Zvok odstranjuje tudi zobne obloge

Ali lahko rečemo, da je novi projekt nekakšno nadaljevanje vašega proučevanja glasbe skladateljic redovnic?

Je nadaljevanje naše tradicije koncertnih dogodkov, ki imajo vedno rdečo nit: na primer Vampirabile, Musica Inaudita. Pri razumevanju zbora kot ansambla se skušam idejno vračati v daljno zgodovino, ko je v antični Grčiji zbor komentiral dogajanje. Šele pozneje je zbor ljudi postal umetniška formacija. Glasbena evolucija nas je speljala v druge vode. Zato po vzoru "Choregie" v nastope vključujem tudi druge elemente - gib, govor, igro. V novem projektu pa želim predstaviti delovanje različnih skupnosti, ko so ljudje s skupinskimi obredi - v tem primeru z obredi prepevanja - skušali doseči neke vzvišene cilje. Tako so se približevali božjemu ali božanskemu, tistemu večjemu od njih. Ali pa so recimo vzpostavljali odnos z naravo - prosili so za dež, dober ulov, dobro letino.

Menda ste tudi tukaj naleteli na nesorazmerje med spoloma glede ustvarjanja religiozne glasbe. Kot recimo to, da je bila ženska v krščanstvu vse od 4. stoletja za nekaj stoletij izključena iz cerkvenega petja zaradi misli apostola Pavla: "Ženska naj v cerkvi molči!" in pozneje tudi iz drugih glasbeno ustvarjalnih področij.

Dejstvo je, da ima ženska v vseh kulturah drugačno vlogo od moških in da se to kaže tudi v glasbi. Ponekod je njena vloga dominantna (v nekaterih prvotnih skupnostih), v sodobnejših družbah pa največkrat obratno. Ženske so od nekdaj prepevale predvsem v obredih ob pomembnih človeških prehodih, kot so rojstvo, smrt, iniciacija. Moški so bili glasbeno dejavni pri večjih slavjih, bojnih plesih; torej bolj pri "javnih" dogodkih. Zanimivo je, da je v prvotnih religijah razlika med spoloma v glasbenem ustvarjanju bistveno manjša kot v poznejših, danes prevladujočih religijah. Zato je bilo toliko težje najti material za drugi del koncerta, kjer izvajamo skladbe večjih svetovnih religij. Tak primer so napevi žensk v islamskih skupnostih. Pa tudi v krščanstvu je bila vloga žensk pri glasbenem ustvarjanju znotraj bogoslužja zelo omejena. Dolgo so jo smele skladati le redovnice.

Kar seveda, če te glasbe ne poznamo, še ne pomeni, da je slaba.

Ne poznamo je zaradi okoliščin, v katerih so redovnice ustvarjale. Samostani so bili od srednjega veka dolgo pravzaprav edina alternativa neželeni poroki ter bili močna duhovna in intelektualna jedra. Redovnice so bile večstransko nadarjene in njihova dela so se odlikovala po kakovosti. Menim, da je dandanes naša dolžnost, da izvajamo tudi njihova dela in damo s tem priložnost, da se enakovredno umestijo v zgodovino. Zanimivo pa je, da so glasbenice redovnice vendarle postale v nekaterih obdobjih izjemno slavne, Hildegarda iz Bingna ali pa katoliški ansambli iz Lombardije v 17. stoletju. Zanimiva je situacija, v kateri so nastajale nekatere skladbe iz našega prejšnjega projekta. V Italiji je tedaj razsajala kuga. Ker so bili moški samostani bolj odprti, je pomorila veliko število moškega klera. Ženski samostani pa so imeli močno klavzuro in so bili zato ločeni od zunanjega življenja. Ta "izobčenost" jih je pravzaprav rešila kuge. Ko je zunaj razsajala bolezen, so redovnice za samostanskimi zidovi skladale.

Praksa napevov se pogosto ponavlja in prenavlja, saj skorajda ni novega verskega gibanja, ki ne bi bodočim vernikom ponujalo takšnega ali drugačnega prepevanja. Je to samo tradicija ali še kaj drugega?

