupini, ki je vsak večer imela možnost stopiti naprej in imeti svoj solo, celo improvizacijo ..., zato se sama ne bi smela pritoževati v tem smislu. Toda resnici na ljubo je to koncert, ki je sestavljen kot lestvica Top 40 - niz samih hitov ..., ampak vse te hite je napisal en sam človek in na plakatih je njegovo ime. Torej takšen koncert pač mora biti, če povem pošteno. Treba je čim bolj verodostojno reproducirati to, kar je ta človek ustvaril v studiu in kar so ljudje slišali po radiu. Zato glede tega nisem imela pripomb.

Kakšna pa je videti vaja za takšen spektakel?

Vaje za prvo turnejo Michaela Jacksona, pri kateri sem sodelovala, so bile najbolj intenzivna stvar, kar sem jih kadarkoli v življenju počela: vadili smo dva meseca, neprekinjeno, brez prostih dnevov, najmanj osem ur na dan. Prvih trideset dni smo vadili ločeno, vokalisti sami, plesalci na drugem koncu, bend pa v studiu. Naučiti smo se morali cel kup pesmi, starejše hite in seveda vse z novih plošč. Dali so nam žive posnetke s turneje Victory in iz teh smo se naučili nekatere aranžmaje živih izvedb posameznih skladb. Nekaj stvari je želel raztegniti, upočasniti ali pa, nasprotno, pospešiti ali vključiti kak instrumentalni del za plesno točko. Ves mesec smo se ukvarjali s tem, do podrobnosti. Naslednji mesec smo bili vsi skupaj v velikem produkcijskem studiu, na pravem odru prave, koncertne velikosti, s posebnimi efekti, z vsemi lučmi, laserji, s pirotehniki itd. Zadnjih nekaj dni smo vadili celo menjave odrskih oblačil in merili, koliko časa za to potrebujemo. Šlo je za nepozabno izkušnjo ... Rekla bi, da je bilo podobno, kot bi šla v vojsko: to je to, veš, kaj moraš narediti, in veš, da ne boš počel ničesar drugega, ker je to vse tvoje življenje v tistem obdobju. Marsičesa sem se naučila.

Pri tako velikih projektih imajo ljudje navadno občutek hladne, ogromne organizacije, kjer gre vse prek stotine koordinatorjev, menedžerjev itd. Kot da samega zvezdnika sploh ni. Je res tako? Zdi se, da je pri tebi še vedno čutiti navdušenje, ko govoriš o tem ...

Michael je zelo zelo vpleten v celoten postopek. Rekla bi celo, da so vse najvidnejše in najučinkovitejše zamisli, ki jih občinstvo opazi na koncertu, njegove. Vse, celo to, kako smo bili oblečeni in kakšni smo bili videti - tudi to, da sem imela bele lase, štrleče pol metra nad glavo, je bilo plod njegove domišljije. Ne vem, kako je to pri drugih, ampak pri Michaelu se glede tega ljudje motijo.

Ali vidiš kakšno možnost, da bi se podobna turneja (morda celo z isto, že dobro izurjeno skupino glasbenikov) ponovila v bližnji prihodnosti?

Ne, ne verjamem. Upala sem, da bo hotel igrati v živo po izidu zadnje plošče, toda turneje sploh ni bilo. Kolikor vem, ga sedaj zanimajo čisto druge stvari. Mislim, da je sit turnej, tako ali tako ima tri otroke, sploh pa hoče sodelovati v filmskem svetu. Vem, da Michael zelo uživa v koncertih in nastopih, o tem ni niti najmanjšega dvoma. Ampak prav tako vem, da je za tako slavnega zvezdnika turneja tudi drugo ime za dolgotrajno ujetništvo v različnih hotelskih sobah. In to ga po mojem ne zanima več.

Razmišljaš o nastopih s kakšno svojo skupino?

