Nekaj pozitivnega, protivojnega

Videti je, kakor da kakovostni filmi v BiH danes nastajajo le zaradi entuziazma. Nenapisano pravilo je, da je "Bosanec bedak", dokler ne odide iz Bosne, saj ga imajo tam za bedaka tako rekoč vsi, takoj ko državo zapusti, pa nenadoma ni več tako "bedast". Ko gre v svet, postane dobitnik uglednih mednarodnih filmskih, športnih, glasbenih in književnih nagrad.

Ahmed Imamović, mladi sarajevski režiser, je le eden od takšnih Bosancev. Za diplomsko delo na sarajevski akademiji scenskih umetnosti, kratki film 10 minut (prav toliko film tudi traja), je dobil feliksa, glavno nagrado evropske filmske akademije v kategoriji kratkih filmov za letošnje leto. Podpora domačih ustanov, odgovornih za finančno in drugačno pomoč nadarjenim študentom, ki se ukvarjajo s kulturo in z umetnostjo, je v glavnem izostala. Zato pa ni manjkalo znamenite zagnanosti, ki je pomagala že Danisu Tanoviću in Aidi Begić, pa še mnogim drugim tukajšnjim umetnikom do številnih priznanj in uveljavitve.

Imamović je najbolj svež primer te plodne vztrajnosti. Z osvojitvijo evropskega ustreznika ameriškemu oskarju je ponovno zbudil zanimanje za BiH v pozitivnem smislu, v popolnem nasprotju s tem, kar počne tukajšnja oblast. Ob podelitvi nagrade so mu osebno čestitali slavni Wim Wenders, Dušan Makavejev in Mike Leigh. Vendar stiki s slavnimi svetovnimi filmskimi ustvarjalci zanj niso nič novega, saj je pred leti sodeloval pri produkciji filma Dobrodošli v Sarajevu (Welcome to Sarajevo) britanskega režiserja Michaela Winterbottoma in pri filmu Popolni krog (Savršeni krug) Ademira Kenovića. Med vojno je živel v obleganem Sarajevu in bil snemalec pri produkcijski hiši Saga. Kratki film 10 minut prikazuje, kako se leta 1994 v dveh različnih krajih sočasno dogajajo popolnoma različne stvari, in to v istih desetih minutah. Krvavi sarajevski vsakdanjik iz tega obdobja, umiranje Sarajevčanov in strah, ki so ga sejali ostrostrelci, skozi oči dečka, daleč stran, v Rimu, pa prikazujejo tehnološki razvoj z oglaševanjem metode razvijanja fotografij v desetih minutah.

Zanimanje za medvojno dogajanje v Bosni se v Evropi še vedo ni čisto poleglo, kljub vsemu Ahmed poudarja, da je to protivojni film. Edino, kar pri njem asociira na izraz vojna, je melodija iz kultnega filma Vojna zvezd, ki se ritmično oglaša iz njegovega mobitela.

Od kod prav Sarajevo in Rim v tej desetminutni kombinaciji?

Morda bi bilo to vprašanje primernejše za pisca scenarija, meni je le popolnoma ustrezalo sodelovanje pri snemanju po takšnem scenariju. Ne verjamem niti, da gre za kako njegovo osebno doživetje, a najbrž je to imel v glavi, saj je v Sarajevu živel od leta 1992. Delala sva pri isti produkcijski hiši Saga.

Je bila nagrada pričakovana ali že samo sodelovanje na podelitvi evropskega oskarja šteje za zadosten uspeh?

Kaj naj rečem, snemali smo diplomski film, vendar smo ga delali, kakor se dela film, lotili smo se ga kot pravega filma, čeprav je bil temeljni namen opraviti ta del zaključnega diplomskega izpita. Po pravici povedano nisem pričakoval nič, le toliko, da nam bo uspelo. Seveda sem verjel, da bomo naredili dober film, in sem si za to prizadeval. V Mariboru je na Festivalu študentskega filma dobil posebno nagrado občinstva, v Motovunu glavno nagrado za kratki film, prav tako v Koelnu, na Sarajevskem filmskem festivalu pa je zmagal in bil zato nominiran za feliksa. Dobro, gre za razmeroma kratko obdobje, saj je bil film narejen junija letos.

Nekako tradicionalno tukajšnji estradniki menijo, da je najteže nastopiti pred domačim občinstvom. Povsod po svetu jim gre odlično, doma pa se pogosto zgodi, da niso sprejeti. Je enako s filmskimi ustvarjalci in konkretno s tvojim filmom?

Da, res je, odnos med domačim avtorjem in domačim občinstvom je ... Ne vem, verjetno je to vprašanje primernejše za ljudi, ki imajo več izkušenj s premierami pred sarajevskim občinstvom kakor jaz. Moja prva večja premiera je bilo predvajanje na Sarajevskem filmskem festivalu in videti je bilo, da je film ljudem všeč. Odzivi so bili pozitivni.

Je kaj resnice v neuradnih trditvah, da naj bi svoj naslednji projekt izpeljali v sodelovanju s slovenskimi producenti?

Tega še ne vem, vem pa, da se slovenski producenti zelo zanimajo za koprodukcije s producentskimi hišami in avtorji iz Bosne in Hercegovine, že doslej je bilo sodelovanja kar precej. Imel sem priložnost spoznati nekaj slovenskih producentov. Tu je bil gospod Hočevar, prišel je na Sarajevski filmski festival, seznanila sva se in videlo se je, da človek ustrezno razmišlja in se zanima za dogajanje v bosanski kinematografiji, vendar to še ne pomeni, da bo kaj napravil, lahko pa je dobra napoved. Z naslednjim filmom bom poskusil pri nekaj producentih v Sloveniji, kako uspešen bom pri tem, pa je za zdaj še nemogoče napovedati.

