Teoretična valilnica

Verjetno je marsikdo, ko je prvič slišal za Delavsko pankersko univerzo (DPU), skomignil z rameni, zmajal z glavo in si sam pri sebi mislil, da gre za nekakšno sodobno specializirano teroristično šolo. Poligon, na katerem vadijo radikalni skrajneži, ki nato sejejo strah in trepet po evropskih mestih. Zato je presenetljivo, da italijanski notranji minister Giuseppe Pisano, ki je nedavno pred poslansko zbornico italijanskega parlamenta AC Molotov uvrstil med nevarne skupine, saj naj bi ogrožala italijansko državno varnost, na seznam ni uvrstil še DPU. Tudi univerzitetne "pankerje" bi lahko neupravičeno stereotipno ožigosal za razbijače, huligane, vandale in protiglobalistične teroriste. Kljub predstavam, ki jih zbuja ime, pa gre vendarle za šolsko ustanovo. Še natančneje, gre za več predavanj, ki jih vsako leto pripravi peščica aktivistov z Mirovnega inštituta.

Zamisel o ustanovitvi alternativne univerze je prišla iz glave Tončija Kuzmanića in sam je pripravil tudi prvi letnik leta 1998. Začelo se je skromno, le s petimi predavanji maja in junija, ki so govorila predvsem o revoluciji kot neuradni politični (pri)sili. Namen pankerske univerze je že ves čas obuditi pozabljene teme, o katerih nihče ne spregovori oziroma so tabu za večinsko javnost. Že naslovi letnikov so zgovorni. Prvo leto so se predavatelji osredotočili izključno na revolucijo, naslednja leta pa so prišli na vrsto še neokonservativizem, nova desnica in levica, utopistika in letos tudi revizija maja 1968. Glavnemu pobudniku in vodji projekta se je lani pridružilo še pol ducata mladih raziskovalcev (Tomaž Trplan, Mojca Sušnik, Ciril Oberstar, Živa Humer, Gorazd Kovačič in Sabina Autor), zato so se tudi predavanja razširila skorajda na vse leto. Kot pravi letošnja koordinatorka Sabina Autor, nobeden izmed njih ni glavni. Vsako sezono kdo drug prevzame večji del posla.

Hkrati s predavanji DPU že tri leta potekajo tudi davno pozabljeni bralni krožki v slogu nekdanjih čitalnic.

Marx se vrača

Glede na to, da je Karl Marx od osamosvojitve Slovenije tako rekoč prepovedan in preganjan, ni presenetljivo, da je DPU-jevec Ciril Oberstar eden izmed redkih, če ne celo edini diplomiranec, ki si je po desetih letih zanikanja preteklosti za temo magisterija izbral, poleg Hegla, ravno utemeljitelja dialektičnega materializma. "Gre za to, da Marx že nekaj časa dobiva sloves teoretske pošasti, kar je samoumevno za vsakogar, ki je tako očitno izgnan iz javnega diskurza. Hkrati pa se je mnogim (slovenskim in tudi drugim mislecem) zataknil kot kost v grlu, ki je nikakor ne morejo pogoltniti. To pomeni le, da jim ne da miru. Tako je tudi z nami; gre pač za to, da poskušamo ponuditi novo, sveže teoretsko branje Marxa (in predvsem marksistov) in da iz njega ne delamo monstruma preteklosti. Prav tako se trudimo, da nobeden izmed mislecev, ki so imeli in še imajo kaj povedati tudi današnjim generacijam, ne bi bil niti demoniziran niti podcenjen."