Pogosto sanjarim o tem, da bi sestavila bend in šla na promocijsko turnejo po izidu svojega naslednjega albuma. Toda to je zelo zelo drag šport in jaz sploh nimam pojma, koliko občinstva lahko moje ime pritegne na različnih koncih sveta. Seveda to ne bi bili stroški na ravni Michaela Jacksona, saj z njim potuje sto ljudi, ki jim je treba izplačevati dnevnice, kriti in zagotoviti hotelske storitve, prevoz itd. Zato je tudi razumljivo, da skušajo imeti čim manj prostih dni brez nastopov ali da izkoristijo proste dneve za daljša potovanja med enim koncertom in drugim. Sama sicer raje igram in sem zaposlena vsak dan, če sem že na turneji, kot pa da se grem turista. Dovolj sveta sem že videla, saj so bile zame turneje z Michaelom - nastopi in vaje na stran - kot ogromen, plačan dopust (smeh)! Ampak res bi rada imela bend - in prej ali slej si bom ta užitek tudi privoščila ...

Imaš zdaj kakšno pogodbeno obveznost ali prioriteto? Mislim, kaj če te pokličejo - lahko delaš karkoli ali moraš biti na voljo in čakati?

Popolnoma svobodna sem. Res imajo navado poklicati ljudi, ki so igrali na prejšnji turneji in so se dobro odrezali - to se je meni zgodilo že nekajkrat. Ampak zadnjič in predzadnjič so me obvestili in poklicali le štirinajst dni prej. Glasbenik se potem odloči, ali bo odpovedal dogovore, ki jih že ima, in šel na turnejo z Michaelom Jacksonom ali ne. Zdaj sem polno zasedena, in četudi bi me poklicali in mi ponudili celo leto zagotovljenega dela in odličnega plačila, zaradi tega prav gotovo ne bi odpovedala nastopov z Jeffom Beckom.

Kako je igrati s tako markantnim in legendarnim glasbenikom, kot je Jeff Beck? Se je kaj oddaljil od tistega, kar ljudje najbrž stereotipno pričakujemo od njega, čeprav je znan kot inovator?

Jeff sploh ni "star maček iz stare garde". Zame je eden najbolj neverjetnih glasbenikov vseh časov na planetu. Če bi bilo vse po njegovem, bi igral samo stvari z novih plošč, z zadnjih dveh albumov, ki zvenita zelo sodobno, tudi s tehnološkega vidika. In to celo vsak večer v drugačnem aranžmaju ali preobrazbi! Pred nekaj tedni smo začeli z nastopi v Londonu in prvič je v koncertni repertoar vključil pesmi Yardbirdsov, a le zato, ker je organizator turneje od njega v pogodbi izrecno zahteval, da igra tudi vse uspešnice iz obdobja z Yardbirdsi, z Rodom Stewartom itd. Sicer sam teh starejših stvari še omenja ne!

Ko smo že pri starih stvareh: takrat, v obdobju Michaela Jacksona, si omenjala solo album Tribal Rage. Kako napreduje tvoja snemalna kariera?

Novi album je nekje na 80 odstotkih poti. Najverjetneje ga bom končala v zimskih mesecih in izšel bo spomladi za založbo, ki jo je ustanovil Steve Vai.

Omenila si že Jeffa Becka, sedaj Steva Vaia - ali naveza med odličnimi in kreativnimi kitaristi zares obstaja ali je to le naključje?

Vsekakor obstajajo nekakšni pozitivni energetski tokovi. In Steve Vai je pravi generator kreativne energije: uspešen je v poslu, uspešno skrbi za svojo družino, odlično igra, ima cvetočo solo kariero in povrhu ga je še iskreno zamikalo, da bi pomagal drugim kitaristom, pa je ustanovil založbo, ki to dela odlično, s pravo promocijsko in medijsko ekipo in sredstvi, celo z dobro distribucijo, ker se njegovi cedeji zares dobijo v prodajalnah. To je nekaj neverjetnega - navadno sem zelo skeptična, ko mi govorijo o izvajalcih, ki razmišljajo o lastni založbi, ker je vsak prezaposlen s svojo kariero, da bi resno vložil kaj energije v druge izvajalce.

Kar pa se tiče Jeffa Becka - odkar sem začela nastopati z njim, sta njegov način dela in snemanja močno vplivala name. Kupila sem si računalniški sistem za snemanje in v navdih mi je bilo opazovati, kako to dela on. Ravno tako me je navdušil za veliko zelo sodobne in sveže glasbe, kot je recimo glasba skupine Prodigy in podobnih ...

Dovoli, da te prekinem - mi zdajle pripoveduješ, da na videz "stari rocker", kakršen je Jeff Beck, v resnici posluša zelo napredno, elektronsko glasbo??

