Krasni digitalni svet

Zakaj je Golum zrel za igralskega Oskarja

Golum (levo)

Golum (levo)

Prihodnost filma je Simone. Okej, naj vam pojasnim. V filmu Simone igra Al Pacino h'woodskega režiserja, Viktorja, idealističnega auteurja, nekdanjega prvaka "neodvisne scene", dvakratnega oskarjevskega nominiranca, ki pa ima s svojim novim filmom hude preglavice. Saj veste, ne gre mu, muči se, s snemanjem zamuja, denarja mu zmanjkuje, prepira se s šefi, prenapet je, utrujen in brez navdiha, izgublja stik z realnostjo in kontrolo nad produkcijo - take reči. No, najhujše težave - in v tem je štos - pa ima z zvezdo filma (igra jo Winona Ryder), pompozno, kapriciozno, ultra egocentrično, mrhasto supermanekenko, ki mu pije kri in živce. Nenehno si nekaj izmišlja, nenehno se pritožuje, nenehno postavlja pogoje, hej, nenehno teži, da je njena prikolica premajhna - manjša od prikolice neke druge zvezde. Pacino preprosto ne more ugoditi vsem klavzulam njene pogodbe. Preveč jih je. Bejba ima več bonitet kot ameriški in iraški predsednik skupaj. Točno, njen ego ubije film. In Viktorja. In njegovo kariero. Studio ga odpusti. The End. Toda glej, no, glej - zgodi se čudež. Iz mraka se vzame propadli, obupani, umirajoči računalniški genij, očitno sodobna verzija Fausta, ki mu ponudi nekaj, česar ne more zavrniti - Simulation One... ee, Simone... ee, software, računalniški program, ki je sposoben ustvariti digitalno, sintetično igralko, brezhibno, dolgonogo, glamurozno, popolno blondinko, resda "irealno", toda bolj realno od realnosti, še več, neločljivo od realnega, človeškega bitja. Izdelana je pač v nulo. Čisti digitalni state-of-the-art. Bolj živa je od ljudi. In kar je bistveno: uboga! Naredi vse, kar ji rečeš. Reče vse, kar ji rečeš. Poljublja se, ko ji rečeš. Sleče se, ko ji rečeš. Misli, kar ji rečeš. Reagira tako, kot ji rečeš. Ne, Simone ne komplicira. Z režiserjem ne more zaiti v "kreativna nesoglasja". Ne pritožuje se, ne teži, ne ugovarja, ne postavlja ultimatov. Vseeno ji je, kakšne prikolice imajo druge zvezde - hej, prikolice sploh ne potrebuje. Nima pogodbe. Nima bonitet. Ne potrebuje osebnega trenerja. Ne potrebuje osebnega kuharja. Ne potrebuje pavz ali pa počitnic. Ne potrebuje osebnega letala. Simone je rešitev. Tako je realna, da si ljudje ne želijo "prave" stvari.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Golum (levo)

Golum (levo)