Kot pravi dr. Božidar Debenjak, filozof in marksist, upokojeni univerzitetni profesor, je izginotje Marxa iz teoretične misli tipičen sindrom tranzicijskih držav. Zaradi propagande se razprava o marksizmu odriva iz sfere javnosti na raven civilnodružbenega. Glavni razlog za to naj bi bilo politično posiljevanje v šolah v prejšnjem sistemu. "Vendar je bil prostor v nekdanji Jugoslaviji takšen, da se je dalo razvijati nedogmatski marksizem že takrat, in to smo tudi počeli. Tisto, kar smo počeli mi, je po svoje podobno temu, kar je počel protestantizem, ki je namesto nauka, cerkvenega učiteljstva, vzel vir sam. Mi smo se že takrat obrnili k Marxu in tradiciji, ki je temeljila na Marxu, ne pa na uradne ideologe, ki so podajali domnevno pravo razumevanje Marxa. Uradni ideologi so bili zato, da ne bi Marxa kdo narobe razumel." Marksizem je po mnenju filozofa teoretsko prizadevanje, ki je aktualno še danes, saj še vedno lahko govorimo o obstoju kapitalizma, profita, ekstraprofita, eksploatacije, ekstraeksploatacije, centra in periferije ...

Na DPU je Debenjak začel predavati, ker je po osamosvojitvi marksizem potihoma izginil z univerze, čeprav ga je sam v sklopu svojih predmetov predaval do upokojitve. "Ni bilo pritiska. Enostavno je v nekem trenutku upadlo zanimanje, tudi med študenti. Videti je bilo, kot da se v devetdesetih letih odpirajo novi horizonti, a so se kasneje izkazali za ne ravno nove, zato se situacija spet obrača." Zanimanje študentov za dialektični materializem se povečuje. Pripravljenost bodočih teoretikov za branje Marxa narašča in DPU je edini prostor, ki ponuja to možnost. Tudi antiglobalizem je po mnenju Božidarja Debenjaka le drug izraz za antikapitalizem. "Ljudem je prišlo do zavesti, da gremo s takim načinom gospodarjenja v 'maloro'. Nekje se mora končati nehumanost, onesnaževanje, razdelitev družbe. To so problemi, ki jih po logiki profita ni mogoče rešiti." Pri bralnem krožku se zberejo ravno dodiplomski in podiplomski študentje, ki iščejo nove odgovore, ko se odgovori iz starih receptov izčrpajo. DPU je po mnenju nekdanjega univerzitetnega profesorja dosegla svoj namen že s tem, da je. "Biti prostor avtonomnega razmišljanja je veliko."

Predavanja, ki so skorajda vedno ob četrtkih ob šestih zvečer v Klubu Gromka na Metelkovi, so na začetku pritegnila malo več kot nekaj posameznikov, danes pa se ob zanimivi temi zbere tudi sedemdeset slušateljev. Letos si obetajo še boljši obisk, ker je na vrsti trenutno najaktualnejša tema: demonstracije. Redna gostja predavanj Taja, študentka filozofije in sociologije kulture, je za DPU izvedela iz reklame v časopisu. Najprej je šla na predavanje iz čiste radovednosti, predvsem pa zato, ker so tam predavali nekateri njeni profesorji. "Še pred nekaj leti sem bila zelo apolitičen subjekt. Politika me ni zanimala. DPU pa uči ravno neke politične misli, nekaj, kar ni tako samoumevno, prirojeno ali dano. Treba se je naučiti tudi misliti s svojo glavo in ravno tam se spodbuja mišljenje." Iz podobnih razlogov je predavanja na Metelkovi začel obiskovati Grega, zdaj že bivši študent, ki se preživlja z delom na Radiu Študent. Zanj je bila fakulteta toga in neaktualna glede na dogajanje v svetu. Sam se čudi, da na DPU predavajo večinoma univerzitetni profesorji, ki teh tem ne morejo tako svobodno obravnavati v sklopu rednih predavanj. Predvsem se navdušuje nad tem, da je na DPU vsaka tema predstavljena iz različnih zornih kotov. "Že prej me je zanimala teorija politike. Vendar je to, kar se dogaja v politiki, bolj politikantstvo. Politika sama se jemlje negativno, antipolitično. Ko pa sem začel hoditi na DPU, sem spoznal teorijo politike, ki politiko jemlje pozitivno."

Predavanja so neformalna. Med njimi lahko popiješ kakšno pivo, lahko ti brnijo telefoni, še pomembneje pa je, da se po predavanjih ljudje družijo in analizirajo dogodke ter se odzovejo na aktualna politična vprašanja.

povezava