Perica reže cerkvi rep

Nedavno so Irci na referendumu odločali, ali naj se Slovenijo spusti v Evropo. In začuda so pristali. Kul, pridite. Ne vem, verjetno so mislili, da tudi v Sloveniji nočemo slišati za žensko pravico do izbire. Morda pa je odločilo to, da je pokrajina lepa, tu in tam - jasno, če jo lahko vidiš. Vzemite za primer Irsko. Leta 1964 v irski samostan, ki je pod kontrolo sester Magdalenk, pošljejo skupino bejb, pa ne zato, ker bi hotele postati nune ali kaj takega, ampak zato, ker so "grešile". Ker se niso obnašale bejbam primerno. Specifično: ena je bila na neki poroki posiljena, druga je bila preprosto preveč koketna in tako dalje. No, saj razumete. To niso bile le grešnice - to so bile zločinke! Preveč seksi najstnice. In ko so stopile v samostan, so se vrata za njimi nepredušno zaprla. In za njihovimi pravicami tudi. Brutalno. Ven niso več mogle. Sobe z razgledom niso imele. Postale so ujetnice, ne ravno prostovoljno, se razume, prestrašene in tesnobne mučenice, nemočne talke histerične, nestrpne, represivne morale in arogantne skrivnostnosti katoliške cerkve. Ja, tam so bile pod prisilo. Ker so bile "deviantne", jih je katoliška cerkev poslala na intenzivno čiščenje. In to dobesedno, huh - v samostanu so delale kot perice. Kot sužnje, sem hotel reči, pa vem, da ste to rekli že sami. In prale so leta in leta in leta in leta - na veliko veselje nun, ki so bile brez pravega smisla za vrednote šestdesetih. Hej, če imaš take nune, ne potrebuješ zlorabe moških. Če so skušale zbežati, so jim obrili glave, da so izgledale kot Sinnead O'Connor v vlogi Device Orleanske. Nad njihovimi posteljami se je razlegal napis: "Bog je pravičen". Šur, imele so srečo, da jih niso poslali v umobolnico. In ker ste že ravno vprašali - "magdalenske pralnice" so na Irskem zaprli šele leta 1996.

Tako se odvrti britansko-irski film Sestre Magdalenke (Peter Mullan), ki je letos v Benetkah snel Zlatega leva in ki ga je Vatikan na licu mesta obsodil in razglasil za "protikatoliško propagando". Kar ni čisto res - film resda kritizira katoliško cerkev kot institucijo, ki zlorablja svojo moč, ne kritizira pa vere. Le zakaj bi jo? Če je hotela "grešnica" preživeti to dolgoletno, klavstrofobično pranje možganov in depiliranje glave, je morala imeti prekleto močno vero, bolje rečeno - vsaj trikrat na dan je morala dahniti: "Nothing Compares to You!" Vatikan se je pred sedmimi leti, ob stoletnici filma, resda posthumno pobotal z nekaterimi filmskimi klasiki, ki jih je poslal v "pralnico" (Pier Paolo Pasolini je leta 1962 zaradi "blasfemične" Skute sedel 4 mesece!), toda letos se mu je spet ponudila lepa priložnost za ravbšic in ritualno indeksiranje. Ob Sestrah Magdalenkah je namreč v kinodvorane planilo še nekaj filmov, ki so se zdeli Vatikanu bolj "blasfemični" od Madonninega spota Like a Prayer - ali pa od nezaslišanega razkritja, da je Bog v resnici Alanis Morissette (via Dogma). V Zločinu očeta Amara, največjem mehiškem hitu v zgodovini Mehike, se duhovnik ne more upreti brhki 16-letnici, ki bi na Irskem zanesljivo pristala pri Magdalenkah, v italijanskem Nasmehu moje matere fanatični ateist na lepem ugotovi, da je njegova mati v resni igri za beatifikacijo, kar se mu zdi kakopak too much, v filmu Amen, ki ga je posnel vedno intrigantni Costa-Gavras, pa lahko še enkrat vidite, kako papež Pij XII ob nacističnem holokavstu ni niti trznil. Žal ni utegnil. Preveč je bil zaseden s pisanjem enciklik o svetosti življenja in ženski grešnosti.

