Avtentični surf

Kje ste se pričeli zbirati kot skupina Bitch Boys in kako ste obviseli na surfzvoku?

Dado: Nismo začeli z ničle, ampak z minus deset. Nisem znal prijeti petih akordov na kitari. Takrat sem nehal igrati bobne, želel pa sem igrati še kitaro. Mirnić je profesor kitare, pričel me je učiti, in ker nisva hotela peti, je bilo najlažje ostati pri instrumentalni muziki. Nato se je pridružil Murki na basu in pripeljal še Markana za bobne, sicer sta oba v punkovskem bendu Virus. Namesto da bi se učil kitaro, sem moral igrati v bendu.

Kakšni so bili prvi domači odzivi na obujanje desetletij starega sloga?

Mirnić: Sploh nas ni dotolklo, ko so nas na začetku spraševali, ali smo nori, da delamo to. Nikogar nismo poslušali, delali smo svoje, bili prepričani, da je to v redu, in formula za uspeh je očitna - sprejmejo te, če si dovolj dober in vztrajen. Najprej v tujini, nato pa še doma ...

Murgl: Če je vokal, potem na koncertih pravijo, da so besedila nerazločna. Pri nas, ker ga nimamo, so se obesili na to. Elektronika, na primer, pa folku dogaja brez vokalov.

Je domača rockabillyjevska scena zdaj živa ali gre zgolj za posamične muhe?

Mirnić: Ko sem začel, je bila scena v Ortu, kjer si videl 20 "banan" in se je scena kazala.

Dado: Včasih je bila scena v Zagrebu, kjer so imeli koncerte in butike, ampak vidiš, kako malo jih je ostalo. Čas je pokazal svoje. Mi pa smo tukaj svirali kurcu, ampak s srcem.

Kako obstajate brez scene?

Dado: Smeji se ti vsa Slovenija v glavo, saj veš: "Glej ga, Elvisa, ha, ha." Greš na avtobus in se moraš skriti, da te ne prefukajo čefurji.

Koliko pa so punkerji okuženi s surfom?

Markan: Že pri Virusih sem hotel igrati surfpunk, malo sem poznal Dicka Dala in nekaj drugih imen. Potem sem našel štacunco, kjer sem nabavljal to glasbo in jo spoznaval ...

Dado: ... nama z Mirnićem pa so še iz rockabillyja znani instrumentali, od Duana Eddyja naprej.

Markan: Jaz sem na boogie-woogie padal že prej pa na Johna Leeja Hookerja, po zvoku pa sem zdaj bolj privrženec psychobillyja.

Ta je dejansko nadgradnja surfa in punka, po dolžini komadov pa oddaljeno spominjate na Ramonese ...

Dado: Ampak majčkeno daljši smo pa že. Plata je dolga skoraj uro in na njej je 20 komadov.

V zadnjem času so svetovne surfzvezde člani hrvaške skupine Bambi Molesters.

Dado: Precej so se umaknili od osnovnega surfa, bolj so skomercializirani in zvenijo kot 60. leta. Ni šusa.

Mirnić: So hudi, ampak preveč zadetkarski. Gradijo na dveh super kitaristih in njunih melodijah, midva pa žgeva. To je pravi, avtentični surf.

Dado: Midva sva pol na pol, ker bolj potegneva v rockerske vode in ni toliko zvoka 60. let.

Da ste zanimiv bend, je najprej potrdila tujina?

Murki: Prve kritike so prišle od tam, že za demoposnetke so nam dali štiri zvezdice, pozneje za plato pa je padla petka.

Dado: Ko smo CD poslali v konservativno Anglijo, sem se bal ocene. Nato pa pride ocena "definitivno najboljši moderni surfalbum vseh časov". Če to izjavi maček, ki se ubada samo s surfom in z instrumentalom ...

Koliko časa ste porabili za kreacijo surferskega prvenca

Mirnić: Snemali smo jo malce dlje, o konceptu pa smo razmišljali kakšno leto.

Murki: S tem, da je album posnet v najcenejšem studiu v Ljubljani, na Metelkovi, na analogno mešalko. Snemali smo v bundah, kakšna centralna ...

Mirnić: Noter smo prišli dve uri pred snemanjem, da smo ogreli studio s kaloriferji, se sprehajali in jedli pice. Med snemanjem, v najbolj mrzli noči, pride ven Murki in pravi za bodočo plato: “Ena trojkica pa bo.” Izkazalo se je, da je bil studio zakon.

Ste vseskozi imeli jasno zvočno sliko, kaj hočete posneti?

Dado: Med snemanjem smo se sekirali, ali je to, kar snemamo, sploh surf. Ne za posamične zvoke, ampak nasploh.

Murki: Ampak če se ne bi sekirali, je vprašanje, ali bi učinkovalo tako. Ves čas moraš najedati, da dobiš, kar hočeš. Če se ti samo strinjaš, lahko kreiranje zvoka potegne po svoje.

Ali ni paradoksno, da je rockersko-surferski bend izdal plato s pomočjo ene najkomercialnejših radijskih postaj?

Mirnić: Doma sem razposlal posnetke okoli 40 radijskim postajam s prošnjo, ali bi nam lahko pomagali. Odzval se je Radio Hit. Pa ni samo izdal plošče, ampak nas je tudi podprl in nam pomagal. Direktor je dejal, da smo jih prepričali, zase so vzeli nekaj plošč in nam preostale prepustili. Od drugih postaj pa nihče niti hvala ni rekel, tako da sem dobil paranojo, da je zatajila pošta. Zunaj smo doživeli precej več zanimanja in podjetnosti.

Kaj pa odzivi svetovne surferske scene?

Dado: Plate smo pošiljali in prodajali po vsem svetu in od Finske do Afrike smo dobili zahvale.

Mirnić: Imam spravljene zahvale in komentarje. Dobili smo pečat zunaj, nato je trajalo še nekaj časa, da se je to absorbiralo v medijih, zdaj pa naenkrat “super, naši fantje” in podobno. Sicer pa nas zdaj uvrščajo na peto kompilacijo. Takšnih rockerskih slovenskih zasedb, ki bi bile na štirih ameriških in mehiški kompilaciji, ni dosti.

Torej vam je lahko vseeno za Slovenijo?

Dado: Ne, ne, ni tako, čeprav se na trenutke tako čuti.

Markić: Ljudje niso krivi, da nas niso spoznali, mi pa tudi nismo mogli deliti plošč po Čopovi.

Dado: Mi nismo Game Over ali kakšen podoben bend, ki ga je treba pumpati. Ali bendi, ki so jih napovedovali v tujini. Pri nas so se tujini hihitali, pa je najprej prišla na vrsto.