Skrite note v Mariboru

Svoje dni smo ljubljanske srajce na jazzovske in improvizacijske koncerte romali tudi v Maribor. To so bili Rončelovi svobodnejši časi, ko so v štajerski prestolnici muzicirali sijajni jazzovski naprednjaki, čikaški trio Air, Marilyn Crispell, Beaver Harris, Lester Bowie, Billy Bang in Peter Kowald. Potem je nastalo mrtvilo. Branko se je bil prepustil ljubljanskemu medijskemu medenju in znosnejši komerciali. Nekaj tega je povzel poletni Lent, ki pa je z jazzovskim odrom v glavnem mainstreamovsko predvidljiv. V Kiblo je čelnik Peco Dobrila vsake pete kvarte pripeljal kakšnega upičenca. V edinem mariborskem jazz klubu Satchmo se niso ravno našli. V Pekarni se je trudil Vasko Atanasovski.

Decembra 1999 je pod okriljem Kible v njeni galeriji svoj prvi koncert iz cikla finega imena Skrite note pripravil študent prava David Braun. Naslednje leto je ciklus naštel 11, lani 19, letos bo zneslo že 22 koncertov in filmskih projekcij. Razlog, da se je spustil na povsem neznan teren organiziranja koncertov, je preprost in zapleten obenem. Je predvsem vsakdanji, ko nekdo v omrtvičenem mestu enostavno ne dobi tega, "kar bi rad slišal". Peco je za Kiblo ravno iskal nekoga, ki bi to prevzel. Ponavadi se tako začenja delati scena, oblikovati občinstvo, osvajati in definirati prostore. Po Davidovi zaslugi smo v Mariboru in prek mrežne povezave z metelkovsko Gromko in zagrebškim Ksetom v zadnjih dveh letih slišali nekaj vrhunskih novojazzovskih koncertov, glasbenih iskanj elektrofonikov, kombinacij razuzdanih rockerjev s sodobnejšim zvočenjem. Zraven je iskal pravšnje prostore za različne tipe muzike, od Kible, prek Narodnega doma do zdajšnjega domicila v klubu Satchmo, kjer so "njegovi" največkrat zagodli. 28-letni brezposelni diplomirani pravnik in podiplomski študent, ki ga spomladi čaka državni pravniški izpit, se danes organizacijsko spretno steguje po najuglednejših avantmuzikantih. Odkriva skrite talente in njih note. Še več, program, ki ga oblikuje, je med najbolj konsistentnimi in prepoznavnimi med vsemi glasbenimi pri nas sploh, ne oziraje se na zvrst. Vidi in sliši se, da za njim stoji nekdo, ki brska, se odpira, raziskuje in ima oblikovan posluh. "V Mariboru nekako začenjamo znova. Tudi z glasbeniki, ki jih je Rončel že pripeljal, pridobivamo mlajšo, novo publiko. Stara ne gre več iz hiše."

David pravi, da ob takšni glasbi ni odraščal. Odločilna so bila gimnazijska leta, ko ga je opalila newyorška downtown scena. Med drugim Cobra Johna Zorna, kompozicija za improvizatorje, za katero danes z rahle zgodovinske razdalje že lahko trdimo, da je eden najmočnejših doneskov Newyorčanov v osemdesetih letih. Sploh je bil Zorn s sodrugi idealen za podiranje žanrskih ograd. Še pomnimo koncert benda Naked City v taveliki dvorani ljubljanske Cankarjevine in kohorte rockerjev, metalcev, jazzarjev, pankerjev, improfrikov, zijal, novomuzičnih avanturistov. Ob pogledu nanje se je Rončelu med napovedjo zataknil najlepši lapsus, ko je "Zornovo" bando zamešal z Milesom Davisom.