Amen in Sestre Magdalenke sta dva izmed skoraj stotih filmov, ki jih bo med 11. in 24. novembrom zarolal trinajsti LIFFE, Ljubljanski mednarodni filmski festival - že tradicionalno pod taktirko Jelke Stergel, že tradicionalno na različnih lokacijah (CD, Kinoteka, Kolosej) in že tradicionalno v različnih programih. Tu so tekmovalne Perspektive, bolj ali manj debiji, vključno z edinim slovenskim filmom, s Slepo pego Hanne A.W. Slak, in nadnaravno profitabilno, oportunistično Mojo obilno grško poroko, ki festival otvarja (zakaj?)... tu so Obzorja, pel-mel bolj ali manj suhe robe (in Magdalenk, huh)... tu je retrospektiva Novega japonskega filma, ki vključuje tudi Pištolarsko opero, Suzukijev rimejk svoje kultne gangsterske klasike iz leta 1967... tu je Jug jugovzhodno, kolekcija le etnološko zanimivih filmov iz "regije"... v Fokusu je zelo povprečni sodobni britanski film (nekaj kriminalk, bio Iris Murdoch, revizija "Krvave nedelje", Do-nazga-v-arestu ipd.)... tu so Ekranove perspektive, bolj ali manj francoski eseji o kletkah, svobodi in trenutkih sreče (okej, en se dogaja v Trstu)... in tu so Predpremiere, filmi, ki bodo prišli tudi na redni program slovenskih kinematografov, vključno z vsemi starimi korifejami Ljubljanskega festivala (Roman Polanski, Pedro Almodovar, Mike Leigh, Ken Loach, Takeši Kitano, Aki Kaurismaki, Hou Hsiao-hsien, Michael Winterbottom) in nemškim Eksperimentom, mentalno igro, v kateri se laboratorijska high-tech simulacija nasilja prelevi v stvar samo, v tevtonski, ekskrementalni sadomazo reality show, ki bi se izvrstno podal programu Proti vetru, poudarjam, Proti vetru (zakaj ni to glavni program?), v katerem najdete najbolj ekskluzivno, zobato in drzno robo, hja, meso za filmske gurmane, frike in kultiste, predvsem kakopak za tiste, ki imajo močno srce, brezhiben želodec in neomajne živce - in ki ne sledijo množici, ko ta na lepem plane proti izhodu. V drugih programih lahko računate na brezvetrje, v tem ne: ob Hvalnici ljubezni Jean-Luca Godarda, klasika, večnega novovalovca, ki že celo življenje piha proti vetru, Bovlingu za Columbine, doku-atentatu na ameriško obsedenost z orožjem in civilnim samooboroževanjem (via Michael Moore), in tehnično virtuoznem, povsem fluidnem, filozofsko igrivem sprehodu skozi nesmrtni Ruski zaklad, sankt-peterburški Ermitaž, ki ga je Aleksandr Sokurov, očitno mojster logistike, posnel v enem samem, spektakularnem, digitalnem, rusofilskem, hiper patriotskem, skoraj dvournem kadru in ki vključuje tudi masovko s 3.000 brezhibno kostumirani plesalci (hja, Peter Veliki je Ruse učil, da naj uživajo v življenju, svojega sina pa je dal usmrtiti), vas namreč čakajo trije filmi, trije protivetri, ob katerih so se ljudje razbežali - ruski Prostor na zemlji nudi naturalistični spust na moskovsko socialno dno, med zavržence, deklasirance, džankije in druge lumpen-desperadose, ki jim ni kanibalizem nič tujega, avstrijski Pasji dnevi, v katerih se sredi hudega vročinskega vala prepleta šest zgodb, nudijo brutalno, sadistično poniževanje žensk (oh, in zvodnika s prižgano svečo v riti!), medtem ko hiper-mobilni in povsem brezkompromisni francoski film Nepovratno (de Gaspar Noe), nudi dolgo, mučno, stresno, divje, fetišistično, boleče, orgiastično, animalično, vandalsko, politično nekorektno, skoraj 10-minutno posiljevanje Monice Belucci in gasilski aparat, čigar jeze zlepa ne boste pozabili. Maščevanje v tem filmu je pač tako križarsko in tako biblično, kot da bi ga odobril sam Bog.

