Jazz in vino

Naziv festival jazza in vina sprva spomni na dionizično razuzdanost. K predpostavljeni muzični in pivski gostiji je v naslovu pridodan še mir. V Krminu (Cormons) na italijanski strani Brd so zadnji oktobrski vikend priredili svoj peti festival žlahtnih kapljic in godb, blizkih jazzu, Jazz & Wine of Peace. Vsako leto je boljši, bolj razvejan, tudi ambicioznejši. Pravzaprav je Furlanija po malem kar jazzovska dežela, saj v nekaj mestih domuje kakšen festival, ki ga običajno pripravljajo neodvisni producenti, vzemimo videmska Kappa Vu, ki iz Vidma seže do Gorice, Čedada, Tržiča, celo do Trsta. A iz furlanske deželne malhe za vse te prireditve redno kapljajo novci, svoje primakne še občinski budžet in zajeten delež zasebni finančni podporniki. V vinorodnem Krminu je to lokalni vinar s kletjo in oštarijo, ki so ga lokalci, med drugim motor festivala in jazzofil Mauro Bardusco, pridobili za festival, kamor danes že vpadajo slušajoči iz Avstrije in Slovenije. Lepo obnovljeno občinsko gledališče v središču malega Krmina sprejme približno 500 glav. Ne gre za gigantsko prireditev, marveč za simpatično fešto, kjer pa so posamični večeri tudi že razprodani. Dvorana je prijetna in ima spodobno akustiko, ki bi jo z veseljem dali v preverjanje tukajšnjim graditeljem. A to še ni vse. Krminska sprega vinarstva in jazza, ki se je zadnje čase v Italiji precej razpasla, sega tudi onstran meje, k nam, saj med niti ne cenovno zasoljeno vodeno vinsko potjo pokušin in obedovanj redno priredijo kakšen koncert na naši strani. Tako je letos na gradu Vogrsko muziciral bend Prši Dešt češkega pianista Emila Viklickega. Sploh organizatorji tudi na glavnem prizorišču prijazno in miroljubno koeksitenčno skrbijo za večjezičnost prireditve ob prevodih napovedi v slovenščini in nemščini. Vse sicer poteka z značilno italijansko ležernostjo; z malo zamude, nekaj zmede pri prodaji vstopnic. To radi zgladijo podjetnejši domači vinarji, ki zunaj poceni točijo polsuho in dolce vita žlahtno tekočino. Obred z večjim pompom ponovijo na odru, saj zvezda večera skorajda mora nazdraviti in pomlaskati z jezikom pred špilom. Tisti, ki so "na vodi", mirne duše odklonijo.

Takšen je torej osnovni oris krminskega festivala, ki opozorja na možnosti pridobivanja zasebnih podpornikov, lokalne ekonomije, turistični potencial, kakopak ob določeni javni podpori, za izvedbo "zahtevnejše" kulturne prireditve. Bolj skrbi, da jazz, tule pojmovan kar najširše, med "ne-umetnimi glasbami" postaja nekakšna zadnja oaza za javno priznanje in podporo, kar ne velja za druge muzike in njih spremljevalna obredja. Tudi občinstvo v Krminu je bolj srednjih let kot ne; nekakšen umirjen liberalnejši in intelektualnejši srednji razred, za katerega je jazzovsko muziciranje ravno prav vznemirljivo, dovolj umetniško, eksotično, da poteši svoje apetite. Imperativ je zmernejše použivanje godb. A ker festival nazadnje vendarle naredi program, ki vleče, celo mali meščan kaj hitro trči ob nemirne tone in zvoke. V Krminu dovolj vešče krmarijo med srednje razvpitim in relativno novim. To ni komercialen festival, kjer bi poslušali zdolgočasen mainstream, čeprav zaslišite dovolj konvencionalnih zvokov. Pozivu k miru, ki je bolj v drugem planu, a izdaja vsaj skrb, je zoperstavljen nemir muzik. So svetle, optimistične, toda so tudi jezne, iskalske, celo zoprne, opominjajoče. Tako je letos zazvenela Freedom Suite v interpretaciji kvarteta saksofonista Davida S. Wara in s silovitostjo zasenčila vse, kar se je igralo na festivalu in na večernih spremljevalnih klubskih "jazzy" igrankah v lokalih. Bil je več kot zadosten razlog za obisk in za premislek o tem, kje je danes sodobno jazzovsko snovanje in muziciranje, ki vsaj pobira in se navdihuje pri umetnosti improviziranja 20. stoletja par excellence. Takšno muziciranje še tako razvajenemu poslušalcu vsakič znova vrne zaupanje v jazz, ki bi ga marsikdo najraje poslal na polico med neaktualne fonične relikte.

