godba / Kdo je bil Johnny Young?

Leta 1947 je skupina polprofesionalnih črnskih bluesovskih muzikantov, ki so igrali in tekmovali po kotih živahne tržnice na Maxwell Streetu v predelu nekdaj prvotne čikaške migrantske četrti, rekli so ji Jew Town, pregovorili trgovca z radii, da je posnel in izdal prvi povojni gramofonski plošči z novim mestnim bluesom. Neodvisni založniški projekt je bil kratke sape. Bernard Isaac Abrahams je za novo založbo Ora Nelle izdal samo dve plošči. Ni obogatel. Na prvi je bil komad, ki ga je kitarist Othum Brown posvetil svoji punci. Po njej si je založba nadela ime. V orglice je pihal mladi orgličar, ki je par let kasneje v bendu Muddyja Watersa zaslovel kot vodilna sapa urbanih bluesovskih orglic - Little Walter. Drugo plošča sta posnela bratranca, prišleka iz Mississippija, kitarist Johnny Williams in ubiralec strun na mandolini Johnny Young. Money Taking Woman s prve strani je krasen blues. Ob živčnih mandolinskih kaskadah je Young pel o ženščini, ki fantalinu, vsemu zaljubljenemu, na vsakem koraku izvablja novce: "Obira me in me kliče očka, steguje ročico in nič ne vrača." Židovski trgovec je po dveh ploščah obupal. Prezgodaj. Toda na plan je spravil nov mestni blues, ujel je utrip občutenja med črnsko populacijo, drugačen od tistega v predvojnem bluesu, ki so ga še vedno igrali in snemali za velike založbe. Istega leta je še nekaj podjetnežev, med njima sta bila poljska migranta, brata Chess, začelo ustanavljati manjše založbe in snemati s povsem neznanimi glasbeniki, ki jih ni bilo težko novačiti med množico talentov na cesti. Tudi blues se je spremenil. Bil je bolj arhaičen in obenem nov, bolj robato podeželski in obenem moderen.

Chicago je bil od dvajsetih let razburkano glasbeno mesto. Industrijsko središče, kamor so vodile poti s kmetovalskega juga ZDA, je postalo notorično zaradi odprte kavbojske politike republikanskega župana Big Billa Thompsona, sprege z mafijskimi posli v času prohibicije, množice kriminalnih združb in špekulantov, ki so služili z ilegalno prodajo alkohola in prostitucijo v bolj ali manj zanikrnih špelunkah. Tudi v času gospodarske depresije in med drugo vojno je mesto obdržalo dvomljiv sloves. Za amaterske in profesionalne muzikante, jazzovske, bluesovske, popevkarske, je s klubi, tavernami, živahnimi tržnicami, bolšjim sejmom, kakršen je bil na ulici Maxwell, ostajal privlačen, pravzaprav ena redkih priložnosti, da se prišlek izvije iz turobnega vsakdana iskanja posla, stanovanja, vsesplošne mizerije. Nočni mestni utrip je bil nevaren in surov. V luknjah s točilno mizo se je trlo ljudi, ponavadi je v kotu ždela bluesovska skupina, s pianistom v premožnejših klubih. Sloveli so The Spot, The Plantation in še posebej 708, kjer so glasbeniki "rockali" v divji atmosferi. Scenosled bluesovskih žurov ob koncu tedna na južni strani je bil: v soboto zvečer pretep v taverni, nedeljski jutranji obisk urgence in ponedeljkov skesani zagovor na okrajnem sodišču "najbolj zaposlene policijske postaje na svetu".

Množičen ekonomski migracijski val obubožanega črnskega prebivalstva na industrijski sever je v treh desetletjih po I. vojni spremenil demografsko sliko Chicaga. Okrog leta 1950 je v mestu živelo že okrog pol milijona črncev. Skoraj polovica priseljenecv iz velikega migrantskega vala v štiridesetih letih je prihajala iz države Mississippi.

