Najbolj nuklearna izmed družin

Čeprav bi bilo sicer vsekakor krivično trditi, da so vsi kasnejši podobni projekti zgolj njegovi kloni, je razširjeno družinsko deblo gavnarjev iz Springfielda nedvomno dodobra zoralo ledino za malo morje podobnih polurnih risank, ki so se namerile s skalpelom brutalne socialne satire prenikniti v vse preveč gangrenasto truplo ameriškega vsakdanjika. Tudi če so po vseh merilih briljantne animacije, kot so South Park, The Critic, Beavis & Butthead ali žal že malce pozabljeni, pa zato nič manj kolosalni Duckman, ob kakem izmed merjenj vmesnega časa v primerjavi s Homerjevo seksi plešo imele boljše rezultate, jih Simpsoni, kar se tiče konsistence in stanovitnosti, bržkone posekajo kar vse skupaj, saj veljajo po tem, ko so leta 1997 niti najmanj zadihani prehiteli Kremenčkove, ne samo za daleč najplodovitejši prime-time animirani šov v zgodovini, temveč tudi za najdaljšo izmed zabavnih igranih serij, ki so trenutno sploh v produkciji. Res je sicer, da bo moral naš najljubši kratkohlačnik do absolutnega rekorda kadečih se samokresov iz legendarnega Gunsmoka, ki je med letoma 1955 in 1975 naštancal več kot 600 epizod, v otvoritveni špici na šolsko tablo napisati še ničkoliko kazenskih povedi tipa Ne bom več rigal državne himne, Ne bom več presenečal inkontinentnih ljudi ali V zbornici nisem videl prav nič nenavadnega, res pa je tudi, da imajo živahne risane kanalje v primerjavi s svojimi tekmeci iz mesa in krvi velikansko prednost: sploh se ne starajo.

Ko je Matt Groening leta 1985 v eni izmed pisarn FOX-ovih mogulov na papir v ušivih petnajstih minutah stresel tako rekoč kompletno ožjo strukturo družine, ki je za priimek dobila okrajšavo za Son of Simpleton, si nedvomno ni mogel niti pod razno zamišljati, v kako mamutske razsežnosti se bo to njegovo ogrodje sčasoma razvilo. Potem ko je kolidž v drugi polovici sedemdesetih let zapustil kot nadobudni triindvajsetletnik, si je želel napisati tisti večno zmuzljivi veliki ameriški roman, a je moral po seriji neopaženih porazov spremeniti kompletno polje delovanja in je prvi resnejši uspeh požel s stripom Life in Hell, na podlagi katerega so mu korporativni težkokategorniki tudi ponudili priložnost, kakršne ne gre zamuditi. S snovjo serijin duhovni oče, ki danes nosi čevlje kreativnega svetovalca in izvršnega producenta, resnično ni imel nobenih težav, saj si je za izhodišče zastavil kar svoje disfunkcionalno ognjišče: Homer in Margaret sta imeni njegovih staršev, Lisa in Maggie sta sestri, Bart pa je v bistvu hibrid med njim samim in njegovim bratom, s tem da predstavlja njegovo ime anagram besede brat kot paglavec.

Luč sveta je familija, ki ves čas lovi ločnico med spodnjim in srednjim srednjim razredom, prvič uzrla konec osemdesetih let v humoristični oddaji takrat precej uspešne komedijantke Tracy Ullman, in sicer je šlo za zaporedja kratkih animiranih skečev, na katere so v “studiu”, ki je bil od odra oddaljen le lučaj, zvočno spremljavo nasneli kar z navadnim kasetofonom. V prvih epizodicah Simpsoni niti niso bili ne vem kako podobni svojim današnjim različicam, saj si jih je Groening zamislil kot bistveno bolj lean & mean bitja, a so jih sami risarji potem kaj kmalu zaoblili in odeli v tiste očesu varljivo prijetne in pomirjujoče živahne barve, ki so postale za serijo nič manj odtujljive kot Homerjev ultimativno zafrustrirani D'oh! V zadnjih vinjetah, v katerih so se še pojavili na Tracy Ullman Showu, so si bili že kar podobni, do njihove bazične rumene barve pa so risarji prišli po temeljitem premisleku, kako navadnemu gledalcu čim uspešneje prodati dizajn, po katerem številni izmed junakov sploh nimajo jasno definirane meje med čelom in lasiščem: odločili so se, da bi bili pri bolj realistični barv kože mnogi člani občinstva najverjetneje trdno prepričani, da ima Bart pač nazobčano čelo.