Prihodnost filma je Simone. Okej, naj vam pojasnim. V filmu Simone igra Al Pacino h'woodskega režiserja, Viktorja, idealističnega auteurja, nekdanjega prvaka "neodvisne scene", dvakratnega oskarjevskega nominiranca, ki pa ima s svojim novim filmom hude preglavice. Saj veste, ne gre mu, muči se, s snemanjem zamuja, denarja mu zmanjkuje, prepira se s šefi, prenapet je, utrujen in brez navdiha, izgublja stik z realnostjo in kontrolo nad produkcijo - take reči. No, najhujše težave - in v tem je štos - pa ima z zvezdo filma (igra jo Winona Ryder), pompozno, kapriciozno, ultra egocentrično, mrhasto supermanekenko, ki mu pije kri in živce. Nenehno si nekaj izmišlja, nenehno se pritožuje, nenehno postavlja pogoje, hej, nenehno teži, da je njena prikolica premajhna - manjša od prikolice neke druge zvezde. Pacino preprosto ne more ugoditi vsem klavzulam njene pogodbe. Preveč jih je. Bejba ima več bonitet kot ameriški in iraški predsednik skupaj. Točno, njen ego ubije film. In Viktorja. In njegovo kariero. Studio ga odpusti. The End. Toda glej, no, glej - zgodi se čudež. Iz mraka se vzame propadli, obupani, umirajoči računalniški genij, očitno sodobna verzija Fausta, ki mu ponudi nekaj, česar ne more zavrniti - Simulation One... ee, Simone... ee, software, računalniški program, ki je sposoben ustvariti digitalno, sintetično igralko, brezhibno, dolgonogo, glamurozno, popolno blondinko, resda "irealno", toda bolj realno od realnosti, še več, neločljivo od realnega, človeškega bitja. Izdelana je pač v nulo. Čisti digitalni state-of-the-art. Bolj živa je od ljudi. In kar je bistveno: uboga! Naredi vse, kar ji rečeš. Reče vse, kar ji rečeš. Poljublja se, ko ji rečeš. Sleče se, ko ji rečeš. Misli, kar ji rečeš. Reagira tako, kot ji rečeš. Ne, Simone ne komplicira. Z režiserjem ne more zaiti v "kreativna nesoglasja". Ne pritožuje se, ne teži, ne ugovarja, ne postavlja ultimatov. Vseeno ji je, kakšne prikolice imajo druge zvezde - hej, prikolice sploh ne potrebuje. Nima pogodbe. Nima bonitet. Ne potrebuje osebnega trenerja. Ne potrebuje osebnega kuharja. Ne potrebuje pavz ali pa počitnic. Ne potrebuje osebnega letala. Simone je rešitev. Tako je realna, da si ljudje ne želijo "prave" stvari.

Kot zmagoslavno dahne Viktor, heh, Frankenstein: "Stopili smo v novo dimenzijo. Naša sposobnost, da proizvajamo ponaredke, je presegla našo sposobnost, da ponaredke razkrinkamo." Simone takoj silovito, vrtoglavo, bajno uspe: rolajo se filmi, intervjuji, reklame, albumi, koncerti, naslovnice, turneje, Oskarji. Hej, celo art film režira. In masa z njo evforično prepeva: "You Make Me Feel Like A Natural Woman". Nihče ne ve, da v resnici ni "naravna ženska". Nikomur ne potegne, da je le specialni efekt. Razlike ni več. Realna ali digitalna - koga briga! Važno, da izgleda realno. Važno, da je prepričljiva. In poanta filma Simone je natanko v tem: četudi bi ljudje vedeli, da je Simone le digitalni efekt, bi jim bilo čisto vseeno! Če vprašate publiko, lahko žive igralce povsem mirno zamenjajo digitalni igralci. In heh, če vprašate h'woodske studie, dobite isti odgovor: z digitalnimi superzvezdami pač ni težav. Ne obnašajo se kot primadone. Ne zahtevajo multimilijonskih honorarjev. Ne pobirajo odstotkov od dobička. Nimajo afer. Nimajo osebnih kriz. Nimajo napadov grandomanije. Ne težijo, ko morajo na promocijske turneje. Nimajo otrok. Ne jebejo joge. Nimajo treme. Ne pobijajo svojih bivših žena. Ne bavijo se s pedofilijo. Ko propadejo, nas ne utrujajo s samomori. Hej, še celo menstruacije nimajo. In seveda - ne potrebujejo kaskaderjev. Lahko jih butneš v ultra nevarne situacije, pa se ne poškodujejo. In nikoli ne zbolijo.

Aki, tuki čiči pa kaki!

