6. 11. 2002 | Mladina 44 | Kultura
Brlogi za študij
Kako so si študentje, ki živijo v študentskih domovih, uredili svoje brloge
Ženska soba
© Borut Kranjc
"Dan, ko sem dobil ležišče v študentskem domu, je bil zame najsrečnejši," pravi Jernej. In prvi vtis o končno dobljeni sobici? "Dodelili so me v Kolegij. Potem me je hišnik založil z namizno lučko in dvema rdečima odejama in me končno odpeljal v četrti štuk. Odklenil je sobo, potem pa ... ven je udaril vonj po cigaretah, cimer je zakomiran še spal, na "moji" postelji pa je smrčal njegov frend. Hišnik je žurerja stresel, nato sta se pobrala. Poln pepelnik, prazne steklenice grajca, visoki stropi, vse staro kot zemlja, prazne police, razmajana in polita postelja. Takšna je bila moja soba, ko sem se vselil. Cimra so kmalu vrgli ven. Pustil mi je tekaške smučke, jakno, peresnico in zapiske za DIF." Žal scena, ki sicer ni tipična, ni več na ogled. Jernej je doštudiral in se pred kratkim izselil iz študentskega doma. Kako pa te dni v Ljubljani živijo tisti, ki še imajo pravico do bivanja v študentskih domovih? Kako za svoj drugi dom skrbijo tisti, ki so se po odcepitvi od staršev vselili v sobe in apartmaje (ti navadno obsegajo sobi, kuhinjo in kopalnico)? V bloku C za Bežigradom so imeli nekoč vso kuhinjo polepljeno z ovitki čokolade Milka. V sosednjem bloku so imela dekleta v kopalnici poster Markusa Schenkenberga. Nekdo iz bloka nasproti je zaslovel zaradi napisa Bodimo strpni do Ljubljančanov. Študentske kuhinje so po stari šegi prelepljene z razglednicami in s filmskimi plakati, odtujenimi z oglasne deske. Kaj pa študentske sobe?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
6. 11. 2002 | Mladina 44 | Kultura
Ženska soba
© Borut Kranjc
"Dan, ko sem dobil ležišče v študentskem domu, je bil zame najsrečnejši," pravi Jernej. In prvi vtis o končno dobljeni sobici? "Dodelili so me v Kolegij. Potem me je hišnik založil z namizno lučko in dvema rdečima odejama in me končno odpeljal v četrti štuk. Odklenil je sobo, potem pa ... ven je udaril vonj po cigaretah, cimer je zakomiran še spal, na "moji" postelji pa je smrčal njegov frend. Hišnik je žurerja stresel, nato sta se pobrala. Poln pepelnik, prazne steklenice grajca, visoki stropi, vse staro kot zemlja, prazne police, razmajana in polita postelja. Takšna je bila moja soba, ko sem se vselil. Cimra so kmalu vrgli ven. Pustil mi je tekaške smučke, jakno, peresnico in zapiske za DIF." Žal scena, ki sicer ni tipična, ni več na ogled. Jernej je doštudiral in se pred kratkim izselil iz študentskega doma. Kako pa te dni v Ljubljani živijo tisti, ki še imajo pravico do bivanja v študentskih domovih? Kako za svoj drugi dom skrbijo tisti, ki so se po odcepitvi od staršev vselili v sobe in apartmaje (ti navadno obsegajo sobi, kuhinjo in kopalnico)? V bloku C za Bežigradom so imeli nekoč vso kuhinjo polepljeno z ovitki čokolade Milka. V sosednjem bloku so imela dekleta v kopalnici poster Markusa Schenkenberga. Nekdo iz bloka nasproti je zaslovel zaradi napisa Bodimo strpni do Ljubljančanov. Študentske kuhinje so po stari šegi prelepljene z razglednicami in s filmskimi plakati, odtujenimi z oglasne deske. Kaj pa študentske sobe?
Diiiing! Apartma, v katerem živi bodoča zdravnica Janet, ima zvonec. Opa. Tole je pa nekaj novega. Janet živi v domu številka dve v Rožni dolini, ki so ga nedavno temeljito prenovili in ki je poleg tihe "petke" živ dokaz za to, da je luksuz v študentskih domovih mogoč. Janetina soba je lepa, stene še snežno bele, pohištvo iz svetlega lesa z rumenimi dodatki pa bleščeče. Kako si je uredila svojo polovico sobe, ki je zdaj že videti kot pravi dom? Z zelo malo denarja. "Rumeno-modre blazine sem kupila v tistih najbolj poceni trgovinah. Zaveso sem prinesla od doma in jo, ker nimamo karnise, nataknila na bezgovo šibo, ki sem jo odlomila na Rožniku. Hladilnik je od doma. Edina prava investicija je bil radio, pa električna pečka, ker nam nekaj časa niso kurili," sešteva Janet. Na okenski polici domujejo rože in mini človeško okostje, police se že šibijo pod težo medicinskih knjig, do očesa najprijaznejše pa so stene, ki jih krasijo sami lepi fantje, slovenski hokejisti in Palmersov maneken. Druga polovica sobe, ki je last cimre Vesne, je za zdaj še bolj prazna. Ampak se vse bolj polni s slikami levov in tigrov. Velikih mačk je že enajst. In še to, dekleti za bivanje v najdražji "dvojki" plačujeta 15 tisočakov. To je v primerjavi s cenami zasebnih stanovanj drobiž.