V času četrte in zadnje Tracyjine sezone so bili Simpsoni že povsem emancipirana družina z lastnim prvoklasnim polurnim TV-terminom in vse je bilo pripravljeno za naglo klitje svetovnega kulta, katerega pripadniki po spletnih prostranstvih še danes posvečajo cele sajte ultrapomembnim vprašanjem tipa Kje je pravzaprav Springfield? (Nikjer, ime je bilo izbrano prav zaradi svoje sinonimnosti z Anywhere, USA, saj imajo Ameri v resnici kar 121 Springfieldov.) in Ali je Smithers v resnici gej? (Odgovor je ja, njegova življenjska ljubezen pa je prav gotovo mrhovinarski Montgomery Burns.). Serija se je izjemno hitro ustalila na še danes ohranjenih osnovnih tirnicah, le Homer je moral na začetku nekajkrat spremeniti osnovno barvo glasu, saj si je legendarni Dan Castalanetta najprej za izhodišče vzel žlahtno godrnjanje Waltherja Matthaua, vendar je ugotovil, da ima pri tem prehude težave z nekaterimi sektorji čustvenega registra.

Reklamna družina

FOX je na začetku itak storil vse, da bi izrisanim osebam vdihnil čim več real-life kredibilnosti, kar je med drugim pomenilo tudi obširno kampanjo zakrivanja identitete igralcev, katerih glasilke je najel. Ne le da so pri FOX-u budno pazili, da niso bile objavljene kakršnekoli fotografije, temveč so snemanja tudi hermetično zaprli za javnost, s tem da iz najavne špice tako ali tako ni bilo mogoče trdno sklepati, kdo je odgovoren za oralno dimenzijo posameznega lika. Leta 1998 je skupek najpomembnejših igralcev družno udaril po mizi in zahteval boljše pogodbene pogoje (tudi nekateri regularni, staple liki so crnčili za dvanajst tisoč zelencev na epizodo, kar je po standardih zabavne industrije na tej ravni naravnost tragikomično), FOX pa jim je najprej grozil s kolektivno čistko in godrnjal, da lahko toliko talenta, kot ga premorejo skupaj, kadarkoli napaberkuje na kateremkoli ameriškem kampusu, vendar je nazadnje svoje stekle čekane raje spravil nazaj v lično škatlico in odobril paket znatnih povišic. Ob tem vseeno dodajmo zanimiv podatek, da znašajo celotni produkcijski stroški ene epizode približno toliko kot potegne za prispevek k polurnemu nadaljevanju svoje utrujene franšize katerikoli izmed Friendsov: milijon dolarjev.

FOX-ova odločitev, da ravnatelja Skinnerja, Neda Flandersa in Krustyja the Clowna ne bo prepustil na milost in nemilost talentu nekih študentov, se je vsekakor obrestovala, saj so The Simpsons v bogato družinsko kredenco uplenili svojih sedemnajst emmyjev (vsega skupaj so bili nominirani petintridesetkrat), da o vseh tistih neštetih trofejah na področju animiranega programa sploh ne izgubljamo besed. Ko so vodilni morski psi pri Pepsi Coli uvideli, da marž ne gre postaviti na kocko glede na obstojnost umetnega nosu Michaela Jacksona, so v eni izmed naslednjih marketinških kampanj v mestecu blizu Las Vegasa dejansko postavili natančno reprodukcijo družiničinega rumenega in modrega domovanja s štirimi spalnicami. Zmagovalka tekmovanja, torej srečnica z natančno določeno enoto v neskončni falangi prodanih stekleničk, je bila upokojena tovarniška delavka in danes triinšestdesetletna babica iz Kentuckyja, ključe 120.000 dolarjev vredne atrakcije pa so ji izročili decembra 1997. Danes si hiško derejo ogledovat kockarji, ko si med obiskom bližnje prestolnice igralnih avtomatov vzamejo premor za vdih sape, je pa tudi res, da si babica, drugače zapriseženi adikt od tovrstnih nagradnih natečajev, vseeno ni mogla kaj, da ne bi vsaj delno prebarvala domovanja, ki je bilo tudi v notranjosti odeto v značilne barve tipa power orange, generator green, jazz age coral in pink flamingo.

