Zapor je politična institucija

Zakaj sploh potreba po anarhistični založbi?

AK Press je začel pred petnajstimi leti en sam človek, ki je pustil šolo in ostal brez denarja, a je imel močno politično prepričanje. Na koncerte je prinašal različno anarhistično literaturo, pa tudi sam je igral v pank bendu z imenom Political Asylum. Torej je bil v bistvu zelo v pank sceni. Sočasno se je začela močno razvijati socialno-politična klima na Škotskem. Kar nenadoma se je pojavilo veliko nevladnih organizacij, tudi anarhističnih. Glavni razlog za takšen razplet dogodkov je bil, da je vlada občutno zvišala davke.

V tem času je Ramsey ustanovil AK Press, ki je bil namenjen ravno politično angažiranim ljudem z željo po drugačnih knjigah. Po prvih korakih je začel knjige razpošiljati tudi zunaj Edinburgha prek katalogov. Ko je zadeva postala prevelika za enega človeka, je pritegnil še druge. Založbo je moral postaviti kot nekakšno korporacijo in od takrat deluje legalno in plačuje davke. Vseeno pa zaradi tega ni izgubila politične ostrine. AK Press si želi ostati čim bolj anarhistična in čim bolj radikalna založba. Želimo doseči tudi čim več ljudi in le tako to lahko storimo.

Zato ste ustanovili podružnice, kot je tista v San Franciscu?

V bistvu je bilo zelo preprosto. Eden izmed ljudi, povezanih z AK Pressom, se je preselil v ZDA, a ni želel prekiniti politične dejavnosti. Tam mu ni bilo težko vzpostaviti povezave s pravimi ljudmi, saj je v Kaliforniji aktivistična scena zelo močna. Tako je začel uvažati knjige iz Velike Britanije v ZDA.

Kakšne knjige praviloma izdajate in distribuirate?

Seveda večinoma takšne z anarhistično vsebino. Vendar smo zadevo zastavili širše. Izdajamo tudi marksistične knjige, knjige o ekologiji, kulturi, glasbi, drogah - v bistvu se ukvarjamo s temami, ki so nenavadne, drugačne, zanimive.

Lahko torej rečemo, da je AK Press največja anarhistična založba?

Zagotovo je založba, ki je izdala največ anarhističnih knjig v angleškem jeziku. Ni pa velika v smislu števila ljudi. Imamo katalog s približno tri tisoč naslovi. Na leto izdamo približno dvanajst novih knjig. Zdaj jih gre večina za prodajo v Ameriki. So pač največji in najbogatejši, zato gre tja vsaj osemdeset odstotkov knjig.

Ste vsi zaposleni v založbi zapriseženi anarhisti?

Seveda smo vsi vpleteni v dogajanje v zvezi z založbo tudi drugače, vsak na svojem področju, politično aktivni. Nekateri se ukvarjajo s humanitarnimi zadevami, drugi z ekologijo. Verjetno ne bi mogli opravljati takšnega dela, če ne bi bili vsaj malo osebno angažirani. Naše delo ni primerljivo s tistim, za katerega se odločiš zaradi slave in bogastva. Odločitev za delo je politična. Denarja imamo namreč ravno toliko, da preživimo, plačamo vse račune in za povrh izdamo še kakšno knjigo.

Koliko ljudi sploh šteje založba?

Zdaj smo v Veliki Britaniji samo trije. Pa tudi drugače gre za okoli pet ljudi. Težko je opraviti vse s tako malo delovne sile. Zato pa jih je v Ameriki dejavnih šest. V ZDA založbi pomaga tudi veliko prostovoljcev, kar se pri nas ne dogodi ravno pogosto. Čeprav gre za dve različni založbi, vsaj kar se tiče distribucije, smo vseeno eno podjetje, vsaj kar zadeva izdajanje knjig. Sodelujemo dobro, saj pri nas ni hierarhije in šefov. Vsi delamo vse, zanimivi del posla in tisti dolgočasnejši.

Kdo so kupci vaših knjig? Večinoma mladi bralci?

Ne bi mogel določiti kakšnega enotnega profila bralcev. Med drugim prodajamo knjige tudi v nekaterih največjih britanskih prodajalnah z literaturo ...

Se takšne velike korporacije sploh zanimajo za anarhistično literaturo?

Seveda se, saj so kapitalistične organizacije, to pa pomeni, da se ukvarjajo z vsem, za kar so ljudje pripravljeni plačati. Nekaj ironije je v tem. V ZDA pa je slika popolnoma drugačna. Anarhistične knjige se tam zelo težko prebijejo v mainstreamovske knjigarne. Problem Velike Britanije je v tem, da je zadnje čase vse manj malih neodvisnih knjigarn. Kljub temu naša politika ostaja enaka: s knjigami doseči čim več ljudi. Literaturo želimo zato prodajati tudi tistim, ki še ne poznajo anarhistične misli, ne le tistim, ki so že prepričani. Če kdo - ki si misli, da je anarhizem nekaj slabega - začne po tem, ko prebere našo knjigo, vsaj malo razmišljati, je naš namen dosežen. Ni nujno, da se v vsem strinja z nami, pomembno je le, da začne malo bolj razmišljati s svojo glavo. Zato smo razširili prodajo prek interneta. Seveda pa še vedno distribuiramo literaturo po koncertih in ob uličnih demonstracijah.

S svojimi knjigami zalagate tudi zaporniške knjižnice?