Tudi sicer letošnji Krmin ni bil od muh. Festival redno skrbi za gostovanja glasbenikov z nekdanjega vzhoda, ki so jih vsi bolj razvpiti na zahodu pozabili, če ne kar odpisali. Vse bolj postaja jasno, kako je bil veliki bum sredi osemdesetih let z odkrivanji jazzarjev in improvizatorjev s socialističnega vzhoda bolj modna muha, zabeljena z disidentsko ideologijo, kakor pa resnično priznanje sijajnim godbam, ki so jih igrali. Redke izjeme, med založniki je to vsaj neumorni Leo Feigin, bolj potrjujejo pravilo. Krmin na svoje odre redno vabi "vzhodnjake", tudi "orientalce", ki na oder dostikrat prinesejo več soka in svežine, predvsem pa neobremenjenosti, kakor v institucionalni svet jazza potopljene zahodne glasbenike. Ob omenjenih čeških glasbenikih je tako na oder postavil tudi "črnomorski trio" kitarista iz Uzbekistana Enverja Ismajlova, madžarskega tolkalca Kornela Horvatha in ruskega pihalca iz nekdanjega "sovjetskega eskadrona" novatorjev Anatolija Vapirova. Bil je njihov edini italijanski koncert. To so pomembne in vse redkejše odlike organizatorjev, ki se ne zanašajo le na medijsko razglašenost, pritiske večjih, četudi povečini neodvisnih založb. Zato je krminski lahko zgled številnim, tudi našim, kjer bolj štejeta priljubljenost in razvpitost, zraven še bolj pritiska "ekonomija", kalkulacije o prodanih vstopnicah, javna podpora šepa. Posledica je oženje ponudbe. Vse manj je "tveganja"; ponavadi program pospremijo z modnim geslom o raznolikosti muzik, njih pluralnosti, ki je lažna.

Kaj je torej ob naštetem ponudil Krmin. Ušesa smo našpičili prva dva festivalska dneva, na žalost zamudili "vzhodni" blok in preverjali večkrat videne in slišane, ki smo jim v preteklosti zaupali zaradi njihovih iskanj in predanosti.

Festival je v četrtek odprla skupina newyorškega basista Bena Allisona Peace Pipe, ki igra spevnejše aranžirane komade z nekaj "tečne barve". Kljub vodji in njegovim kompozicijskim naprezanjem je osrednja pozornost veljala zahodnemu Afričanu iz griotske družine Diabate, Mamadouju. Bend, ki po malem jazzira in ga zanima repeticija, variacije, je bil povsem podrejen vlogi kore in gostemu tkanju melodije tega strunskega glasbila veščakov. Bil je vnovičen dokaz, da sta jazzovski način muziciranja in (zahodno)afriški nekompatibilna, razen če ne pride do podrejanja enega drugemu. Ko je v harmonsko statičnem komadu poprijel mojster ubiranja strun, se je bend povsem umaknil in šele v ritmični igri zakuhal. Preveč rešpekta je bilo na vsaki strani, čeprav je Diabate bolj brezskrbno in suvereno muziciral z Novomeščani.

Zaradi drugega nastopa, ki je bil vnovič edini na italijanskih tleh, je bila dvorana razprodana. Kitarist Bill Frisell je prišel s svojim novim kvintetom, a je v njem umanjkal najavljeni trobentar Ron Miles, kar je skupini pobralo ton in jo obrusilo za presežke in gostoto.

A po zadnjem Frisellovem albumu Blues Dream je bilo vsaj jasno, da kitarist ostaja izzivalen in da je v vrhunski formi, ko brska in preoblikuje naplavine ameriških godb, od bluesa, countryja, razpotegnjenih do rocka in standardne jazzovske kitare. Ob novem ritemskem newyorškem dvojcu, udarnima in igrivima basistu Tonyju Scherru in bobnarju Kennyju Wollesenu (še pomnimo Sex Mob v Cerknem) - po malem spominjata na Slya & Robbieja v drugem muzičnem miljeju - in (vnovič) afriškemu tolkacu Sidikiju Camari, Frisell še bolj išče značilne nianse v harmonsko statičnih in "preprostih" komadih. Vse bolj ga zanima zven, razsežnosti barve tona, ki sproti spreminja in podpira melodijo, ki jo ima tako rad. Na trenutke je steklo, kot že dolgo ne. Frisell ostaja "čistejši" protipol, nekakšna antiteza avantkitaristom tipa Marc Ribot. V desetletju, odkar ga je "spreobrnil" newyorški krožek, je osvojil različna občinstva, ki ne padajo na standardiziran kitarski šprudl. Malo je manjkalo.