Okej, Simone je satirična parodija, toda ne parodira le lahkovernosti sodobne civilizacije, ki nasede vsaki stvari, ter globalne obsedenosti z zvezdami, slavo in glamurjem, ampak nemara še najbolj izrazito špikne prav panično, histerično reakcijo, ki jo je v h'woodski igralski komuni pred dvema letoma povzročil Sakaguchijev sci-fi spektakel Final Fantasy, v katerem so bili vsi igralci digitalni - in to fotorealistično digitalni. Brez izjeme. Izdelani so bili v nulo - hja, kot Simone, ki jo izdelala francoska firma BUF Inc. ("bazični" model je bila kanadska manekenka Rachel Roberts). In kar je h'woodske zvezdnike najbolj zgrozilo in zmrazilo: ni šlo več le za digitalne like, za digitalne "kreature", ampak za digitalne igralce, ki se naj bi selili iz filma v film... ki naj bi dobivali nove vloge... ki naj bi "zaživeli"... ki naj bi v očeh publike postali tako "realni" kot živi igralci. Mhm, pred Aki Ross, seksi brinetko z impresivnimi lasmi, poduhovljenimi očmi in misijsko samozavestjo, digitalno zvezdo in logističnim čudežem tega zelo dragega filma (115 milijonov dolarjev), posnetega po popularni računalniški igrici, je bila kariera. Slava. Prihodnost. Niso je čakala le digitalna nebesa, ampak tudi nebesa na Zemlji. Hej, pozirala je celo na naslovnici revije Maxim - v bikinkah!

Mnogi so takoj kriknili, tudi Tom Hanks, čigar panični krik je New York Times objavil na naslovnici: "Digitalni igralci lahko zamenjajo h'woodske zvezde. To me zelo skrbi. Toda prihaja. Zgodilo se bo. In ne vem, če lahko igralci v zvezi s tem sploh kaj storimo." Tom je bil zlomljen. Aki, cenejša, elektronska delovna sila, mu je ogrozila kariero. Še preden pa je lahko pozval h generalnemu štrajku, se je oglasil George Lucas, oče Vojne zvezd, pionir digitalnih efektov in kreator Jar Jar Binksa, digitalne kreature, ki je fane tako razbesnela, da ji je moral v nadaljevanju, Napadu klonov, vlogo bistveno zmanjšati: "Menim, da sem uporabil več digitalnih likov kot katerikoli režiser, toda nikoli ne bi ustvaril digitalnega človeškega lika. To preprosto ne gre. Potrebuješ igralce." Steven Spielberg je dodal le: "Vse skupaj je brezpredmetno." Oho, mar res? Prav Spielberg je namreč leta 1999 - v intervjuju za CNN -svaril pred "virtualnimi igralci", na vprašanje, če bi lahko računalnik zamenjal Ala Pacina, pa odgovoril: "Nikoli ne bo računalnika, ki bo igral tako dobro kot Al Pacino, toda nekoč bodo lahko fizično replicirali ali simulirali izgled človeškega bitja in gledalca skoraj prepričali, da je to realna oseba, ne pa le digitalna računalniška konfekcija."

Reč očitno ni bila brezpredmetna. Daleč od tega! H'woodski zvezdniki so se na smrt prestrašili, h'woodski režiserji pa so se od digitalnih igralcev deklarativno distancirali, kot da gre za kloniranje človeka. Lucas je lani v Cannesu, ob lansiranju Napada klonov (sic!), celo opozoril, da skušajo preprečiti digitalizacijo igralcev, "pa četudi same tehnologije in spremembe, ki jo prinaša, ne moreš ustaviti". No, "brezpredmetnost" digitalnih igralcev je tedaj še dodatno zapletel Robert Zemeckis, avtor trilogije Nazaj v prihodnost, ko je rekel: "Vem, da je Tom zaskrbljen. Toda sam sem digitalno popravljal igralce v vseh svojih filmih. Vem, da se nekateri sprašujejo, kam vse to pelje, toda pomislite, kaj bi lahko imeli - kompletne digitalne verzije igralcev v različnih obdobjih njihovega življenja." Ja, Hanks se je upravičeno ustrašil: Zemeckis je digitalno popravljal vse svoje igralce - tudi njega! Spomnite se je le Forresta Gumpa? Kaj je tam počel Tom? Točno, digitalno se je srečal, rokoval in pogovarjal z že davno mrtvim Johnom F. Kennedyjem. Ha! Mimogrede - ljudstvo je bilo navdušeno! In kje je Tom igral pingpong? Točno, pred digitalnimi Kitajci. Ljudstvo je bilo navdušeno. Ergo: Tom Hanks je bil v Forrestu Gumpu, masivnem hitu, delno digitalen - in kljub temu pobral Oskarja za glavno moško vlogo. Ne pa Oskarja za najboljši specialni efekt, huh. Oskarja je dobil tudi njegov digitalni del, njegov digitalni alter ego. Dobri stari Tom, ki je mislil, da je Aki Ross ogrozila mejo med realnim in digitalnim, je očitno spregledal, da je meja med digitalnim in realnim že davno padla. Vsi h'woodski igralci so po malem že digitalni. Hej, celo Jodie Foster - da ji je Zemeckis v Stiku digitalno spremenil izraz na obrazu, je verjetno slišal tudi Tom, ki ga je očitno strah, da se bo moral vrniti na oder.