Tu je torej začel grabiti mladi Mariborčan, od članov Zornovih bendov, njihovih albumov, bogatih biografij. Vse bolj je odkrival milje in zgodovino te muzike ter širil njeno poznavanje. Trčil je ob glasbene avantgarde 20. stoletja. Ko je začel pisati za (danes) edino spodobno glasbeno revijo Muska, je objavljal že razgledan, načitan pisec, ki je v to vložil ure niansiranega poslušanja in izbranega branja. Na mariborskem Radiu Študent je imel redno oddajo, kjer je vrtel in predstavljal muziko, ki je na drugih lokalnih in javnih ni moč slišati. Danes "novi" Marš, čakajoč na razplet, še kar molči.

Sprva je bil preveč izključujočno zagledan v svobodno improvizacijo, kar je imelo tudi svoje prednosti. V bistvu je nehote ponavljal zgodovinsko zavestno odvrnitev "evropske" srenje od ameriške (free)jazzovske v šestdesetih let, kar je bil nujni pogoj za oblikovanje avtonomne, samosvoje glasbene prakse. Nekaj časa je celo zatrjeval, da "jazz ne obstaja", dokler ga v pogovorih o nasprotnem niso prepričali ravno starejši muzikanti - ortodoksni improvizatorji. Denimo, nemški tolkalski genij in novator Paul Lovens, ki z zgodovinskih posnetkov beboperjev ne razbere le bobnarja in njegov značilni slog, marveč znamko činel, ki šumijo. Danes ob "znancih" - improvizatorjih, Johnu Cagu, Mortonu Feldmanu in free jazzarjih - v širokem zamahu odkriva Charlesa Mingusa. Pravi, da ga potem čaka Thelonius Monk.

Kako novači glasbenike in izbira program, je posebna štorija. S svojo pridobljeno "presežno vednostjo" o novih muzikah in njenih praktikih, založnikih in promoterjih, se najraje zakoplje v internet in preverja koncertne turneje glasbenikov v krogu 300 kilometrov. Nekajdnevna vrzel v njihovih urnikih je znak za stik z njimi. Ker je omrežje novojazzarjev tesno povezano, organizacija koncertov pa prilagodljiva in sposobna kratkoročnih odločitev, se lahko Skrite note pohvalijo s kvalitetnim programom, ki obenem še sledi naravi glasbene prakse. Pri tem je enako pomemben "element tveganja". Z drugimi besedami, upati si organizirati koncert glasbenikov, ki jih noben ne pozna in niti nimajo možnosti širše medijske predstavitve. Včasih je zato pred koncertom po telefonu klicaril bratrance in prijatelje, da bi bil vsaj kdo tam. Drugič je povsem nepričakovano na koncertu švicarskega tria Hardcore Chambermusic prodal 120 vstopnic. Zadrege so finančne. Glasbenemu programu Kible nekaj primakne država, toda delež "tujih" financerjev, predvsem veleposlaništev in njihovih oddelkov za kulturo, se veča in je že dosegel domačo javno podporo. Po drugi strani drži, da glasbeniki in njihovi agenti, predvsem neumorni Erhard Hessling, "zelo razumejo tukajšnje stanje stvari" in ne navijajo cen. Vedo, kam prihajajo in da se bodo dobro počutili. "Pravzaprav je gostuljubje edino, kar jim zares lahko ponudimo", pravi David. Lani je pretiraval. V enem mesecu je skupaj spravil 10 koncertov in neprespan staknil pljučnico. Med drugim so bili na "njegovem" odru Ken Vandermark, Eugene Chadbourne (Maribor ga še vedno ne prenese), Evan Parker, Aaly Trio z izjemnim Joejem McPheejem, The Recedents, Tipper Gore, Ruins. Predstoječi vikend organizira štiridnevni festival "izzvenevanj" z avanthiphoperji Daelek, "domačo" Lolito, vrhuncem - novim kvintetom pihalskega titana Petra Broetzmanna in pevci kitarista Nelsa Clina. V slogu pristavlja: "Nočem imeti festivala, ki bi se mu reklo jazz festival."