Petkovi uvodni toni so pripadli švedskemu klavirskemu triu E.S.T. (že gostom Lenta) s pianistom Esbj*rnom Svenssonom, ki ga v iskanju novega Jarretta vse bolj oglašajo kot novo odkritje, za "novojazzovsko klavirsko" muziko. Je glasbeno načitan, zavezan melodiji, romantičnemu virtuozenju, a zraven dovolj "pop", da s sotrudnikoma, basistom Danom Berglundom in bobnarjem Magnusom *str*mom vešče ušpiči v slogu sodobnejših plesnih oblik. A glasbeno trio ne prepriča. V primerjavi s sovrstnikom, takisto nepoboljšljivm romantikom in zvezdo Bradom Mehldauom, je trio premalo nor, celo preračunljiv. Godba je neproblematična, tehnično perfektna, naštudirana.

Povsem pa zbledi v primerjavi s tvegano in senzibilno klavirsko igro Matthewa Shippa, ki se je za klavirskega očaka usedel za E.S.T. in s tremi soborci odigral, predrugačil in reaktualiziral staro kompozicijo Sonnyja Rollinsa iz leta 1958, Freedom Suite. Vest, da se je David S. Ware s kvartetom odločil za reinterpretacijo tega komada, se je hitro razširila od poletja, ko jo je prvič igral. Priča o stanju historičnega spomina v naprednjaški jazzovski srenji in o tem, da imajo pri preoblikovanju jazza vendarle odločilno besedo sami glasbeniki. Ware, močan pihalec razkošnega tona, ki nas je tako očaral na ljubljanskem jazz festivalu in drugod, je pokazal muzične in obenem politične karte. Sporočilo je jasno; vnovič je čas za premislek, o čemer so zavestno politično in glasbeniško držo v nekem zgodovinskem trenutku zavzeli svobodomisleči jazzarji. Danes Freedom Suite vnovič igra črnski saksofonist, ki živi v ZDA. Leta 1958, skorajda na vrhuncu slave in izvajalske moči, ko je veljal za neprekosljivega improvizatorja, prekucevalca in iznajditelja tem, je tenorsaksofonist Sonny Rollins ob dvajsetminutni naslovni skladbi, zapisal: "Amerika je globoko zakoreninjena v črnski kulturi, v njenem pogovornem jeziku, njenem humorju, njeni glasbi. Mar ni ironija, da črnca, ki bolj kot drugi lahko zase trdi, da je ameriška kultura njegova,taista kultura preganja in zatira. Črnca, ki pooseblja humanost, nagrajujejo z nečlovečnostjo." Rollins še zdaleč ni bil edini jazzar, ki se je dejavno odzival na stanje državljanskih svoboščin v ZDA. Naprednejša struja jazzovskih glasbenikov ni tiho. Koncert Warovega kvarteta je trajal uro in dvajset minut. Osnovne konture Rollinsove suite so ohranjene, a potek in izpeljave v skupinski igri temeljito predelane, reaktualizirane. Basiranje izjemnega Williama Parkerja je bojevito, reducirano premišljeno, bobnanje Guillerma E. Browna razpršeno in neposredno hkrati. Ware je odpihal s svojim razkošnim tonom, ki velja za "coltranovskega", močno, razigrano. Sproti je povzemal zgodovino jazza in črnskih godb, ki jih je tenorsaksofon s svojo robatostjo in neposrednostjo obeležil. Suita o svobodi, "svobodna suita" v tej izvedbi je podobno silovita intervencija zasluženo slavljenega glasbenika kakor njegovih vzornikov. Soočeni so s podobnimi socialnimi in političnimi pritiski, le da jih muzično univerzalizirajo. In to najglasneje, s predano igro do konca, ki "nedeljsko" občinstvo, navajeno klišejev, bega, spravlja v nelagodje in navsezadnje celo podi iz dvorane. Kot da ne bi prenesla resnosti trenutka. Krminski festival je bil s tem spopolnjen. V godbi ni bilo miru.