Digitalno je realno

Miksanje živih in neživih je že star štos: kdaj že sta Tom & Jerry srečala Genea Kellyja? Kaj je počel Woody Allen v Zeligu, veste. Diana Walczak in Jeff Kleiser sta že leta 1988 posnela kratki film, v katerem je digitalni lik, Nestor Sextone, kandidiral za predsednika Združenja sintetičnih igralcev - Nestor Sextone je predstavljal atentat na lažne digitalne like, kakršen je bil Max Headroom, ki ga je v TV seriji igral zelo živi, dobro maskirani Matt Frewer. Dalje, Mark Hamill - Luke Skywalker iz Vojne zvezd - je igral v računalniški igrici Wing Commander III. In ne pozabite slovitega Unforgettable digitalnega dueta Nat King Cole/Natalie Cole, bolje rečeno, posthumnega digitalnega "incesta" - ata Cole je bil namreč tedaj že davno mrtev. Digitalna tehnologija je pač omogočila ponovno vstajenje mrtvih zvezd. Nekatere so digitalno vklopili v reklame, recimo Steva McQueena, Johna Waynea, Humhreyja Bogarta, Jamesa Cagneyja, Caryja Granta - oh, in Martina Lutherja Kinga. Mnogi so si rekli, kul - mrtvi bodo lahko spet začeli snemati filme. Mae West se bo lahko končno slekla. Beatlesi bodo lahko posneli nadaljevanje filma Help! - vsi štirje, tudi John & George, hja, all together now! Rock Hudson bo lahko končno igral geja. JFK se bo lahko dal v Forrestu Gumpu 2 dol z Marilyn Monroe. Končno bosta lahko skupaj zaigrala Bruce Lee in Brandon Lee. Christopher Reeve bo lahko spet poletel. Mrtve zvezdnike je spet mogoče angažirati. Dočakali so svoj virtualni lifting.

Človek ni nikoli dovolj mrtev, da ne bi mogel igrati v filmu. Britanski igralec Oliver Reed je umrl med snemanjem Gladiatorja - in to še preden je posnel vse prizore. So jih pač dodali - digitalno. Bamf! Oliver Reed je bil tam - digitalno. Kar je tako, kot bi rekli, da je bil tam in vivo. Lahko bi ga nominirali za Oskarja - in če bi ga, bi s tem nominacijo dobil tudi njegov digitalni scan. Veliko se je govorilo o laseh Aki Ross - hej, tudi Bruceu Willisu so v mnogih filmih lase dodali digitalno! Angelini Jolie so v Lari Croft digitalno ojačali joške. V Gospodarju prstanov se bijejo digitalne armade, toda vsi vojaki so individualizirani - niso le 70.000 krat prekopirali enega in istega. V nadaljevanjih Matrice bo truma fotorealističnih digitalnih igralcev - in imeli bodo tudi velike plane. Kolizejska publika v Gladiatorju je bila digitalna. In tudi statisti, ki so padali s Titanika, so bili digitalni. Zvezdnikom v akcijskih prizorih zdaj vedno nudijo digitalno prvo pomoč, bolje rečeno, zvezdniki so v teh filmih pogosto le digitalni inserti, le digitalne marionete. In nič več. Kot Aki Ross.