Nasproti "dvojke" stoji "enka", starosta med študentskimi domovi. Sodi v najnižjo cenovno kategorijo, kar navrže osem tisočakov. Blok je že dočakal Abrahama in se mu to pozna. Tudi študentje, ki jih samo bežno srečate v "enki", so pravi stari študentski mački. Tine živi v prvem nadstropju. Svojo polovico sobe večinoma deli s punco Metko. Kako sta poskrbela za gnezdece? Za dekoriranje sobe nista porabila ne dosti časa ne denarja, saj je Tine večino opreme podedoval od predhodnika. Veliko sliko Tita, ovenčanega z medaljo, napis Moulin Rouge, kup napisov Anja + Dani in ogromen plakat razgaljene zajčice. Pred nekaj dnevi je dobil novega cimra, bruca, vendar temu doslej razmišljanj o interierju še ni uspelo izliti iz sebe, saj je njegova polovica še povsem zapuščena. Malce jo poživijo le drobni kosmi prahu.
Tudi Janez svoje polovice sobe ni opremil, pa v Ilircu, edinem študentskem domu čisto sredi Ljubljane, živi že tretje leto. Na lesenih policah ima le nekaj malenkosti, peno za britje, vodico po britju, nekaj papirjev, nahrbtnik in plastično škatlo, v kateri so bili še včeraj domači piškoti. No, tudi nekaj skript se mu je že nabralo. Kaj pa kakšen plakat, kakšen spominek? Jih nima in se z njimi ne obremenjuje. Tudi doma nima plakatov. Sta si pa zato s cimrom Rokom, čeprav je njuna sobica majhna, v njej uredila "bralni kotiček". Gre za star oranžen fotelj, ki ga je bodoči arhitekt Rok prinesel od doma. Njegova sta tudi računalnik in še en retro kos pohištva, starinski radio, ki pa brezhibno dela. Fanta imata s sobo še načrte: kmalu nameravata pod strop pritrditi televizor.
Matjaž in Matija bosta sociologa. Cimra sta že dobri dve leti, vse odkar se je Matija iz študentskega doma na Topniški preselil v blok A. Takrat je apartma zamenjal za nekoliko manjšega, udobno posteljo pa za veliko ožjo. Škripajoče in izjemno ozke, 80-centimetrske postelje so res posebnost čokoladnih blokov, kakor pravijo študentskim domovom na Kardeljevi ploščadi zaradi grde rjave barve. A z leti se človek vsega navadi, pravi Matjaž. Tudi vonja, ki se še vedno ni razkadil po zadnjem žuru? Fanta sta študenta veterana in njuna soba je "dala skozi" že nešteto žurov. Od enega izmed njih je ostal večni napis na vratih: "Danijela, trkaj, dokler ti ne odprem, ni blema." Na policah sicer shranjujeta stare zapiske in moške dišave, po stenah se razprostira nekaj plakatov iz stripov, na omari plakat ajdovskega študentskega kluba, ki ga je pozabil Matijev predhodnik, na oknu so zavese, postelji pa prekrivata kockasti odeji. Imata tudi veliko tehnologije: televizor, ki deluje na sobno anteno, glasbeni stolp, na katerem gramofon ne požene več, in računalnik, staro triosemšestko, ki pa zadnje čase noče več vžgati. Pravzaprav je največja posebnost sobe ogromno stojalo za televizor, ki sta ga nekoč privlekla iz blokovske kleti, zdaj pa bi ga na vsak način rada vrnila, a jima doslej še ni uspelo.
V študentskih domovih boste torej našli vse. Od napolnjenih sob, ki si jih študentje za pet let spremenijo v drugi dom, do povsem praznih in sterilnih prostorov. Za opremo približno dvanajstih kvadratnih metrov pride v poštev čisto vse. Tudi jugoslovanske zastave namesto zaves. Nekateri pa namesto v preteklost posegajo v prihodnost. Takšen je bil Samo, študent fizike in računalniški frik, ki je začel s preprostim računalnikom, končal pa z 19-palčnim monitorjem, telefonom, ADSL-internetno povezavo, tiskalnikom in več kot 1500 cedeji, lepo zloženimi v zeleno-rumeno-rdečih škatlah. Nekateri pač drugi dom vzamejo zares.
Moška soba
© Borut Kranjc
Jedilnica: skupni kotiček
© Borut Kranjc