V zapore je zelo težko prodreti. Navezali smo stik z nekaj upravniki teh institucij. Ne ravno veliko knjig nam je vseeno uspelo spraviti v nekaj zaporov. Vse je odvisno od režima v posameznem zaporu in od dobre volje vodstva. V nekaterih zaporih ne dovolijo niti distribucije našega kataloga, kaj šele da bi dovolili naše knjige. V drugih notri spustijo tudi najradikalnejšo literaturo. Dobre odnose imamo z organizacijo Heaven, katere namen je ravno zagotavljanje knjig zapornikom. Ne moremo si privoščiti, da bi jim veliko knjig poklonili. Zato pa jim jih prodamo najceneje, kar se da.

Kateri zaporniki se odločajo za anarhistično literaturo? Politični?

Ni nujno, da se politično orientirani zaporniki odločajo za takšno vrsto literature. Zaporniki imajo enostavno preveč časa, zato jim vsako razvedrilo pride prav. Ob takšnem dolgčasu je knjiga edina rešitev; edini pobeg v svobodo. Imamo pa tudi stike z aktivisti, ki so zaradi svojih dejavnosti končali v zaporu. Za nas je namreč že sam zapor politična institucija.

Torej anarhizem v Veliki Britaniji ni umrl skupaj s pankom?

Jaz nisem pravi za to vprašanje, saj nikoli nisem poslušal panka. Sedaj imamo protiglobalistično gibanje. Antiglobalistično oziroma antikapitalistično gibanje je veliko in še narašča, je vznemirljivo, pomembno, je trenutno najboljše, kar se dogaja v svetovni politiki, vseeno pa to ni anarhizem. V protiglobalističnem gibanju najdemo vse vrste idej. Na neki točki se v njem prepoznajo celo fašisti. Seveda je v tem novem gibanju veliko anarhistov in ljudi, ki jim je ideja svobode blizu. So pa tudi trockisti in maoisti.

Po čem se ločite od slednjih?

Logično bi bilo, da smo na isti strani, saj se v bistvu zavzemamo za isto stvar. Vendar so med nami razlike in pogosto se ne razumemo ravno najbolje. Vsi levičarji - mi jim zaničevalno pravimo boljševiki - so namreč združeni v Socialistično delavsko stranko. Že sami se definirajo preveč mainstreamovsko in kandidirajo tudi na parlamentarnih volitvah. Njihove ideje so stare, namenjene starim ljudem. Tudi pri njih obstajajo posamezniki, ki se imajo za anarhiste, vendar jih nadzoruje majhna skupina voditeljev. Kot je znano iz zgodovine, boljševiki uničujejo in ne ustvarjajo boljšega sveta.

Vendar ste tudi vi člani sindikata?

Ne bi rekel, da ravno sindikata, temveč prijateljskega združenja različnih anarhističnih skupin. Prijateljsko sodelujemo s tremi nacionalnimi anarhističnimi organizacijami: Anarhistic Federation, Class War in Solidarity Federation. Včasih se zberemo na srečanjih, kjer potekajo različna predavanja, okrogle mize, delavnice, tam tudi načrtujemo skupne dejavnosti.

Kakšen odnos imate s policijo?

Občasno na svoji koži občutimo policijsko represijo. Ravno preden sem odšel na pot, so bile racije v Manchestru, Leedsu in Nottinghamu. Policisti so vdrli v hiše oziroma komune, kjer živijo in delajo politični aktivisti. Razlog za racije je ponavadi "utemeljen sum", da so aktivisti neposredno vpleteni v demonstracije oziroma kakšne druge neposredne akcije. Policisti sumijo, da izvajajo organizirano kriminalno dejavnost. S tem se ukvarja specialna skupina policistov, ki tesno sodeluje tudi z obveščevalnimi službami. Prisluškujejo in uporabljajo druga prisilna sredstva pod pretvezo, da iščejo teroriste. Vseeno policijska represija ni nekaj, kar bi se dogajalo vsak dan. Verjetno je laže biti anarhist v Veliki Britaniji kot kjerkoli drugje na svetu.

Kaj se torej dogaja z anarhističnim gibanjem v Veliki Britaniji?

Kar se tiče protikapitalističnega gibanja, se verjetno veliko ljudi sprašuje, kam naprej. Zdajšnja filozofija ne seže dlje od trenutnih demonstracij. Skače iz Seattla v Prago in Firence. Iz konflikta v konflikt. Večina ni zazrta v prihodnost. Kar pa se tiče samega anarhizma, imamo v Veliki Britaniji tri velike nacionalne organizacije in veliko manjših skupin in posameznikov. Število anarhistov nekako ostaja enako - ne narašča in ne upada. Zato pa je vsak dan večja kritična masa, to se vidi na antiglobalističnih protestih.

Znan crassovski bend Chumbawamba se je skomercializiral in z denarjem med drugim vaši založbi kupil kombi. Ali to pomeni, da je za anarhiste čas, da stopijo iz ilegale v

Meni je Chumbawamba zdaj bolj všeč kot prej. Drugače pa mislim, da se anarhisti predvsem ne bi smeli sami marginalizirati, že tako nas ignorirajo veliki mediji. Če ne bomo sodelovali z večino navadnih ljudi, ki jih vsak dan srečujemo na ulici, se ne bo nikoli nič spremenilo na bolje. Zato spodbujamo vse ljudi k branju, pogovarjanju in spraševanju. Ljudje na oblasti si ne želijo neprijetnih vprašanj.