nagrada / Zasuk drugam

Stefanu Arsenijeviću, 26-letnemu beograjskemu režiserju, so se na minulem Berlinalu razprle nove dimenzije. Postal je elitni izbranec berlinalske žirije za kratkometražne filme. Zmagovalec, ki pred očmi vsega sveta v rokah drži zlatega berlinskega medveda. Za film, posnet na slovenskih tleh in s slovenskim denarjem, v produkciji studia Arkadena. Mladenič, ki je vojno spremljal izza varnih zidov beograjske filmske akademije, je v Sarajevo prvič prišel lani. Post festum torej, obdan z eminentno filmsko ekipo z vseh koncev nekdanje Jugoslavije. Direktor fotografije Vilko Filač, scenarist Abdulah Sidran in producent Jurij Košak so mlademu režiserju pomagali pri prebijanju skozi znameniti sarajevski predor.

Eden največjih upov nove srbske kinematografije premore zelo veliko talenta in zna iz izkušene ekipe potegniti vse, kar lahko. Njegovi kratki filmi so bili opaženi in nagrajeni že pred tem. (A)torzija je njegov deseti kratki film.

V čem se (A)torzija razlikuje od drugih vojnih filmov, ki smo jih videli?

Na prvi pogled verjetno v ničemer. O vojni je bilo povedanega že ogromno, pa vseeno obstaja še veliko zgodb. Ključni element filma je predor pod pristajalno stezo sarajevskega letališča. Tam se vse dogaja, v smrdljivem predoru, ki bolj kot na kaj drugega spominja na greznico. Pomeni pa rešitev, ki se lahko zasuka tudi v drugo smer.

Od tod naslov filma (A)torzija?

Celoten film je negacija torzije, od krave, ki ne more povreči telička, do vseh majhnih in velikih usod. Film je žalosten in smešen hkrati, gledalcu zbuja mešane občutke in ga spravlja v negotovost, ker se ne more opredeliti. Scenarist Abdulah Sidran je napisal genialen scenarij. Veliko časa sem potreboval, da sem dojel njegove razsežnosti.

In mu s pomočjo odlične ekipe dodal nove?

Natanko tako. Res sem imel izjemno srečo, da sem lahko sodeloval z vsemi temi ljudmi. Izkušene eminence, kot so Jurij Košak (producent filma, op. p.), direktor fotografije Vilko Filač, igralci Davor Janjić, Amir Glamočak, Brane Grubar in številni drugi, ki so sodelovali. Izjemni profesionalci, brez katerih film nikoli ne bi bil to, kar je. Pri tem projektu smo se srečali filmarji in igralci iz celotne nekdanje Jugoslavije. Ljudje, ki prej niso komunicirali med seboj. Mladi in starejši, zagnani in izkušeni. Nobenih težkih občutkov ni bilo na snemanju, prej bi govoril o lahkotnem razpoloženju, ne glede na vojno tematiko. Pred Vilkom Filačem sem sicer na začetku čutil veliko tremo, a jo je razbil prav on sam. Je eden najbolj prijateljskih in profesionalnih ljudi, kar jih poznam. Vedno je pripravljen svetovati in poslušati.

Kje sta se srečala z Jurijem Košakom?

Jurij Košak je pogosto prihajal v Beograd, na festivale in tudi drugače. Prijateljeval je s številnimi beograjskimi filmarji. Priporočil me je režiser Srđan Karanović, moj profesor s filmske akademije. Jurij me je poklical, poslal sem mu svoje filme in kmalu zatem sva se začela pogovarjati o sodelovanju. (A)torzija je v resnici Košakov film, ne moj. Zato sem mu tudi posvetil nagrado, zlatega berlinskega medveda. To je njegova nagrada.

Pred tem s Slovenci nisi sodeloval?

Ne, to je bilo moje prvo sodelovanje s Slovenijo. S producentom sva pred snemanjem filma odpotovala v Sarajevo, kjer sva se z domačini pogovarjala o vojnih dogodkih in o dogajanju v predoru. Njihove zgodbe sem imel pred očmi, ko smo snemali. Vojna v Sarajevu je zgodba, ki je sestavljena iz mnogih zgodb. Film pa je v celoti posnet v Sloveniji. Znameniti predor smo na primer snemali v bližini Domžal.

Filmi z vojno tematiko so izjemno dobro sprejeti na festivalih. Nikogaršnje ozemlje je prejelo vse možne najuglednejše filmske nagrade, v Berlinu je bil v sekciji "panorama" pred tremi leti nagrajen tudi kratki vojni film Hop, skip & Jump. Aktualna tematika je neke vrste vstopnica.

(A)torzija je moj prvi film na temo vojne. Res je, da so filmi z vojno tematiko izjemno aktualni. Verjetno prav zaradi vseh tistih neodkritih zgodb, o katerih sem govoril prej. Film ima tukaj zgolj funkcijo umetnosti. Skozi majhno zgodbo se pokažejo vsi kontrasti vojne, v (A)torziji sem vojna doživetja skušal prikazati subtilno, ne politično. V filmu najdemo vse situacije, komične, tragične, nadrealistične, bizarne ... In tukaj se pokažejo vsi kontrasti vojne. Ker vojna takšna je.

Srbski kinematografiji po malem očitajo, da je vse preveč pod vplivom Emirja Kusturice. Ima Kusturica vpliv tudi nate? Navsezadnje se tudi njegovo Podzemlje dogaja pod zemljo v času vojne, tako kot (A)torzija.

Kusturica je odličen režiser, ki ga izjemno cenim. Obožujem njegove filme, gledal sem jih večkrat in jasno mi je, zakaj je dosegel takšen mednaroden ugled. Res je najslavnejši, ni pa edini dober režiser. Vplivi pri meni so mešani. Prihajajo od povsod.

Verjetno boš še poskušal sodelovati pri kakem koprodukcijskem projektu. Zdaj, ko si prejel zlatega medveda, bo odprtih več vrat.

Tega si najbolj želim. V Srbiji je huda gospodarska kriza, denarja ni, pa kljub temu veliko snemamo. Film je del naše kulture, čeprav je koproducente zelo težko najti. Zato smo mladi filmski avtorji pred kratkim v Beogradu ustanovili Young Balkan Film Association. Ne samo zato, da se spoznamo, ampak da poskušamo v obliki združenja pritegniti koproducente iz tujih držav.

(A)torzija je tvoj deseti kratki film. Zdaj pride verjetno na vrsto celovečerni film?

Vsekakor. Scenarij že pripravljam. Pišem ga kar sam, ker je zelo težko najti dobro zgodbo. Tudi sicer sem do sedaj vse scenarije za svoje kratke filme napisal sam, razen scenarija za (A)torzijo. Želim si posneti melodramo. Moji prejšnji filmi so melodramatični, pa tudi dokumentarni, različne zvrsti. A melodrama mi je kot zvrst najbližja. O zgodbi za zdaj lahko povem le toliko, da je sestavljena iz treh ljubezenskih zgodb, ki se dogajajo v Beogradu.

---

Sorodna tema v dnevnih novicah: Zlati berlinski medved Atorziji.

---