Ja, ekstremno. Navdušil me je za takšno glasbo, ki je sama ne bi nikoli poslušala. Poleg tega sem se odločila na svojem novem albumu sama programirati in posneti večino stvari, tudi zato, da izkoristim sintetizatorski pick-up, ki ga imam vgrajenega v kitaro.

Skratka, kar vse boš napisala, odigrala, programirala, posnela in producirala sama ...

Tako je ... "Control freak", obsedena z nadzorom nad stvarmi, bi mi lahko kdo rekel ... (smeh) Imela bom sicer nekaj gostov - ne veliko, predvsem prijatelje, ne glede na to, ali so "slavni" in "pomembni glasbeniki" ali ne, na primer glasbenico, ki igra na lesene flavte ameriških Indijancev. Povabila sem jo na snemanje v svoj studio in pustila, da improvizira kar čez vse - z računalnikom lahko to potem razrežem, spremenim in premaknem tiste koščke, ki jih želim uporabiti kjerkoli v tistem ali na drugem posnetku. John Clark, drugi kitarist iz spremljevalne zasedbe Michaela Jacksona, je zame posnel kratek govorni del, ker sva še iz tistih časov ostala prijatelja in ker je neverjetno zabaven človek, ki ima sto različnih glasov in oponaša vse živo. Pa še eno pevko sem povabila k sodelovanju in posnela dobre pol ure bluesovskih vokalov; uporabila bom tu pa tam kakšen košček tega.

Gre za zame popolnoma nov pristop in po tem, kar sem do sedaj ustvarila, lahko mirno rečem, da bo to moja najboljša plošča. Veliko novih in drugačnih zvokov uporabljam in se zato presneto dobro zavedam, kako dolgočasni se mi sedaj zdijo tipični kitaristični albumi, kjer je v vsaki pesmi isti zvok in podobna struktura skladb. Skušala bom ta obzorja razširiti in spremeniti celo zvok vsakega bobna v sleherni skladbi - in se pri tem čim bolj zabavati.

Dobivam občutek, da to ne bo ravno tipičen inštrumentalni album rockovskega kitarista ...

Ne, zavestno se skušam čim bolj oddaljiti od tega stereotipa. Celo solo vložke sem skrajšala! Na prejšnjem albumu sem si v čisto vsaki skladbi vzela 32 taktov za solo in seveda v uvodu ali na koncu pesmi še kaj "nakladala". No, sedaj skušam ustvariti album, ki bo že zame čim bolj zanimiv, album za ... ljudi z omejeno pozornostjo. Saj veš, nove generacije živijo na sladkorju, gaziranih pijačah in kofeinu, gledajo MTV in požirajo izrezke pesmi ali spotov, ki trajajo le nekaj sekund. Da niti ne govorimo o Napsterju in vseh podobnih internetnih naslovih, ki mladim dovoljujejo, da preprosto kradejo glasbo. Založbam gre vse slabše, glasbenike in snemalne studie vse manj plačujejo in cela generacija najstnikov se uči, da je ok, če glasbo nekje kar zastonj vzameš - to sploh ni ok, ker je to naše delo in naj bi od tega živeli. Tako bodo preživeli le tisti glasbeniki, ki so dovolj popularni, da si lahko privoščijo veliko koncertov, in dovolj inteligentni, da na svojih ploščah ponujajo kaj posebnega.

Živi nastopi so torej nov Divji zahod, nova meja, kjer se pomerijo tisti, ki bodo preživeli, in tisti, ki jih bo čas pogoltnil. Ali vidiš možnost kakšnega "happy enda" pri vsej tej zgodbi?

Ne. Mislim, da sploh ni načina, da bi vse to ustavili. Takšna je človeška narava. Tu pa tam se kdo spomni novega načina "kodiranja cedejev", ampak že čez nekaj ur neki najstnik ugotovi, kako mimo tega. Ljudje hočejo, da jih zabavamo, a hkrati bi za to dali čim manj ali celo nič. In sami pišejo zelo temačno prihodnost za na primer vse tiste izmišljene, sestavljene "skupine", ki jih založbe tako uspešno proizvajajo in katerih obstoj temelji le na posnetkih in TV-nastopih, ne pa na koncertih. Tudi zato je zame pomembno predvsem, da je to, kar počnem, zanimivo zame. Vsaj zame.