Kakšen je naslednji projekt Ahmeda Imamovića?

Še vedno je vse v fazi priprave. Zdaj sem si pravzaprav zagotovil takšne možnosti, da si lahko za nekaj časa privoščim odmik od vseh drugih obveznosti in se posvetim scenariju za naslednji projekt, celovečerni igrani film. Za zdaj, čeprav se s tem še ukvarjam, lahko rečem, da gre za zgodbo z delovnim naslovom Romeo in Romeo, zgodbo o dveh homoseksualcih različne narodnosti med vojno v Bosni in Hercegovini. Seveda ne želim, da bi ljudje kar koli prejudicirali, preden vidijo scenarij, ki za zdaj še ni toliko izdelan, da bi lahko rekli, da gre za različico, po kateri se bo snemalo. Razmišljal sem že tudi o igralcih, a za zdaj o tem še ne bi javno govoril.

Po tem, ko je film

Film naj bi bil šele sedaj na voljo za neke vrste prodajo in uvrščanje v prodajne kataloge, vendar bi o tem vedeli več povedati distributerji in producenti. Resnično ne vem, kako je zdaj s tem. Pa tudi primerjava z Nikogaršnjo zemljo je nekoliko neustrezna, saj gre za kratki in igrani film. Kratki film ima nekoliko drugačno formo od celovečernega igranega filma. Seveda se nekateri televizijski programi zelo zanimajo za takšne filme. Mislim, da se bo zdaj kaj premaknilo, kajti če je film razglašen za najboljši evropski kraki film leta 2002, je že zgolj zaradi tega za prikazovanje zanimivejši od drugih.

Koliko je k vaši mednarodni uveljavitvi pripomoglo to, da ste sodelovali s slavnim britanskim režiserjem Michaelom Winterbottomom?

Pravzaprav ne vem. To je bilo leta 1996, rečem lahko le, da je bila to čudovita izkušnja. Šlo je za sodelovanje prek Sage, agencije, ki je organizirala vse v zvezi s snemanjem tega filma v Bosni. Tedaj sem z Michaelom sodeloval kot producent v Bosni in Hrvaški. To je bila dobra šola, leta 1996 delati s tako velikim avtorjem, v takšni ekipi, to je to, del izobraževanja za neko prihodnjo ustvarjalnost.

Zdaj ste se znašli v takšnem položaju, da imate nekako pravico napovedovati prihodnost bosansko-hercegovske kinematografije. Kakšna je ta prihodnost?

Načeloma ne dvomim o zmogljivosti in energiji vsega, kar lahko povzdigne Bosno in Hercegovino, čeprav je to v splošnem stvar države. Nemogoče je vzpostaviti le kinematografijo, ki bo delovala na ravni države. Treba je vzpostaviti celotno državo, da bo delovala po načelu piramide, kjer bo kinematografija imela položaj, ki naj bi ga imela. Žalostno je, da ljudje tukaj, tisti, ki bi se morali ukvarjati s tem in sedijo na takšnih položajih, ne dojamemo, kako bistveni sta kultura in umetnost za uveljavitev države v svetu. Žalostno je, da se drugi bolj zavedajo tega in imajo boljše mnenje o nas kakor mi sami. Tako smo uspešni kljub pomanjkanju podpore. Tu gre vendarle za vprašanje energije avtorjev in filmskih delavcev, ki pravijo: "Ajdi, pojdimo delat." To lahko traja, vendar potrebujemo sistem. Absolutno gre za zagnanost. Lahko rečem, da je film 10 minut izdelek vseh, ki so sodelovali pri tem projektu in verjeli vanj. Vendar gre za kratko formo; ljudi lahko navdušite in od njih pričakujete, da bodo sodelovali, za kratek čas, ne morem pa verjeti, da bi bilo mogoče komu reči, naj dela tri mesece, morda enemu, drugemu in tretjemu pa že ne več, to nima smisla. Igralci, montažer, snemalec, tonski mojstri, vsi so poklonili svoje delo temu filmu. Če prideš k mlajšemu kolegu in mu rečeš, da delaš diplomski film, in ga vprašaš, ali bi ti pomagal, čeprav nimaš denarja, da bi mu plačal, te ne bo nobeden zavrnil, in to je dobro. Čeprav je zelo naporno. Bil sem resnično prezadovoljen, ko smo film končali. Sledil je zelo dolgotrajen proces postprodukcije. Nismo imeli denarja za pirotehniko. Moj prijatelj Mido Mujkić je delal postprodukcijo, vse eksplozije, dim, potem je to nosil v studio in tam izboljševal. Učinki so sijajni, vendar je to težaško delo, ki je trajalo dva meseca in pol. Pa Rim, naredili smo ga tu v naselju Marin Dvor. Postavili smo modro platno in nanj z računalniki prenašali motive, rimski Panteon in vse to, ustvarjali smo iluzijo. Sarajevski del smo snemali v naselju Otes, ki je ostalo avtentično zgranatirano, požgano, porušeno, tako, kakršno je bilo med vojno. Danes sem šel po snemanju prvič tja in sem videl, da so začeli naselje obnavljati, urejajo ga in zelo sem zadovoljen, da smo pravočasno končali. Pa še nekaj je, pri filmu producenta v pravem pomenu besede ni bilo, tako da sem moral sam opraviti cel kup producentskih del.

Prav simbolično bi bilo, če bi dobili še priljubljeno sarajevsko šestoaprilsko nagrado, ker je 6. aprila obletnica prve klape snemanja filma 10 minut. Ta datum je znan tudi po vojaškem dogajanju v Sarajevu in Beogradu, v štiridesetih in v devetdesetih letih. Zdaj pa je na isti dan nastalo še nekaj pozitivnega, protivojnega.