Pri napevih ni pomembna zgolj duhovna plat, ampak sama moč zvoka, ki ima posebno moč. Recimo zobozdravniki, kot veste, z zvokom odstranjujejo zobne obloge. Srednjeveški redovniki pa so ob petju doživljali zvene delnih tonov in so menili, da so se jim med petjem pridružili angeli. Zvok kot rezultat petja masira naše telo od znotraj. Pri petju napevov se možganska valovanja spremenijo, mišična napetost popusti, spremenijo se telesna temperatura, pritisk in ritem srca. Zniža se raven hormonov, povezanih s stresom, in poveča stopnja pomembnih proteinov - na primer intrelevkin-1.

Pri katerih napevih pa se je največkrat zataknilo?

Za nekatere tehnike petja smo se morali prav posebej izobraževati. Recimo za tehniko petja alikvotnih tonov, značilno za petje tibetanskih menihov. Gre za dvoglasno petje - na držanem osnovnem tonu, z modulacijo ustne votline pa ustvarjaš delne tone ali alikvotne tone. V zahodni kulturi te zahtevne pevske tehnike ne poznamo. Poseben študij terjajo tudi različne tehnike "grlenega" petja. Ta je značilna za mnoge kulture, tudi za ljudsko glasbo na Balkanu. V tej tehniki bodo odpete obredne pesmi, ki izvirajo še iz predkrščanskega obdobja. Pri ustvarjanju posebnih zvokov so Inuiti še posebej zanimivi. Ko jim je bilo v dolgih dnevi brez svetlobe dolgčas, so se zabavali z najbolj priročnim sredstvom - glasom. Razporedili so se po dva, si gledali v oči in tekmovali v ustvarjanju različnih zvokov - močnih, strašnih zvokov, ki niso naravni za naš glas.

Glede na to, da so v koncert vključeni verski napevi najrazličnejših religij, ste mogoče čutili potrebo, da bi v zbor vključili avtohtone izvajalce?

Povabiti k sodelovanju takega izvajalca je skoraj nemogoče. Izvedbo skušamo približati izvirniku s pomočjo posnetkov, ki so dandanes veliko lažje dosegljivi, kot so bili prej, in inštrumentov, ki spremljajo petje.

Kateri je bil najdražji?

Indijanski šamanski boben stane okrog 150 evrov. V programu bomo igrali na surpeti - indijski harmonij, avstralske bumerang palčke, glinaste piščali, kljunaste flavte, afriške bobne ... Imam to srečo, da grem pogosto na različne konce sveta. Ker pa imam navado kupovati inštrumente na potovanjih, sem jih nekaj imela že od prej, to zbirko smo sedaj dopolnili, nekaj pa smo si jih tudi izposodili.

Kaj pa teksti? Predvidevam, da se niste vselej učili iz izvirnikov ...

Veliko napevov prvotnih verovanj (avstralskih, indijanskih, inuitskih) sploh nima besedila. Prepevamo zgolj različne zloge. Pri nekaterih skladbah pa je bilo z izgovarjavo več težav - na primer laponski in uzbekistanski napev. Osvojiti taka besedila, z vsemi njihovimi specifičnimi konsonanti in zelo različnimi vokali, terja ogromno časa. Maribor in nasploh Slovenija ima zelo malo tujcev in večkrat je težko dobiti informacije o izgovarjavi. Zato jo pogosto posnamejo kje v tujini. Za kar pa je potrebnih veliko telefonskih klicev, elektronske pošte ... Pri posameznih primerih se mi zdi, da za ustrezno izgovarjavo besedila zgolj nekajminutne skladbe vložim toliko dela, kot bi ga morebiti za celo opero v italijanščini.

Vendar v predstavi ni samo petja ...

V projektu, kot je ta, glasba živi v določenih kontekstih in jo je treba tako tudi obravnavati. Od nekdaj je bilo petje napevov tesno povezano z določenimi gibalnimi elementi. Zato vsi gibalni elementi izhajajo iz tradicij predstavljenih kultur.

