Sickago
Globusi zavrteli adaptirano preteklost
Zlati globusi so generalka za Oskarje - kar sedem izmed zadnjih desetih Oskarjevcev je pred tem dobilo Zlati globus. In Združenju tujih dopisnikov iz Hollywooda, ki tala Zlate globuse, se zdi to neznansko kul: bolj ko se Zlati globusi ujemajo z Oskarji, večje samospoštovanje vlivajo članom Združenja, ki jih ne moti, da nagrajujejo iste filme kot Akademija. A po drugi strani, obe prireditvi, original in kopijo, vodi ista logika, tako da je že povsem vseeno, kdo koga imitira. Logika gre takole: če hočemo imeti visoke TV ratinge, potem morajo na prireditev priti največje h'woodske zvezde - če pa hočemo, da na prireditev pridejo največje h'woodske zvezde, potem moramo poskrbeti, da nagrade dobivajo največje h'woodske zvezde. Zvezde vedno pridejo po nagrade, jasno, tudi zato, ker jim dajo filozofsko dimenzijo. Vsaj tako se jim zdi, recimo v zahvalnih govorih - le kdo bi poslušal zahvalna filozofiranja malih, anonimnih slehernikov, ki so še včeraj stregli v kakem fast-food obratu, heh, po možnosti na kotalkah, srečni, da jim je Jack ruknil napitnino, in nesrečni, ker si ga niso upali prositi za avtogram.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Zlati globusi so generalka za Oskarje - kar sedem izmed zadnjih desetih Oskarjevcev je pred tem dobilo Zlati globus. In Združenju tujih dopisnikov iz Hollywooda, ki tala Zlate globuse, se zdi to neznansko kul: bolj ko se Zlati globusi ujemajo z Oskarji, večje samospoštovanje vlivajo članom Združenja, ki jih ne moti, da nagrajujejo iste filme kot Akademija. A po drugi strani, obe prireditvi, original in kopijo, vodi ista logika, tako da je že povsem vseeno, kdo koga imitira. Logika gre takole: če hočemo imeti visoke TV ratinge, potem morajo na prireditev priti največje h'woodske zvezde - če pa hočemo, da na prireditev pridejo največje h'woodske zvezde, potem moramo poskrbeti, da nagrade dobivajo največje h'woodske zvezde. Zvezde vedno pridejo po nagrade, jasno, tudi zato, ker jim dajo filozofsko dimenzijo. Vsaj tako se jim zdi, recimo v zahvalnih govorih - le kdo bi poslušal zahvalna filozofiranja malih, anonimnih slehernikov, ki so še včeraj stregli v kakem fast-food obratu, heh, po možnosti na kotalkah, srečni, da jim je Jack ruknil napitnino, in nesrečni, ker si ga niso upali prositi za avtogram.
Treba je le prisluhniti kuloarjem in izvohati, kdo so letos najresnejši kandidati za Oskarje, ter potem tem surefire kandidatom poslati avans, hja, Zlate globuse. Letos so avans poslali samim običajnim osumljencem, ki jih ljubijo tako ratingi kot Združenje in Akademija. Da bo Zlati globus za "glavno vlogo v drami" snel Jack Nicholson (About Schmidt), je bilo jasno že zdavnaj - vsakič, ko igra rigidnega, rahlo grotesknega mizantropa na odisejadi samoiskanja, se Akademiji in Združenju zasvetijo oči. Ni čudno, huh - vsem se pač zazdi, da je ta vloga Jackov testament. Tudi film Govori z njo je bil očiten, jasno, v kategoriji "tujejezičnih filmov" - prvič, člani Združenja so nori na Almodovarja, in drugič, nočejo izpasti bebci. Zlati globus v kategoriji "komedija/musical" je dobil Chicago, mamutski, razkošni, flambojantno koreografirani musical o dveh morilskih, obsojenih in zaprtih showgirls, Roxie Hart (Renee Zellweger, Zlati globus za "glavno vlogo v komediji/musicalu") in Velmi Kelly (Catherine Zeta-Jones), ki ju skuša njun razvpiti, senzacionalistični "razzle dazzle" odvetnik (Richard Gere, Zlati globus za "glavno vlogo v komediji/musicalu") - v dobi jazza - preleviti v medijski atrakciji... ne pa Adaptacija (Adaptation), lucidni original Spikea Jonzea (Biti John Malkovich), v katerem tesnobni, nevrotični, panični Charlie Kaufman (Nicolas Cage), scenarist filma Biti John Malkovich, ki se trudi z adaptacijo romana The Orchid Thief, ostane brez originalnih (= konzumnih) idej, kar ga pripelje v metafikcijski labirint Chrisa Cooperja in Meryl Streep, ki jima je Adaptacija vrgla Zlata globusa za stranski vlogi ("komedija/musical"). Zlati globus za "najboljšo dramo" so pobrale Ure (The Hours), epos o treh ženskah, pisateljici Virginiji Woolf (Nicole Kidman, Zlati globus za "glavno vlogo v drami"), noseči gospodinji (Julianne Moore) in lezbični urednici (Meryl Streep), ki jim življenja prekriža roman Mrs. Dalloway (jasno, by V.W.)... ne pa Pianist (Polanski), Stolpa ali About Schmidt, če smo že pri testamentih. Najboljši režiser je Martin Scorsese, ki je v Newyorških tolpah (New York Gangs) pokazal, da se je "Amerika rodila na ulici"... ne pa Spike Jonze ali Peter Jackson (Stolpa). Najboljšo muziko je zložil Elliot Goldenthal (Frida), najboljši song - The Hands that Built America - pa Bono (Newyorške tolpe).
Ironično pri vsem skupaj je troje: prvič, da se najbolj nagrajeni filmi dogajajo v preteklosti, daleč od vprične, mučne, boleče, "vojne" realnosti (Chicago, Ure, Newyorške tolpe, okej, tudi About Schmidt), drugič, da so globusarji pretežno posneti po literarno-broadwayskih predlogah (Chicago, Ure, About Schmidt), ne pa po originalnih scenarijih, in tretjič, da sta Zlati globus za "najboljši scenarij" pobrala scenarista filma About Schmidt, ne pa scenarista Adaptacije, ki govori prav o tem, kako težko je roman spremeniti v originalen scenarij. Program plus: spisek biserov, ki so povsem izviseli, je prenesetljivo dolg (Pianist, Quiet American, Catch Me If You Can, Far from Heaven, Punch-Drunk Love, Spun, Poolhall Junkies, Solaris, Confessions of a Dangerous Mind, Femme Fatale, Auto Focus, Hell House, May, Rules of Attraction, Salton Sea, Narc, 25th Hour itd.), ni pa presenetljivo, da je letos tako zažgal prav Chicago - na Broadwayu je debitiral leta 1975, takoj po aferi Watergate in padcu Nixona, hja, "v težkih časih za Ameriko".