Zvesti, enciklopedični feni sicer trdijo, da epizoda Barting Over, ki jo uradno pompozno oglašujejo kot tristoto, to v resnici ni, saj bi moral ta naslov pripasti Strong Arms of the Ma, ki je bila predvajana drugega februarja in v kateri se Marge ustraši, da je preveč zapostavljala svoje zdravje, zato začne pumpati železo in zlorabljati steroide, kar seveda pripelje do občutno bolj robatega materinega naročja, kot smo ga vajeni. Uradni tristoti del portretira Bartovo začasno osamosvojitev: mali barabin se namreč odseli, ko po naključju izve, da je bil v najnežnejših letih premožna marketinška zvezda (namreč Baby Stinkbreath, zvezda TV-reklam za vodico proti zadahu iz ust), a si je Homer njegovo težko prigarano bogastvo prisvojil in ga seveda po hitrem postopku zapravil: v gejzirskem curku svoje običajne naivnosti ga je porabil za to, da je po družini uradno poimenoval eno izmed zvezd v galaksiji, zvezda pa se je potem seveda po hitrem postopku spremenila v supernovo. Dobro je vedeti, da scenaristom očitno še ne zmanjkuje idej, to so med drugim dokazali tudi v zadnji halloweenski epizodi (po tradiciji otvoritvena vsake nove sezone), kjer začne spalna mreža štepati Homerjeve klone, Lisa pa v domačem mestecu sproži razorožitveni program odkupa vsega domestičnega strelskega orožja, s tem da se ta program v praksi izkaže za veliko preveč uspešnega, saj ostane Springfield zaradi njega brez vsake obrambe pred nenadnim napadom tolpe revolveraških zombijev.

Govorice, da bodo čudovito in še vedno svežo serijo kaj kmalu ukinili, naj bi bile za zdaj natanko to: zgolj govorice, ki najverjetneje izvirajo iz lanskega povsem napačno interpretiranega citata Matta Groeninga. Čez lužo prav zdaj vrtijo štirinajsto sezono, v resni produkciji je petnajsta sezona, FOX pa se je nedavno zavezal, da bo serijo produciral najmanj do uspešnega konca šestnajste sezone, to pomeni, da se bosta Itchy in Scratchy rezala, klala in polivala z vrelim oljem vse do leta 2005 in, upajmo, še naprej. V zraku že dalj časa visijo še neke druge govorice, namreč tiste o produkciji posebnega filma, Variety je namreč v preteklosti poročal o tem, da pogodbe igralcev za sezone 13, 14 in 15 vključujejo tudi opcije za kar dva celovečerca, vendar so producenti ob tem vedno znova poudarili, da se mora seriji najprej povsem do kraja izteči televizijska življenjska doba, torej da mora Bart, preden to prvič stori na celuloidu, Moejevo taverno še zadnjič poklicati na domačem zaslonu in z nedolžnim glasom zahtevati osebe, kot so na primer Al Coholic, I. P. Freely, Seymour Butz, Mike Rotch, Hugh Jass, Anita Bath, Ivana Tinkle ali Heywood U. Cuddleme.

Mimogrede in za konec: češka vlada je pred kratkim razpisala natečaj za domače oglaševalske agencije, ki naj bi pripravile obsežno reklamno akcijo za krepitev češkega apetita po vključevanju v Evropsko unijo. Med napotki za serijo spotov, ki naj bi domače prebivalstvo do junija, ko imajo razpisan splošni referendum, prepričali o neizogibnem cedenju medu in mleka, je tudi priporočilo, naj v to svrho vprežejo like in delo Simpsonov, češ da jim bo navadni živelj verjel bistveno prej kot seriji puščobnih biltenov. Če ne bi šlo za akcijo, ki ima zelo jasen prepričevalni in mobilizacijski namen, bi lahko za najkorektnejšo odslikavo teže in pomena referendumske odločitve verjetno uporabili Bartov zelo znani prispevek iz epizode, ko ga zaradi goljufanja pri reševanju testov vržejo v razred supernadarjenih malih piflarskih genijev. Na učiteljičino zahtevo, naj formira svoj paradoks, po dolgem in tehtnem premisleku namreč izdavi: “Ee... You're damned if you do and you're damned if you don't.”

povezava