Vsaka skladba ima v programu določeno mesto in le tam ustrezno zaživi. Napevi iz programa Scivias so tesno povezani z različnimi obredi. Zato v študijski proces ne sodita le glasbena priprava in študij notne literature. Pomembna je "mentalna" pripravljenost izvajalcev. Razumeti, kaj se dogaja na duhovnih področjih v različnih religijah in verovanjih, poznati obrede, kulturno tradicijo, način življenja, zgodovino ...

Katerih gibov ste se lotili?

Gib, ki spremlja petje, je prisoten v vseh kulturah. Znotraj posamezne kulture pa so vidne razlike med gibalnimi elementi žensk in moških. Na primer pri Indijankah gre zgolj za zibanje - levo, desno, naprej, nazaj. Za Indijance pa so značilni zelo intenzivni skoki. Gibalno so zanimivo podprti afriški napevi, balijski, pa tudi inuitski. Za izvedbe napevov svetovnih religij pa je značilna večja askeza.

V študiju takega programa najprej pripravimo pevski del, nato dodamo gibalne elemente. Ko oboje združimo v celoto, je izvajanje izredno naporno.

Kako ste se znebili ekstremnih prepadov med tako različnimi napevi?

Glasbeno potovanje začnemo v Avstraliji, s prvotnimi verovanji. Gremo prek različnih plemen Indijancev (Apači, Mohavk, Tshimshian) do Inuitov (Eskimov) in pridemo na sever Evrope k Laponcem,"evropskim Indijancem", katerih petje napevov "joikov" je krščanstvo celo prepovedalo. Premikamo se skozi velike svetovne religije: krščanstvo (vzhodna in zahodna cerkve), hinduizem, islam. In končamo z napevi iz Srednje Amerike in Afrike, kjer spet zasledimo prvotna verovanja, a že prepletena z vplivi zahoda po prihodu evropskih misijonarjev. Krog se sklene.

Zgodba, ki jo ves čas peljemo skozi celo predstavo, izraža človekov odnos do rasti - simbolno kot rast drevesa - v resnici pa do duhovne rasti človeka. Lahko pa tudi razvoj različnih verovanj - na zunaj sicer tako različnih, vendar pa vsa izhajajo iz istih korenin.

Kaj pa predstavlja slovenski del?

To so belokranjske obredne pesmi - kresnice, ko dekleta hodijo od hiše do hiše in izvajajo t. i. želelne napeve. Želijo dobro letino, rodovitnost, zdravje. Koledarske pesmi so ritual, ki se je na slovenskih tleh ohranil še iz predkrščanskega obdobja. Ob bok temu izvirnemu napevu smo postavili skladbo Alojza Srebotnjaka, ki je ustvaril sodobno skladbo, ki temelji na teh napevih.

Niste pogrešali kakšnega moškega glasu?

Ne. Zasedba, ki jo vodim, je z namenom sestavljena zgolj iz ženskih glasov. Tako kot je na primer godalni orkester sestavljen le iz godal.

S čim se boste ukvarjali v naslednjem projektu?

Z glasbo, ki je nastajala v beneških sirotišnicah. Glasbeni ansambli teh dobrodelnih zavodov so bili zelo slavni in obiskovali so jih pomembni gostje, tudi kralji. Deklice so bile med petjem in igranjem skrite za zaveso. Ko je nekoč pripomnili, češ da le preveč pazijo na svoje lepotice, da nanje ne bi kdo vrgel očesa, so zaveso odgrnili, pa se je izkazalo, da so bile med njimi tudi razne spake. Nezaželeni otroci iz različnih okolij. Med njimi so bili tudi nezakonski otroci bogatih očetov, zato pa so imele sirotišnice dobre mecene.

In kaj se je zgodilo z deklicami, ko so odrasle? Jim je glasbena izobrazba pomagala v zakonski stan?

Večinoma so ostale znotraj internatov in so se izobrazile za pedagoginje. Postale so skladateljice, pevke. Če so se poročile, je bilo v redu. Če pa ne, so se ukvarjale s prostitucijo. Delež od dobička pa so prostitutke in glasbenice vračale v ustanovo. To je bil urejen mehanizem za preživetje. Zanimivo, a ne?