Ljudje brez preteklosti

Ne nujno. Svet, v katerem se dogajajo filmi, ki jih bo pokazal letošnji LIFFE, namreč izgleda tako, kot da ga je Bog zapustil. Okej, nekateri filmi imajo Boga resda že kar v naslovu, recimo Vsak dan nas Bog poljubi na usta (Romunija), Bog daj nedeljo (Alžirija-Francija), Božje mesto (Brazilija) in Bog nas obvaruj hujšega (Hrvaška), kar pa Boga ne impresionira. Ne, niti ozre se ne. Junaki v teh filmih so videti kot zombiji - izgubljeni, letargični in pomanjšani, fatalisti brez iskre v očeh, pasivne marionete sistema, ki jih je izsesal in pustil zadaj. Vso svojo prihodnost imajo že za sabo. In ne da je za njimi kaj velikega - prej narobe, nimajo se česa spomniti. Zato ne čudi, da je Aki Kaurismaki svoj novi film naslovil Mož brez preteklosti: tip - monolitno brezizrazni Markku Peltola - pride v finsko mesto, sede na klop in izgubi spomin, ko ga trije huligani mahnejo po glavi. Prst usode je pač pokazal nanj - oh, že zdavnaj. In ta amnezik je tipičen: opoteka se med melanholijo, depresijo, samopomilovanjem in občutkom krivde... njegovo življenje režirajo slepa, absurdna naključja... pristane v baraki, trebuhu finske lumpen-sociale, med drugimi deklasiranci. Malce ga reši le to, da se življenje vrti naprej, ne pa nazaj. Toda ko nehote obtiči v sefu banke, ki so jo ravno prodali Koreji, je to namig, da so oderuške banke, globalizacija in "novi red" ključ za razumevanje tega hladnega, brezdušnega, iracionalnega sveta, v katerem se utapljajo amnezični, zombificirani junaki tega in drugih filmov, ki jih gosti LIFFE.

Globalizacija ni udarila le Tretjega sveta, ampak tudi Prvega: Dnevi, ko ne obstajam je naslov francoskega filma, v katerem tip vsak drugi dan preprosto izgine. Hja, ljudje se počutijo zunajzemeljsko. Dobesedno: v italijanski Punčici mojega očesa tip misli, da je alien. V strukturi sveta se je nekaj premaknilo - družbeni red je mutiral. In ljudje so clueless. Ne prepoznajo se več. Delovni proces je le še izkoriščanje, zlorabljanje, posiljevanje (Trenutek sreče). Humor v teh filmih je z eno roko vedno na kovčku. Vsaka poteza meji na posilstvo... klofuto... ali pa zgodnji alkoholizem. Kako so banke, korupcija in Mednarodni monetarni sklad zlagoma pokopali Argentino, kažejo Sobota, Svoboda in Zaročenkin sin. Ne da je kaj drugače na Kitajskem: globalizacija bogati le elito, vse ostale pa meče na kup recesije (Neznani užitki). Leitmotiv vseh teh LIFFE-filmov je naključno srečanje luzerjev, bolje rečeno, naključno križanje luzerskih usod: ne, v tem ni nič naključnega, le globalizacija je vse luzerje vpisala pod isto rubriko - v novi geto. Luzerji in bogataši se srečajo le še ponesreči - recimo v prometni nesreči.

Ko odpreš te filme, je tako, kot bi odprl časopis - v naročje ti padejo vsi veliki problemi sodobnega sveta: izraelsko-palestinski konflikt in "mali mit" o Mesiji, ki pa je vse spremenil (Kedma)... homoseksualnost in "umetna" oploditev (Pst)... begunci iz Bosne (Onstran meje)... bredomnost, brezposelnost in Romunke, ki bi se rade omožile na Zahod (Zahod)... razpad tradicionalne, eskimske skupnosti (Atanarjuat - hitri tekač)... kriza tradicionalne družine (Na žaru)... dikriminiranje Vzhodnjakov (Moja Rusija)... zatiranje muslimank (Bemani, Bog daj nedeljo)... tesnobno, mučno, stresno odraščanje (Moja zvezda)... aids (Ali ribe seksajo?)... evtanazija (Hoja po vodi)... Afganistan (Kandahar)... socialna reintegracija zapornikov (Kletka)... rusko podzemlje (Sestri)... najstniška nosečnost (Trenutek sreče)... denacifikacija (Opredeljevanja)... imigracija in asimilacija (Afrancija, Španka)... dilanje (Angela)... odvajanje (Slepa pega)... odtujenost "blokovske" populacije (Živjo, Tereska, Božje mesto)... samohranilke (Punčica mojega očesa)... ženska prostitucija (Morska hrana)... moška prostitucija (Samo za kadilce)... otopelost proletariata (Vse ali nič)... postkomunistična tranzicija (Divje čebele).

Na Lenina, Marxa in revolucijo ne misli več nihče. Vsi le jamrajo. Edina oblika upora je umor. Ali pa rop. Bog pač gleda stran. Vključil se je v globalizacijo. In hej, če te Bog ne gleda, tudi seks nima več smisla. Lani je v filmih, ki jih je rolal LIFFE, dominiral seks, celo hardcore. Letos seksa ni. Ostala sta le posilstvo (Nepovratno) in impotenca (Onstran meje). Seks je le še virus - ženske pušča same in noseče. V nemškem filmu Brez obžalovanja je glavni junak star 19 let - in prav toliko let že ni fukal. Pa se ozre proti Bogu. Uh! Če bi čas zavrtel nazaj, bi lahko šel za ministranta v kako 'magdalensko pralnico'.