Kak maš doma, tak maš drugje

"Kam gre ta svet? A sploh še smo ljudje? Zakaj se samo grebemo? Zakaj se več ne družimo tak ko včasih? Zakaj več ne komuniciramo tak, ko je treba? Zakaj se več ne maramo eden drugega? Ki je pravica, ki je resnica? Bogati so vedno bolj bogati, revni pa vedno bolj našpukamo!" Zadnjih nekaj let je bilo moč opaziti novega borca za pravice malega človeka, Dušana Vaupotiča Duleta. Mariborčan (rojen v Zg. Dupleku) pove, da je zanj družina, žena Mira in sin Bobi, na prvem mestu. Za sina Bobija je na prvem mestu fuzbal (in zastavica NK MB na prednjem špeglu vise). Tipičen postproletarec s trenirko in havajsko srajco je predstavnik množice, v kateri se posamezniki vidijo kot žrtve novega družbenega sistema.

Socialni čut se je v Duletu zbujal "leta in leta, odkar je zgubo službo v Metalni. Žena pa v Liletu. Takrat se mu je ftrgalo. Reko je, da se tu mora nekaj spremenit, in je začel svojo borbo. To je blo že x let nazaj, ko se je vse zgodlo," opisuje njegov svak. Svak, ki je po Duletovi razlagi "nekaj zrihto", ne želi povedati, kdo je, dejansko pa je poskrbel za dokumentacijo boja. Če bi svak spregovoril, bi "televizija imela še večje duge ko zaj", zatorej smo se vrnili k Duletovemu boju. Zakaj predsednik in ne župan? "Ko bom predsednik, bo Maribor glavno mesto."

Bori se za malega človeka, zelo spoštuje ženske ("ker morajo dosti pretrpet") in s svojo ima "vse zmenjeno, ni debate. Kak maš doma, tak maš drugje. Če nimaš zmenjeno v osnovni celici družbe, to je v družini, nimaš nikjer." Svak doda, da je to "en Duletovih mototov. On se zavzema za marsikaj; on priseže, da bo vse nazaj not spravo v firme, ki so šli vun, ko bo predsednik države." Blazno ga motijo odnosi s Hrvaško in misli, da "se lahko tudi drugače zmenimo - lahko imajo Krško in Piranski zaliv, samo te bomo Slovenci otoke zavzeli. To je tud eno politično stališče od Dušana Vaupotiča."

Teh med pogovorom ne zmanjka. Ko misli ponesejo sogovornika proti zdravstvu, se razvnameta: "Zdaj je vse to mafija v slovenskem zdravstvu. Vlke plače, duge vrste. Korupcija? To je, to vsi vemo, da je tak! Samo noben nič ne upa nare'it! Zato se mene bojijo ludi, ker vejo, da bi jaz to probo spremenit." Dule se ne boji, da bi končal kot Ivan Kramberger. "Sploh ne razmišlam o tem, ker je treba porihtat." Svak ve, da se bo Dule boril "do konca, ko tiger, dal bo celega sebe za slovenski narod". "Ampak jaz se ne borim samo za Maribor, ali samo za Slovenijo, ali samo za svet - jaz vodim borbo za človeka."

Predpredvolilni boj

Na teh volitvah je bil izigran. Ker je oblečen, kot se vidi s fotke ("Kak naj nosim obleko pa kravate, če jem klobaso?"), ga niso spuščali v TV-studie, pa tudi politični krogi ga niso pripustili h koritu. "Podpise nisn zbiro, ker verjamem na besedo," razloži nepotrebno banalnost, ki je morda pomenila ključni zaplet, zaradi katerega nazadnje ni prišel do soočenj kandidatov in zaključnega boja.

O Duletovem boju se je - pod taktirko Matjaža Latina - snemal dokumentarni film Kleščar, ki ga bodo na prvem programu nacionalne televizije predvajali v torek, 28. januarja, ob 22.50. Pozna ura pove, da brez težav ni šlo niti na RTV Slovenija. "Film zaj bo, ampak ker govorim pač tak, ko govorim, tak ko narod govori, pizdomater pa kako tako rečeš, pa so me dali bol v nočni program. Ko da mamo kake porniče - samo ni!" Znova pokomentira svak: "Včasih dajo filme s totalno dosti agresije že popoldne, po drugi strani na drugem kanalu vidim enega repera z Velenja, pa onega z Maribora, ko nam jebe vse po spisku, onega pa lahko dajo." Ko bo Dule predsednik, bodo boljši tudi filmi: "Jugo filme, to so izredni. Tudi glumce, če pogledamo - Bata Životinja, to ti ime vse pove. S totim našim filmom je katastrofa. Ni čudno, da ludi tolko samomorov delajo, če jim tako po televiziji kažejo."