Kaj je torej narobe z digitalnimi igralci? So res igralci ali le specialni efekti? In navsezadnje, se lahko za Oskarja grebejo le v kategoriji "specialni efekti" - ali pa lahko kandidirajo tudi za igralske Oskarje? Se lahko Dobbie, digitalni lik iz Harryja Potterja, vključi v dirko za igralskega Oskarja - še bolje, se lahko v to dirko vključi Golum, fascinantna digitalna kreatura, ki v Gospodarju prstanov sije v vsej svoji agonični shizoidnosti? H'woodski igralci že zgolj misel na to razumejo kot brco v glavo - je kaj hujšega od tega? Nekaj takega je h'woodskim profijem blodilo po glavi, ko so začeli igralske Oskarje dobivati naturščiki in otroci - nominacijo je dobila celo Linda Blair, ki je bila v Izganjalcu hudiča delno tudi specialni efekt (z glasom Mercedes McCambridge!). Če bi pri Združenju filmskih igralcev lobirali za digitalne igralce, bi hitro našli štiri razloge, zakaj so digitalni igralci "brezpredmetni".

1. Digitalni igralci gledalcev ne bodo nikoli ganili, ker kompleksnih, niansiranih emocij ni mogoče digitalno reproducirati in simulirati. Aja? Zakaj so pa potem ljudje tako jokali ob smrti Bambijeve mame? Zakaj je potem digitalni mišek Stuart Little tak globalni hit? Zakaj so potem ljudje drli v Jurski park? In zakaj so skoraj pohodili Shreka? No?

2. Lahko sicer izdeluješ digitalne igralce, toda to ne pomeni, da boš izdelal perfektne igralce. Aja? Koliko igralcev pa je perfektnih? In dalje, kako "perfektnega" igralca potrebuješ, da reče: "Prihaja meteor, večji od Teksasa!" Ali pa: "Ubija - in ne bo nehal!" Keanu Reeves vedno izgleda digitalno. "What do you do! What do you do!!" Kdo sploh pravi, da za filme a la Pearl Harbor in Vsota vseh strahov potrebuješ žive igralce? In kdo pravi, da so živi igralci v teh filmih kaj bolj realni od digitalnih igralcev? In heh, če smo že ravno pri tem - kdo pravi, da imajo kaj več "zavesti"? Pliz!

3. Četudi bo digitalni igralec še tako prepričljiv, ta prepričljivost ne bo njegovo delo, ampak delo animatorja. Vsekakor - toda tudi prepričljivost živih igralcev pogosto ni delo njih samih, ampak delo režiserjev, scenaristov, montažerjev, maskerjev, kostumografov, komponistov in digitalnih animatorjev. Ne?

4. Nikoli vam ne bo uspelo digitalno replicirati največje igralske vrline - nepredvidljivosti. Iskreno rečeno, nepredvidljivost je kategorija, ki je filmski kritiki ne uporabljamo že 30 let! Rezervirali smo jo le za redke mrtve igralce. "Nepredvidljivost" sodobnih igralcev namreč vedno izgleda tako, kot da je potegnjena iz digitalne knjižnice reakcij.

Ja, Golum se kvalificira. Meje ni več. Če je lahko Linda Hunt igrala moškega in dobila Oskarja za stransko žensko vlogo, potem res ni razloga za diskriminacijo. In če slučajno mislite, da so digitalni igralci le modna muha, premislite še enkrat - tudi zvočni film so imeli leta 1927 le za modno muho. In hej, celo sam film je leta 1896 veljal le za modno muho.

Aki Ross

Aki Ross