Chicago je bil v dvajsetih, ko je tam trobental Louis Armstrong izzivalno jazzovsko mesto, toda predvsem je bil mesto bluesa, prave bluesovske subkulture. Sweet Home Chicago je že v tridesetih letih pel Robert Johnson. Pesem je postala bluesovska himna. Po drugi vojni je mesto spet zabrenčalo z novim bluesovskim slogom, ki se ga je za nazaj prijel naziv čikaški.

Predvsem oba geotizirana predela mesta, South Side in njegov zahodni del, sta postajala središči bluesa, kjer se je izoblikoval glasen, robat slog manjših skupin s poudarjenim ritmom, rabo električno ojačanih kitar in orglic, eskplicitnimi seksualno obarvanimi besedili in raskavim petjem.

Štorija Johnnyja Younga je pravzaprav venomer ponavljajoča se pripoved o usodi bluesovskega glasbenika, ki je prišel v industrijski sever s kmetovalskega juga. Young se je rodil leta 1918 v Vicksburgu v državi Mississippi. V hiši je bil eden izmed sedmih otrok. V muzične vragolije ga je v Rolling Forku v območju Delte kot mulca posvetil stric, ki je kot polprofesionalni glasbenik igral na kitaro, orglice, bendžo, mandolino in violino. Takrat so naokrog sloveli Mississippi Sheiks bratov Chatman, ki so redno snemali za založbe race music in gostovali na lokalnih zabavah. Mali Johnny je od njih pobiral trike, igral na orglice, mandolino in kitaro, začel nastopati za male denarje po klubih. Tudi njega je leta 1940 odpihnil migrantski val v Chicago, kjer je služil denar kot priložnostni delavec in glasbenik. Ob nedeljah je z drugimi igral na tržnici Maxwell, ob vikendih po klubih, med drugim skupaj z Muddyjem Watersom, Snookyjem Pryorjem, Robertom Nighthawkom. Njihova muzika je ogovarjala in povzemala občutenje velike večine proletarizirane črnske populacije v urbanem okolju, frustracije, dvoumno zafrkljivost, občutek prevaranosti, zavrženosti. Za novi bluesovski slog, ki ga je Young sooblikoval, velja, da se je povsem odtegnil od prevladujočih norm.

Vsako prisvajanje in komercializacija črnskega sloga s strani gramofonske industrije in množičnih medijev v lasti bele Amerike je vzpodbudilo črnsko skupnost in njene “kulturne intelektualce”- glasbene glasnogovorce - k revitalizaciji, k iznajdevanju nove godbe, ki so jo lahko imeli za “svojo”. Novi povojni urbani blues je bil zlitje povečane glasbene vednosti in vnovičnega črpanja iz najbolj temeljnih kulturnih zalog črnske glasbene kulture - tu je iskati blues kot “istost, ki se spreminja”.

Young je po redkih ploščah s svojim podpisom predvsem sodeloval na številnih snemanjih. Nikdar ni dosegel slave, ne premogel izrazne moči Muddyja Watersa, ki je kraljeval v bluesovskem Chicagu. Bil je eden redkih, ki je še igral in izmojstril svojo igro na mandolini. Vešče jo je kombiniral z električno kitaro. Ko je po "komercialnem" zatonu bluesa sredi petdesetih let za vse, glasbenike in založnike, kazalo slabo, se je umaknil in igral le še po getoiziranih bluesovskih špelunkah. Spremembo so prinesla šestdeseta in bluesovski revival med belopolto mladežjo srednjega razreda. Younga so vnovič "odkrili". Spet je koncertiral in snemal, razkazoval strunsko veščino, ob gromkih električnih bendih nastopal po klubih in pel o mistreatment. Toda njegova muzika, ki jo je trosil z drugimi sodrugi je opominjala, da nekje v čikaški asfaltni džungli še tli bluesovsko občutenje, odraz individualnega etosa sodobne ameriške družbe in skupnostne solidarnosti v bedi blues people. Blues, za številne zastarel, starokopiten, nazadnjaški, je še vedno nagovarjal del črnske populacije kot muzika za zabavo, uteho in lakmus za izražanje osebnih in takojci skupnostnih tegob. Johnny Young je po čikaških bluesovskih špelunkah muziciral vse do svoje smrti aprila 1974.