Dule kaže drugo plat slovenske zgodbe o uspehu, s katero nas nenehno fopajo mediji. Antipod izumetničenim uspešnim podjetnikom, ki se identificirajo s podobami iz TV-reklam, je socialni realizem individuuma. Resničnost koncepta se ujema s podatkom, da za scenografijo ni šel niti tolar - to je slika Maribora. "Socialna je," primerja Matjaž Latin, "tudi če se Andreja Makoter na NET TV javlja iz šoping centra, kjer kombinirajo Štajerskega Mišota z nagradno igro za voziček artiklov - to je še vedno najhujša možna sociala." Dule ima, drugače od drugih, cilj in odločnost, čeprav zbuja vtis, da se mu je utrgalo. Nekje med robom in dnom družbe nima druge izbire in česa izgubiti - ker je že vse izgubil. "Če pa mi res rata, kot kakemu Haiderju, pa lahko postane nevarno v drugo smer," razmišlja Dule, ki misli, da je bolan in da ima kleščarja. Zanj je to odraz družbe, ki je tudi bolna. "Jaz sem bolan postal zato, ker sem živel v takih socialnih razmerah. Upam, da bo moja žrtev pomagala malemu človeku oziroma človeku nasploh na poti v boljši jutri."

Čeprav filmska zgodba učinkuje lokalpatriotsko, je kritična refleksija mesta (nastala po monodrami Roka Gre), skozi katero se odslikavajo ulice, gostilne in bifeji, okolica ter someščani. Dodatna prtljaga so tipične mestne zgodbe, ki so lahko neizviren vir navdiha pri izstopanju angažiranega posameznika. Ta pa je dejansko najhujše povprečje, slovenska dimenzija Jerryja Springerja: proti pedrom in črncem ("Slovenijo gledajo ko pedrsko državo. Jaz bi vse pedre pred zid pa šus v glavo. Če bo moj sin peder, pa če zvem, da je peder, jaz ga ubijem." Svak doda, da Dule "rad baše v auspuf - samo babe, ne pa dede".), zanj sta značilna zavrtost in grozljiv primitivizem tipa: "Meso je treba jejst. Jaz ne morem razumet, kak lahko eni ludi jejo tako sranje v kitajskih, McDonaldih pa to. Ni kosila brez mesa. Že stari Fingušt je reko, da je dan brez mesa ko dan brez sonca." "Toti, kaj so lepo oblečeni, so vsi mutivode," doda. Takega mnenja ni le on, temveč tudi marsikateri izmed tistih, ki so ovekovečeni v filmskem dokumentu njegovega boja. Eden mimoidočih lepo pove, kaj meni o predsedniku in policiji: "Kradnejo, vsi kradnejo!"

Neuspeh

Ko je spoznal, kako delajo politiki, ni želel v isti koš z njimi. Namiguje, da so ga skušali podkupiti, "a zaenkrat še ne bi razpredal o tem, ker stvari še niso jasne, in prej ne bi rad govoro." Na filmu se vidijo tudi policijski pritiski na predsedniškega kandidata. "Vozo sn po Mariboru, mel sn zvočnike gori, da se je čula kampanja. Policija me vstavi - nisn naredo prekrška, dobro, nisn bil prpasan, ampak so vidli, da delam." Skozi resnične zaplete je filmski lik postal resničnejši od pravih ljudi iz krvi in mesa.

Zakaj kar mrgoli fragmentov polpreteklih socrealističnih podob mesta ob Dravi? "Jaz sn hteu pokazat, da je Maribor še vedno TAM. Zato pa tak zgleda. Ostal je isti ko leta '85, pa ga ne morejo nobeni Interšpari rešit!" O Slovencih nasploh ima Dule jasno mnenje: "Slovenci se premalo smejemo in premalo fukamo, zato pa nas je tak malo."